Pismo Slovenke z izkušnjo raka

Avtorica pisma je Jasna Stošić, ena od dopisovalk Mance Košir v knjigi Darovi minevanja, ki je izšla pri Mladinski knjigi.

Pismo Slovenke z izkušnjo raka (foto: Shutterstock) Shutterstock
30. 10. 2015

Draga Manca, Rakitna, 10. julij 2014

s svojim nagovorom si se dotaknila mojega srca in z utrinki mojih ljubih draguljev navdiha pobožala mojo dušo, kot ti znaš.

Misel Thich Nhat Hanha na koncu tvojega pisma bi lahko bila edina vsebina odgovora na tvoja vprašanja, saj povzema vse, kar imam povedati o sadu svoje življenjske izkušnje.

Vseeno bom poskusila z nekaj več besedami zaobjeti žetev pol stoletja dolgega potovanja, okronanega z diagnozo, ki mi je podarila priložnost za soočanje s skrajnimi deli sebe.

Poznaš me že več desetletij in veš, da sem od nekdaj vztrajno iskala ravnotežje. Odkar pomnim, sem čutila v sebi nek nemir, negotovost, strah, da nisem dovolj dobra, žalost ... Preobčutljivost za lastno in tuje trpljenje, za neskladje v odnosih, za trdoto in brezčutnost tega sveta, mi je od nekdaj srkala preveč moči. Z leti sem strategijo zaščite z zaprtostjo opustila, saj sem čutila, da več izgubljam kot pridobim. Počasi sem se odločala za čutenje, čeprav je to pomenilo tudi več trpljenja. A tudi močnejše doživljanje lepote, ki me krepi in osmišlja moje bivanje.

Prelomilo se je pred sedmimi leti. Potegnilo me je v odnose, v katerih sem si neizmerno, bolj kot telesnega preživetja, želela sprejetosti, a sem se počutila popolnoma spregledano. To mi je povzročalo skrajno bolečino. Podoživljala sem neko davno, globoko, na dno potisnjeno prikrajšanost nebogljenega otroka, življenjsko odvisnega od priznanja in zaščite močnejšega od sebe.

Strahotna bolečina v prsih je sobivala z mano več let, vsak dan, vsako uro, vsako minuto. Počutila sem se kot ohromljena. Bil je to tudi čas korenitih sprememb v službenem okolju. V moj notranji dom so prinašale še več strahu, negotovosti in stiske.

In vendar so prav v tem obdobju na neki drugi ravni v meni začeli brsteti popki novih cvetov. Bolj ko se je drobil porcelan zunanjih potrditev moje vrednosti, bolj sem pronicala v neznane globine duha. Odkrivala sem čudovite svetove, tankočutne, svobodne, osrečujoče. Spoznavala sem čudežno moč brezpogojne ljubezni, ki mi je večkrat podarila svojo prisotnost in s tem največ, kar sem do zdaj v življenju izkusila.

Mir in olajšanje sem našla v jutranji meditaciji, ob reki, pod slapom, v gozdu. Bolečina se je topila v razumevajoči bližini čutečih ljudi, s katero je moje življenje bogato obdarjeno. Skala na mojih prsih pa je ostajala trdno vkopana. Bil je čas popolne izčrpanosti, počutila sem se izpraznjeno in topo. Težke odnose sem prekinila. Čustvena rana pa se je utelesila najprej v večji benigni tvorbi na levi rami, nato pa še v za lešnik veliki bulici na desni strani prsi. Na pregled najprej res nisem šla, saj je bilo tako mesto kot videz tvorbice zelo neznačilen za rakavo bolezen. Bila sem prepričana, da ne morem imeti raka, da preprosto nisem vrsta osebnosti, ki se ji zgodi rak. Zato sem s pregledom odlašala nekaj mesecev, saj sem večkrat imela prav ob naročenem terminu v programu Dora službene obveznosti.

