Čudovita pesem, ki nežno prebudi globine ženskega srca. Zbudi čustva, občutke in najranljivejše spomine, povezane z našim otroštvom.
Tam, v najranljivejših letih, starši majhnim deklicam pomagajo oblikovati občutek za sebe. Za lastno vrednost. Sposobnost zaupanja v dobro. Lepoto znotraj njih. Da so vredne in dragocene že samo zato, ker obstajajo. Toliko nežnih, ženstvenih plasti prebujajo in negujejo malim deklicam. Ko bi se le zavedali, kako pomembno delo opravljajo starši! Pravo poslanstvo.
In kako neznosno lahko boli male deklice, ko odrastejo in v njihovem srcu pustoši praznina, tesnoba in strah, ker jim ni nikoli nihče povedal, da jih ima rad. Jih tako ljubeče stisnil k sebi, da bi s svojim celim telesom čutile, da pripadajo. Da so vredne vse ljubezni tega sveta. Samo zato, ker obstajajo. Da si z ničemer ne rabijo zaslužiti te ljubezni. Ker one so ljubezen.
Kako tem čudovitim, ljubečim ženskam, ki redko, preredko začutijo svetlobo znotraj sebe, pomagati prebuditi zavedanje o svojih darovih, ki jih imajo? Jim prebuditi zaupanje, vero, moč in ljubezen do sebe? Jim pomagati očistiti lečo, skozi katero zrejo v svoje življenje in sebe v ogledalu? Ker ta leča je lahko tako zapacana, da se ničesar ne da videti jasno, tako, kot v resnici je.
Jaz jim to povem. Govorim znova in znova. Iz srca. Govorim o ljubezni in z ljubeznijo. Nekdo jim mora to povedati, ker če tega ne slišiš in začutiš, ne moreš vedeti.
Zato današnjo pesem podarjam vsem malim deklicam, tistim, ki tega niso slišale nikoli ali tako redko, da se tega komaj spominjajo. Da bi za hip začutile, kako vredne, dragocene in lepe so. In le upam lahko, da so moje besede zavibrirale z dovolj veliko močjo Ljubezni. Ljubezni, ki zdravi.
Vsem deklicam, ki nosijo v sebi galaksije, gozdove in oceane, ter se spogledujejo z idejo, da bi svobodno zaplesale s stvarstvom.
Z ljubeznijo,
Alenka Lanz, zakonska in družinska terapevtka, alenkalanz.si
Bila je galaksija,
ne planet.
Bila je gozd,
ne drevo.
Bila je ocean,
ne le ena sama reka.
Toda svet jo je naučil, naj se zapre in bo majhna, kakor le gre.
Toda nekega dne se je zbudila s hrepenenjem po deklici,
ki je vedela,
da živi le v majhnem kotu svojega velikega notranjega sveta.
Zato je počasi odklenila vsa vrata in se odločila,
da se hoče igrati, živeti, noreti in se nič več skrivati.
Deklica je bila neskončno svobodna,
tista, ki je nosila plesoče stvarstvo galaksij, gozdov in oceanov v sebi.
S. C. Lourie
- Poglejte si še: Za ženske, ki si želijo VEČ od življenja...
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