Ko sem obelodanila diagnozo, mi je več ljudi začudeno reklo, da sem med vsemi, ki jih poznajo, prav jaz človek, ki živi najbolj zdravo. Vem, kaj so imeli v mislih – zdravo prehrano, jutranjo jogo in meditacijo, negovanje pozitivnih misli, skrb za skladne medčloveške odnose. Življenjski slog, ki po izročilu različnih kulturnih tradicij in tudi vedenju sodobne psihologije in medicine velja za zdravega, je bil v resnici že desetletja spontani del mojega vsakdana. Tudi zame je bila diagnoza presenečenje, vendarle sem ves čas verjela, da bom z vsem, kar znam in vztrajno počnem, zmogla harmonizirati procese v sebi do te mere, da se izognem tej težki izkušnji.

Veliko sem premišljevala o bolezni in zdravju in danes ju razumem drugače. Zdravje ni edina nagrada za tiste, ki živijo 'prav'. Kakor se čudno sliši, tudi bolezen je nagrada. Kot pravi ena od iskric Neala Donalda Walscha: "Bolezen ni znak duhovne šibkosti, temveč duhovne moči ... Vsi izzivi so znak duhovne moči in pripravljenosti duše, da se premakne naprej; da se še bolj razvije..." (prevod J.S.). Moji občutki pritrjujejo Neilovi misli.

Zakaj sem se odločila za uradno zdravljenje?

Razlog je preprost. Imela sem zanesljiv občutek, da je to moja dolžnost do sina, tedaj osemnajstletnika, ki je le nekaj let pred tem izgubil očeta. Viktor je odklonil klasično medicinsko obravnavo in kljub številnim alternativnim pomočem umrl zaradi raka na prostati. Nihče ne ve, kako bi se njegova zgodba iztekla, če bi se odločil drugače, a mislila sem, da je odločitev za uradno medicinske postopke glede na statistično dobro prognozo mojega tipa raka edino razumna.

Kemoterapijo sem doživela kot pekel. Masivno izpadanje in nato izguba las, izčrpavajoča nenehna slabost, bolečine v žrelu, težave s požiranjem, skrajna šibkost, odpor do svojega telesa ... Občutek, da sem polna strupa, da se razkrajam, razčlovečujem ...

Zelo mi je pomagalo zdravljenje z bioenergijo, pozneje pa tudi akupunktura. V veliko breme pa so mi bili nenehni predlogi prijateljev in znancev o tem, kaj naj bi mi še koristilo. Tudi dobronamerne pripovedi o strumnih bolnikih, ki so onkološko zdravljenje za razliko od mene izrazito dobro prenašali, so le še stopnjevale mojo stisko.

Najbolj hvaležna sem tistim, ki so slišali mojo prošnjo, da si želim le miru, in tistim, ki ste me poslušali brez komentarjev, v sočutni tišini brez odmeva.

Najprej sem mislila, da se bom obsevanju in večletnemu jemanju hormonskih zdravil odrekla. Zdelo se mi je nemogoče, da bi moje izmučeno telo preneslo še kakšno dodatno nasilje. Čez čas pa sem spoznala, da mi ta namera ne prinaša miru in tako sem se vrnila v uradni protokol obravnave.

Še danes moji občutki okrog teh odločitev niso jasni in nedvoumni. Počutim se svobodna, da se kadarkoli odločim drugače, če bi se v meni zbistrila drugačna jasnost.

O smrti

ne razmišljam več vsak dan, še vedno pa sva si domači. Kot si napisala, nisem čutila strahu pred prehodom in tudi zdaj je tako. Prehod je težek za tiste, ki ostanejo. Čutim, kot poje sutra: To telo nisem jaz, jaz nisem ujeta v tem telesu. Jaz sem življenje brez meja. Nikoli se nisem rodila in nikoli ne bom umrla ... Posloviva se, kmalu se bova spet srečala ...* Seveda pa je lahko modrovati o smrti z varne razdalje. Lahko si samo želim, da bodo moji občutki takšni tudi takrat, ko se približa zadnja ura.

Strah pred trpljenjem ostaja. Strah pred tem, da se proces ponovi in razplamti, me potisne v položaj odvisnosti od drugih, v naročje nemoči ... Ta zvesti dolgoletni prijatelj terja od mene nenehno pozornost in ljubečo skrb. Ne odganjam več ne tega strahu ne nobenega drugega. Sobivam z vsemi deli sebe in jim nudim gostoljubje. Objemam jih s pozornostjo. Sprejemam jih kot goste, ki mi prinašajo darila.

Kako sem se spremenila

Nekateri v času skrajne izkušnje doživijo eksploziven preboj, ki jim popolnoma spremeni življenje. O tem pišejo navdihujoče zgodbe, ki ustvarjajo vtis, da bi tudi sam, ko se znajdeš v podobnem položaju, moral v kratkem času pridobiti nekaj veličastnega. Nekaj podobnega razsvetljenju, kar spodnese temelje tvojega življenja.

Težko sem sprejela že dejstvo, da sem kljub poklicni osveščenosti in vseživljenjski skrbi zase pristala na onkologiji. Neuspešno čakanje na neko posebno stanje uvida, za katerega sem mislila, da mora nujno priti, da osmisli moje trpljenje, pa je le še nalagalo kamne v nahrbtnik mojih občutkov manjvrednosti. Zdelo se mi je, da se z mano ne dogaja nič posebnega in da je moj čas izgubljen.

Dlje ko stopam ob boku svoje nove stvarnosti, bolj ponižna postajam. Bolj opuščam vsakršna pričakovanja, predstave in želje. Bolj sprejemam trenutek preprosto tak, kot je. Še naprej skrbim zase na najboljši možni način, ki ga zmorem, predvsem pa si dovolim samo biti. Biti taka, kot sem.

In vendar čutim, da je moje življenje bogatejše za pomembna spoznanja. Sadovi preteklega leta zorijo počasi, a zanesljivo. Vsak grižljaj okušam kot hostijo, z globoko hvaležnostjo. Naj nekatere podelim s teboj.

Sprejemanje svojega telesa

Temeljna sprememba se mi je zgodila na ravni odnosa do telesa. Postala sva dobra prijatelja. Vrnila sem se v telo, ki je dolga leta samevalo kot zapuščena lupina.

Nesprejemanje telesa je bila ena mojih najbolj ranljivih točk. Upati si vrniti se v svoje telo, v doživljanje tukaj in zdaj, pretežek izziv zame. Potem se je nekaj spremenilo. Prebudilo se je neko novo zavedanje. Vzljubila sva se. Delček po delčku. Počasi, nežno. Dan za dnem bolj.

V času kemoterapije sem se začela skrbno negovati, s polno pozornostjo do vsakega skritega delčka telesa. Kožica ob nohtih, podplati, brazgotine, lobanja, dolgolasa, plešasta, ježek ... Počasi, drobec za drobcem se je luščil stari vzorec zanikanja telesa. Počasi se je začelo graditi tiho zavezništvo med nesnovnim in snovnim delom mene, trdno, vdano prijateljstvo dveh bojnih tovarišev, ki sta prestala vojno in ostala živa.

Ko sem v miru s sabo, je to lažje. Ko pride trenutek bolečine, soočenje z energijami nasilja in manipulacije, je bistveno težje. Vendar vztrajam.

Obrnem se vase, se s pozornostjo povežem s svojim dihanjem in ostajam tukaj, čeprav boli. Vse mine, tudi bolečina. Čutim, da ni vseeno, ali telo v trenutku stiske zapustim ali ostajam z njim. Telo je kot majhen otrok, potrebuje mojo pozornost in zvestobo, potrebuje varnost moje prisotnosti in mojo brezpogojno ljubezen. Potrebuje pohvalo, priznanje in hvaležnost. Brez tega ne more preživeti.

Učenje takšnega odnosa do sebe postaja jedro moje rasti v mir. Potrebna je nenehna pozornost, saj stari miselni vzorci razmišljanja spočito galopirajo v moji glavi in se s strašljivo močjo borijo za preživetje. Srčno sem hvaležna Thich Nhat Hanhu, da me je naučil, kako ravnati, ko me popadejo strah, odpor, obup. Po svoje ponavljam za njim: »Ljubi strah, vem, da si tukaj. Dobrodošel. Objemam te z nežnostjo in ljubeznijo. Ne skrbi, poskrbela bom zate.« In resnično čutim, kako se bolečina v toplem objemu moje pozornosti in sprejemanja tali in preobraža v tišino.

Pogosto se ob tem počutim, kot bi z otroško lopatko skušala prestaviti goro peska z enega konca na drugega. Morda tudi je tako. Vendar se potrpežljivost vedno obnese. Ne gre toliko za to, ali bom ogromni kup v resnici kdaj odmetala, temveč bolj za to, kako se ob tem početju počutim.

Ne verjamem v končno stanje blaženosti, ki traja. Verjamem pa v proces nenehne rasti in ustvarjanja novega ravnotežja, v zdravo dinamiko vrhov in globeli, v pozorno odločanje za svobodo in mir na vsakem koraku naše poti.

Jaz nisem to telo.

Sočasno z zbližanjem s telesom se je v meni okrepilo spoznanje: jaz nisem to telo.

Prvič se mi je zgodilo ob seznanitvi z diagnozo. Zatekla sem se s hrupne ulice pred Onkološkim inštitutom v zavetje Cerkve sv. Petra. Oblil me je občutek neizmerne ljubezni do sebe. Česa takega še nisem nikoli prej doživela. Poznala sem oblive ljubezni do drugega, tudi do stvarstva. Nikakor pa ne do sebe. Bilo je kot vstop v drugo razsežnost. Zagotovo najlepša izkušnja cele zgodbe do zdaj. Hkrati z občutkom brezmejne ljubezni do sebe pa sem jasno čutila tudi to, da moje bistvo ni istovetno z mojim telesom, da jaz nisem to telo, temveč pripadam prostranstvu nečesa neskončno večjega. Ta občutek je bil za dolg trenutek del mene, tako preprosto samoumeven in resničen, tako nov.

Podobno sem doživljala tudi v času kemoterapije. Hkrati z občutkom, da se pri živem telesu razkrajam in spreminjam v hodečo gmoto strupa, je bil vedno bolj živ občutek, da resnične mene ne doseže nobena kemija, noben poseg v telo. Da brezsnovni del mene ostaja živ in svoboden, ne glede na to, kaj se dogaja s posodo, v kateri se je začasno naselil.

Česa sem se še učila?

Osredotočanje samo na ta trenutek.

Ko mi je bilo najtežje, sem si pomagala tako, da sem se odrekala mislim na to, kaj bo, če bo to stanje trajalo vnedogled, če bo to zdaj moja realnost za več mesecev, let ... Če nikoli več ne bom nehala trpeti ..., če bom po tem, ko bo minilo, nesposobna za normalno življenje, preživljati sebe in otroka ...

Trudila sem se misliti zgolj na to, kaj lahko naredim ta trenutek, da preživim. Včasih je to pomenilo ohranjati položaj, v katerem mi je šlo najmanj na bruhanje in slediti vdihu in izdihu. Ne dodajati trpljenja občutkom. Ta trenutek se je vedno nekako dalo preživeti. Vseh, naj bi še prišli, nikakor. Bolj ko mi je primanjkovalo moči, jasneje sem čutila, koliko energije jemlje premišljevanje o negotovi prihodnosti ali o stvareh, ki jih ne morem spremeniti. Učenje potovanja od misli k občutkom v telesu je zame radostno odkritje, vredno vseživljenjske nege.

Poglobil se je moj občutek ponižnosti pred življenjem.

Moje predstave o tem, kaj naj bi bila, odtekajo v predano sprejemanje sebe in življenja takega, kot je. Bolj kot sprejemam sebe, bolj sprejemam in razumem tudi druge.

Moja samopomembnost, ki ima za vse razlago, veni in se umika spokojnosti zavedanja, da ne vem. Ne vem, kaj je bilo. Ne vem, kaj bo. Ne vem, zakaj so stvari takšne, kot so.

Lahko se igram, poljubno prepletam barvite niti domišljije in ustvarjam dopadljive zgodbe. Ne pozabljam pa, da je vsaka od njih le ena od neštetih različic na zvezdnem nebu neskončnih možnosti.

Ko živim z zavestjo, da ne vem, sem odprta. Odprta za spoznavanje, učenje, poslušanje, okušanje. Ko spolzim v vem, sem gluha in slepa, presejeno slišim in vidim samo tisto, kar potrjuje mojo resnico. Vem samo to, kako doživljam ta trenutek. Kaj čutim v tem hipu jaz, drobna kapljica v brezmejnem oceanu nedoumljive stvarnosti. Hvaležna sem, da lahko bivam v miru, obdana z morjem neznank.

Lahko živim s skrivnostjo, brez ključnih bivanjskih odgovorov, ki sem jih iskala celo življenje. Vidim, da je bila moja močna želja najti razlago za to, kar se nam dogaja, pravzaprav predvsem plod strahu in potrebe obvladovati življenje. Postati bolj sposobna, da se zaščitim pred trpljenjem. Kot je rekel Spinoza: Razumeti nekaj pomeni biti od tega odrešen.

Za konec naj podelim s tabo še utrinek, ki me je prebudil ...

Sončno majsko popoldne se je prevešalo v večer, ko sem se peljala na obsevanje mimo majhne obcestne zelenice. Zdelo se je, kot da je po pomoti ušla očesu kosca in skrivaj obrodila košato lasišče visokih, skuštranih trav. Pogled na trave me vedno močno prevzame. Sredi te tratice pa je žarel kot sočne rdeče ustnice šopek glavic poljskih makov. Komaj opazno so valovale v večernem vetru. Nežne, rahle, čarobne.

Kot milostni dotik se je nagnilo k meni spoznanje pravšnjosti sleherne oblike življenja. Začutila sem toplo bližino sporočila, ki mi ga je neslišno predajal ta krhki cvet in se počutila, kot da predstavlja mene samo. Začutila sem, kako me vabi, da odložim svojo predstavo o tem, kakšna bi morala biti, in prepoznam svojo vrednost v tem, kakršna sem. Ni potrebno in ni mogoče, da bi bili vsi kleni gorski osamelci, nepremagljivi junaki, ki jih nič ne zlomi. Ta svet potrebuje tudi makove cvetove. Občutljive glasnike lepote, ki v kratkem veku svojega žarenja okopljejo opazovalca v obilju razkošne čutnosti in oživijo utrujeno srce.

Draga Manca, s to zgodbo zaokrožam svojo pripoved.

Izkušnja raka me je zagotovo v marsičem spremenila. Razširila je mojega duha, mi vzela precej moči, podarila pa globlje sprejemanje in predanost življenju. Objela me je s hvaležnostjo za lepoto, ki me obdaja. Srečala sem se iz oči v oči s presunljivo veliko dobrote v ljudeh, ki jo zdaj prepoznavam na vsakem koraku.

Zato je ta svet kljub vsem grozotam in trpljenju, ki so del naše stvarnosti, zame zdaj prijaznejši dom.

Edino, kar je zame danes zares pomembno, je zavest, da želim za vedno ostati prežeta z ljubečim sprejemanjem celovitosti življenja v vseh njegovih pojavnih oblikah. Bolj pomemben kot telesno preživetje in vse tisto, kar bi v življenju še rada izkusila, je občutek dragocene povezanosti z vsemi deli sebe in s svetom. Je toplina, ki se razliva v mojih prsih, kadar razmišljam o sebi in neskončnosti življenja s sočutjem, sprejemanjem in spoštljivostjo.

Če se ta toplina kdaj preliva tudi navzven in s svojo blago milino ogreje vidne in nevidne duše tega sveta, je moje življenje izpolnjeno.

Tvoja Jasna

Opombe: Budova Sutra iz knjige Dotik življenja

*To telo nisem jaz, jaz nisem ujeta v tem telesu.

Jaz sem življenje brez meja.

Nikoli se nisem rodila in nikoli ne bom umrla.

Poglej morje in nebo, polno zvezd,

Izraz mojega čudovitega uma

Od nekdaj sem bila svobodna.

Rojstvo in smrt sta le vrata,

Skozi katera gremo,

Sveta pragova na našem potovanju.

Rojstvo in smrt sta le igri skrivalnic.

Smej se z menoj,

Primi me za roko,

Posloviva se.

Posloviva, kmalu se bova spet srečala.

Darovi minevanjaSrečava se danes.

Jutri se bova ponovno srečala.

Srečala se bova na začetku vsakega trenutka.

Srečujeva se v vseh življenjskih oblikah.

(Odlomek iz knjige smo objavili z dovoljenjem založbe Mladinska knjiga)

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri