Pater Karel Gržan: "Zahodni svet je lačen duha. Če bi bila Cerkev v pravi prisotnosti, se to ne bi moglo zgoditi."

Ste zelo aktivni, dejavni na številnih področjih, kjer se razdajate v dobrobit širše skupnosti. Od kod jemljete energijo? Prebral sem, da greste vsako jutro v hlev in se ukvarjate s konji.

Delo z živalmi človeka pomiri in prizemlji. Človek mora biti v čim boljšem stiku z življenjem okrog sebe in obenem vpet v prostranost presežnega. To božansko se nas dotika prav v naši srčiki. Zaradi tega je človek bitje neba in Zemlje. S tem zavedanjem življenje postane mnogo bolj zanimivo in globoko doživeto. Tudi v Sloveniji je veliko znamenj, ki kažejo, kako se nebesno trojstvo združuje z zemeljskim. Tak primer je denimo v dolini Gračnice pri Jurkloštru, kjer se nebesna topologija ozvezdja Orion odraža na gričih v okolici.

O Orionu in preslikavah zvezdnih konstelacij na Zemljo beremo v vaši knjigi V znamenju Oriona. Opravili ste raziskovanja, ki so zbudila zanimanje za starodavne objekte – megalite, grobišča in kroge. Ali lahko o tem poveste kaj več?

Zanimivo je, kako me je škof selil po celotnem področju, kjer so med Savinjo in Sotlo severno od Save v zemeljski stvarnosti zaznamovane zvezdne pozicije ozvezdja Orion. Tu sem imel priložnost odkriti megalitsko svetišče starih visoko razvitih civilizacij. Z meditativnim, ne le miselnim pristopom bomo, ob ustrezni skromnosti in ponižnosti, lahko prodirali v miselne vzorce teh visoko razvitih civilizacij in dosegli uvide, ki pripomorejo k preseganju sedanje miselne ujetosti. Sam se ob svojih odkritjih omejujem na gola znanstvena dejstva, razlage in interpretacije v zgodovinskem kontekstu pa prepuščam drugim. Pripravljam že naslednjo knjigo, v kateri bo prikazano, kako je Zemlja zaznamovana s svetim prostorom, ki se razteza po celotnem planetu. Drugod po svetu podobna megalitna najdišča spremljajo z ustrezno pozornostjo, pri nas pa to žal skrivamo. Premalo je zavedanja, da smo ljudje člani ogromne, ne le sedaj živeče družine, in smo preko prednikov povezani z vesoljem. Treba je črpati in se hraniti iz teh korenin, da bomo lahko napredovali v svoji žlahtni rasti. Menim, da je čas dozorel za duhovni preboj, kajti v številnih posameznikih opažam, da začenjajo presegati brezplodnost obstoječega, ki se doživlja kot čista izgubljenost, lahko bi rekli gniloba, ki pa je humus za novo rast, preseganje starega.

Ali ste se kdaj poglabljali v kake druge verske doktrine, duhovne in miselne sisteme, na primer z Vzhoda?

Zanimajo me astronomija in stare civilizacije. Iščem skupne točke. Predvsem me navdušuje indoevropska dediščina trojstva, ki ni samo krščanska Sveta trojica, temveč se veže daleč v pretekle civilizacije, predvsem v sveto ozvezdje Oriona, kjer imamo trojico zvezd. K zemeljski prizemljenosti človeka namreč prispeva tretji delček in ustvarja model harmonije; to je tisto, kar omogoča, da je polarizacija uporabljena za konstruktivnost, ne pa za boj, konflikt, razdor, uboj. To spoznanje najdemo pri indijski, rimski, grški in slovanski kulturi, povsod. Trojica pomeni: med dvema – navdih tretjega. V krščanstvu Oče, Sin in Sv. Duh.

Mi smo razpeti v dvojnost, vrojeni v polarizacijo, v nasprotja, zato se nenehno opredeljujemo za ali proti nečemu. To je možno preseči le z zavestno vzpostavitvijo tretjega elementa, mediatorja. Ta tretji element omogoča evolucijo, ki je samo s strukturo polarizacije ni mogoče doseči. Za tistega, ki ni veren, je lahko tretji element skupno dobro. Nad Ptujem, Celjem, Mozirjem, nad Ljubljano in še kje imamo tri griče, strukturo, ki je ljudi nenehno opominjala na to trojstvo. Slovenci smo še posebej vpeti v polariziranost, ki se boleče kaže v naši družbi kot razdor.

Trenutno pa pišem knjigo o polarizaciji, da se ne bi ujeli v past revolucije ali vojne, temveč bi to napetost izkoristili za evolucijski premik. Kot pravi papež Frančišek, nas bo globalni ekonomizem, imperij denarja, skušal peljati v revolucijo ali v vojno, da bi ohranil obstoječe. Treba se je izogniti tej neumni pasti, kajti s tem bi le ohranjali agonijo obstoječega v novi preobleki.

Vsak človek zgradi svoj odnos do Boga, svojo osebno vero. Med to in krščansko dogmo lahko zija globok prepad. Nekje ste zapisali: "Bog, ki je ljubezen, se razodeva kot odnos. " Kako vi pojmujete Boga, kdo je po vašem spoznanju tista entiteta, ki jo imenujemo Bog?

Zame je zelo pomembno, da nas vse religije povezujejo v eno. Papež Frančišek je ob obisku sinagoge v Rimu dejal, da se morajo religije, ki ne povezujejo, vprašati o upravičenosti svojega obstoja. Predstava presežnega, božjega, je povsem odvisna od kulture, tradicije, svojskosti iskanja. Vzpon na goro je z različnih točk povsem različen, a bolj ko se ljudje približujejo vrhu, bolj enaki pogledi se jim razodevajo. Bolj ko v različnih verstvih ljudje napredujejo, bolj ko jemljejo religijo le kot okvir duhovnega, bolj so si notranje blizu, bolj so povezani v ljubezni. Krščanstvo govori o Sveti trojici z besedami, ki so človeku dojemljive. V svojih predstavah človek pride do določene stopnje, potem pa zaide v področje, ki je že mistično. Božje se skozi zgodovino približuje različno. Tisto, kar presega čas in prostor, se inkarnira, približa tako, da Boga – po domače – razumemo. To še vedno pomeni, da ga razumemo samo po človeško. In tudi Bog se nam predstavi kot človek.

Če hočemo preseči določene človeške meje in doseči globlje spoznanje, je izrednega pomena osebna skromnost, spoštljivost, odprtost do Boga in vsega bivajočega. Ko je dosežena ta raven, ljudje predvsem molčijo ali pripovedujejo zgodbe.

Zgodbe imajo posebno vrednost, ker niso podvržene manipulaciji. Skozi zgodbe najlažje prodreš v uvid, ki ni le intelektualno razumevanje, temveč ima tudi duhovno in srčno dimenzijo. Odlika zgodb je, da spodbujajo k oblikovanju lastnih, ne pa vsiljenih zaključkov. Do sporočila zgodbe ali simbola se dokoplješ z uporabo srca in duha, ne le razuma, zato so vse religije polne simbolov in zgodb. Tudi Jezus je povedal veliko zgodb, preprosto zato, ker določena sporočila ne smejo biti plen manipulacije naših ali drugih religij. Dandanes žal tudi zgodbe zlorabljajo tisti, ki manipulirajo naš čas in prostor.

Zgodbe različno verujočih je treba spoštovati in poslušati, kajti v njih so prave formule, miselne strukture, ki vodijo k novim spoznanjem. A do oblikovanih trditev je treba vedno zavzeti rahlo razdaljo, kajti bistvo je vedno za besedo, ki uteleša pojem. Religije utelešajo določeno presežnost, ki se skriva izza izrazoslovja. A brez utelešenja, ubesedenja ne gre. Zato se sam priklonim vsakemu popisovanju Boga in presežnosti, ki ni manipulacija. Če pa religija poskuša Boga uporabiti kot svoje orožje za svojo zmagovitost, je treba biti zelo previden, kajti tu gre za interes oblasti, ki nima ničesar skupnega z Bogom.

Za svojo rast bi morali prebirati čim več resničnih zgodb; namesto tega danes poslušamo medijska sporočila in TV-programe, ki so čista manipulacija.

Božjo entiteto je, če prav razumem, nemogoče opredeliti z besedami?

Ne gre drugače, kot da jo opredelimo, a se moramo zavedati, da je to le izrazoslovje za popis presežnega. Vemo pa, kako okorne so besede pri popisovanju pojmov. Toda z evolucijo bomo napredovali in takrat nam bo tudi božje spregovorilo na višjem nivoju. A za zdaj nam govori tako, da razumemo, z izzivom, da rastemo h globljemu razumevanju, na naslednji stopnji. A resnici na ljubo v minulih dva tisoč letih nismo napravili kakega velikega premika. Ko bomo dosegli višjo stopnjo, nam bo spet pokazana pot naprej. Podobno je z razvojem otroka – pojasnila je treba prilagoditi ravni njegove duševnosti. Smo evolucijska bitja, katerih razvoj je razmeroma počasen.

Celostno inteligenco bomo dosegli le, če bomo presegli zgolj racionalno obravnavo. Inteligenca razuma, iztrgana iz srčnosti in duhovnosti, je izrojena in nas je pripeljala v razčlovečenje. To je našo civilizacijo poškodovalo. Samo celostna inteligenca je tipično človeška. Treba se je vrniti nazaj k njej.

Ali bi se lahko pridružili misli, da je cilj človeškega življenja, da se vse bolj približujemo spoznanju te entitete presežnega?

Vsekakor. Sveti Avguštin je dejal, da nas k temu vodi vznemirjenje našega srca – tudi če sami tega ne bi hoteli. Mi in vse okoli nas je znamenje presežnega. Tako kot je v središču galaksije točka presežnega – črna luknja ali kakorkoli že to imenujemo – tako imamo tudi ljudje točko presežnosti v sebi. Zavedno ali nezavedno plešemo po ritmu silnega hotenja in hrepenenja in tudi vse naše zablode in strasti, ki so iztrgane iz koncepta božjega, so pravzaprav boleče, krčevito, strastno hrepenenje, da bi bili potešeni in odrešeni. Napisali ste knjigo o spolnosti – pri njej gre za željo po potešitvi in odrešitvi. Spolnost je mistična obrednost, če gre za celovito predanost. Je izraz tega silnega hrepenenja po zlitosti v Enost. In ko tu dva dodata še koncept božjega, je tu že Sveta trojica, priložnost za preseganje polarnosti. Enost je visok cilj. Jaz si od tu naprej ne upam razglabljati o božjem. Zadostuje mi sedanji uvid in predvsem to, da se mu prepustim ter doživim možnost nadaljnjega. Bog se ne daje vnaprej, treba je preprosto vstopiti skozi prava vrata. Vrata so podobna črki 'pi', kjer gre spet za tri elemente ...

V knjigi Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih? odpirate vprašanje, zakaj je na tem svetu treba toliko trpeti. Ali je poslanstvo trpljenja v tem, da skozi trpljenje postaneš sočuten človek?

Tako je. Nikoli več nisi takšen, kakršen si bil. Trpljenje te naredi, ne pa uniči. Zato v tej knjigi govorim o pomagalih, da ne pride do sesutja, uničenja človeka, temveč da se te moči uporabijo za preraščanje. Vse okoliščine življenja se moramo naučiti sprejeti in jih uporabiti tako, da jih preustvarimo, izkoristimo za nadaljnjo rast. A tega nas ne uči ne družba, niti domači, kajti ti nam hočejo le dobro. No, razložijo nam, da je tudi tisto, kar boli, koristno, ker služi našemu plemenitenju. Ne pokažejo nam, kako to doživeti in preživeti, da nas ne sesuje, temveč okrepi za nadaljnji razvoj.

Ali menite, da je trpljenje nujno? Ali brez njega človek lahko postane človek vrlin?

Trpljenje nas zbližuje. Poglejte Jezusovo zgodbo. Bog je nase vzel veliko trpljenje, da nam je postal blizu. Če je nekdo še tako dober teoretik, brez izkušenj, ne bo naredil močnega vtisa nate, ker bo preveč notranje oddaljen od tvoje doživljajske resničnosti. Drug drugemu smo blizu, ker podobno čutimo, delimo ista izkustva. Nič nas ne zbliža tako močno kot skupne stiske. Sicer smo lahko razumevajoči, a ne sočuteči in to za medsebojno podporo ne zadostuje. Sočutenje pa okrepi odnos in nas razbremeni teže. Celo v matematiki velja, da minus in minus dasta plus – napredek; kombinacija minusa in plusa pa vedno minus.

Kakšen je vaš komentar dejstva, da močno trpijo tudi otroci, ki še nimajo grehov nad seboj?

Trpljenje ni vedno posledica greha. Cerkev tu zavaja. Greh pomeni, da gre nekdo v napačno smer. Naš izvirni greh pa je naša odločitev – tako pravi Sveto pismo – da si izberemo izkustvo, ki nam ga Bog odsvetuje. V Raju raste mnogo dreves, a človek si izbere sad drevesa, ki prinaša spoznanje dobrega in slabega – plus in minus. Vsak od nas je s svojo zgodbo po svoje vpet med ti dve izkustvi. Šola življenja bi nam morala pomagati k sprejemu te realnosti in nas poučiti naslednje: da življenje ni idealno, temveč vse kaj drugega, voditi bi nas morala k uvidu, da ne obstaja samo hudo, temveč tudi dobrota in ljubezen, in pomagati, da se skupaj veselimo in tudi žalostimo, sočutimo. Za to bi nas morali temeljno usposobiti.

Vse kar živi v človeški podobi, je vstopilo v ta čas in prostor v izbiri spoznanja dobrega in hudega. Trpljenje je prisotno povsod. Rešitev v trpljenju je sočutna bližina. To je edini odgovor na trpljenje. Kar lahko spremeniš, spremeni, česar ne moreš, sprejmi, a nikoli se ne osami, kajti le v sočutni bližini boš zmogel. Kot pravi Jezus: vzemi ta križ in hodi za menoj. To velja tudi takrat, ko nekdo ne more odpustiti. Če se ne povežeš z drugim, se boš zaprl v svojo prizadetost. Zato marsikomu priporočim: pojdi v zavetišče in posvoji psičko. Pomagala ti bo prerasti tvojo ujetost; ker si naredil korak ljubezni, te bo ta odrešila.

Zelo rad rečem: Le za sebičneža na tem svetu ni rešitve, vsi drugi pa lahko svoje stiske razrešijo, ker imajo odprto srce. Sebičneži pa ga imajo samo zase in njihovo življenje je obsojeno na kolaps.

Tvorno ste delovali pri reševanju problematike odvisnikov. Kaj je po vašem mnenju tisto, kar človeka potisne v odvisnost?

Odtujenost od samega sebe. Premalo pravega, naravnega užitka. Preveč izkoreninjenosti od lastnega jaza, premalo vpetosti med nebo in Zemljo ... beg od pravega življenja in zatekanje k lažnim nadomestkom ... preveč usposabljanja za to, kar je ekonomsko koristno in premalo za odnose, za zadovoljno življenje, da bi delovali kot radostna bitja na osebni in medosebni ravni. Tako smo begajoča, zbegana, odtujena, predvsem pa od globalnega kapitala izjemno izkoriščana bitja. Tu gre za odvisnost od elektronskih frekvenc, močnih impulzov, ki naš šibek nevronski sistem močno draži. Žal brez teh močnih dražljajev, s katerimi smo nenehno obstreljevani, ne znamo več delovati. Delajo po načelu drži-spusti, drži-spusti in nas tako spet in spet pritegujejo. Tako nenehno iščemo, npr. po internetu, ali preklapljamo TV-programe in nikoli ne pridemo do zadovoljitve in potešitve. Nekaterih odvisnosti sploh ne ozaveščamo več in tako nezavedno sledimo impulzom globalnega imperija, ki nas – kot heroin – drži v suženjskem razmerju. In tako nam z meglo ter prikrojenimi sporočili in miselnimi vzorci polnijo miselno strukturo. Gre za zelo domišljen sistem, iz katerega se moramo iztrgati. Človek mora biti v živem stiku z življenjem – z naravo, s človekom, z Bogom in vsem, kar nas obdaja; sam naj izbira, čemu se bo posvečal in koliko časa.

Nekatera duhovna sporočila vzhodnih ljudstev se ujemajo z modrostmi krščanstva, druga ne. Gotovo poznate koncepte reinkarnacije, karme in samsare, ki podajajo širši okvir kozmičnega dogajanja. Kaj menite o njih?

Krščanstvo je do Origena popolnoma mirno sprejemalo reinkarnacijo, potem pa ne več – Bog ve, zakaj ne. Človek je evolucijsko bitje in treba je predelati preteklost; če še nisi zrel za cilj, potrebuješ neko vmesno območje. V krščanstvu so to vice. Srečal sem veliko ljudi, ki se izredno natančno in precizno spominjajo prejšnjega življenja, predvsem v zgodnji otroški dobi. Osupnilo me je srečanje s triletnim otrokom, ki je imel znanje, ustrezno visoki strokovni izobrazbi. Veste, dogme so samo zato, da nam dajo okvir razmišljanja. To izveš, ko končaš teologijo. Treba se je naučiti razmišljati na podlagi iztočnic. In dogma je samo iztočnica.

Poglejmo samo našo galaksijo. Kolikokrat bo moralo naše osončje obkrožiti središčno črno luknjo, preden se bo približalo točki presežnosti? Mi še do prve zvezde nismo prišli, pa bi si zdaj domišljali, da razumemo skrivnost galaksije? Kdo si drzne ob ujetostih, ki omejujejo naše življenje, reči, da razume skrivnost Življenja? Tu je potrebna velika spoštljivost. Resnici se samo približujemo na osnovi osebnih spoznavnih doživljajskih resničnosti. Cilj je približevanje Resnici, a do tja je še zelo dolga pot. Zato se ne smemo zapirati svoji doživljajski resničnosti.

Znana so nekatera vaša kritična stališča do Cerkve; govorite o fevdalni cerkvi in napačni podobi srditega Boga, o zgrešenosti celibata, pomanjkanju sočutja v Cerkvi. Katera vprašanja bi še izpostavili kot tista, ki bi se jih Cerkev morala lotiti pri reformi same sebe, da bi vrnila krščanstvu njegov duhovni, mistični naboj?

Ko je Cerkev vse bolj sprejemala atribute posvetnih mogočnežev, ji evangelijska podoba ni več ustrezala, ker je bila v kontrastu z njihovo pozicijo. Jezus na umazanih cestah sveta, oni pa v cesarskih palačah. Zato so za obrambo svojega statusa zlorabili, kar se je dalo zlorabiti. Jezusa niso mogli, Svetega duha tudi ne, so pa uporabili lik Očeta in ga naredili za varuha njihove eksistence; ne več za varuha stvarstva, temveč gospodarjev. To je za dolga stoletja obremenilo podobo Boga. Luter je bil pod strašnim bremenom te podobe, tako kot tudi ljudje današnjega časa. Jezus in njegova zgodba pa so ostali in nas obvarovali pred načrtnim izkrivljenjem podobe Boga.

Cerkev mistični naboj še vedno ohranja, a pod bremenom zunanjih podob. V njeni srčiki je sveto. In jaz to sveto v zakramentnih močeh v njegovi duhovni prebojnosti zelo močno doživljam. Je pa Cerkev s svojo zunanjo podobo pogosto šema za naš čas in prostor. Je bolj tragična kot smešna. Napake v nauku ali v njeni zunanjosti bi bilo treba prepoznati in odpraviti. Srčika pa je božja in je sveta. Podobno je tudi pri drugih religijah: same sebi so največja nevarnost. Religija mora biti kot Jezus inkarnirana v konkretni čas in prostor s svetim, da se prilagodi, vnaša sveto v čas in prostor. Vsebovati mora čim manj tistega, kar odbija. Zahodni svet je lačen duha. Če bi bila Cerkev v pravi prisotnosti, se to ne bi moglo zgoditi.

Govorite o temi v svetu, ki je še hujša od temačnosti srednjega veka. Kako bi se morali boriti proti njej, kakšni ukrepi bi bili učinkoviti? Kdo bi moral imeti tu glavno vlogo – Cerkev ali družba?

Politika nas ne bo spremenila, tudi religioznost ne. Sam se moraš prebuditi, prepustiti evolucijskemu gibanju. Spremeni sebe in po tebi se bosta začela spreminjati čas in prostor. K spremembi nas prisili naša duša. Zunanji zgledi so zelo pomembni, so spodbuda in rešitev pred osamljenostjo. Ko si je sveti Frančišek Asiški upal zaživeti evangelijsko avanturo, je s svojim zgledom navdihnil številne. Tudi papež je v latinski Ameriki navdihnil številne družbene in duhovne spremembe.

Sprememba mora priti iz bazične prebujenosti. Manipulacija teh elektronskih frekvenc se v nas tako oklepa prav zato, ker nas želi obdržati poneumljene in omrtvičene, zaradi bojazni, da se bomo prebudili. Kajti čas je, da se prebudimo. Če bi se povrnili k materi Zemlji, k potokom, k svetim prostorom in krajem in spisom vseh religij, k svetim močem in zakramentom, ki jih imamo v cerkvi, bi ... Veste, v interesu božjega duha je, da prebije, da prebudi evolucijsko gibanje. In tu se mora vsak posameznik iztrgati od motilcev pozornosti in se zateči v zavetje svetih mest v okolici, k svetim hramom in prostorom, ki so pozabljeni. Treba je biti zelo skromen, da ne bi naredili nove religije, novega fanatizma, temveč bi bil to res žuboreč potok, ki narašča, se krepi in prinaša življenje.

Nekje ste zapisali: "V najtežjih trenutkih se je treba tudi spreti z Bogom, da bi bili deležni božje milosti." Lahko pojasnite to misel?

Bog je v tebi, je mir, je spokojnost, je ravnovesje. Ko se kakor koli prepiraš z Bogom, se prepiraš s svojimi miselnimi strukturami, omejitvami; presežeš samega sebe, svoje predstave. Si kot vitez, ki se otepa svojega oklepa. Ko se prepiram z Bogom – in to pogosto počnem, ob svojih stiskah ali stiskah bližnjih – se otepam navlak v sebi, tudi predstav o Bogu, in takrat se ob Jezusu na križu, ob sveti podobi njegove sočutne prisotnosti, dogodi nekaj fantastičnega; ne le zame, temveč tudi za tistega, za katerega molim in prosim. Dogodi se pomiritev, umiritev, prebudijo se tiste moči, s katerimi zmoreš tudi težke položaje preobraziti v dobro priložnost.

Prebral sem, da je na vas močno vplival Taras Kermauner, ki ga zelo cenite. Kot ste izjavili, se je ukvarjal tudi s snovanjem teologije za novo tisočletje. Lahko kaj več poveste o tem?

Čas nam je dan, da ga izkoristimo za svojo rast, pa tudi za užitek, za radost bivanja. Taras Kermauner, ki je gotovo človek novega tisočletja, nam je zapustil ogromno dobrih miselnih konceptov, ki omogočajo rast in preraščanje. Tudi Stanka Majcna rad berem, a Taras Kermauner ima miselni naboj za nove čase.

Poudarja koncept, o katerem govorita tudi Frančišek Asiški in papež Frančišek – vrniti Boga na ceste sveta. Nebo povezati z Zemljo, povezati nebesno in zemeljsko harmonijo, in se ne ustavljati vmes na nekem religioznem balastu, ki napredek le duši. Cerkev nikoli ne sme biti odtujena od blata in stiske časa in prostora. Če kaj kliče po odrešenju, so to ulice zahodne civilizacije, kjer ljudje tavajo v grozovitih notranjih stiskah. Tu se mora Cerkev vprašati, ali je ustrezna. In odgovor je zelo jasen.

Nekateri mistiki pravijo, da je ego v človeku tista entiteta, ki je popolnoma prevzela nadzor nad našim ravnanjem in je popolnoma zadušila dušo, izvor ljubezni v nas. Naš napredek ni možen, dokler ne uničimo pošasti ega, sebične sile v nas, in tako omogočimo duši, da znova zaživi. Kaj menite o tem?

Imel sem zanimive, precej grozljive sanje. Stal sem pred ogromnim, grozljivim, kakih šest metrov visokim medvedom, stoječim na zadnjih tacah, ob katerem sem se počutil kot palček. Medved je grozil, da bo zmlel ljudi, ki sem jih bolj čutil kot videl za seboj, moja naloga pa je bila, da jih ubranim. Kako bi premagal to podivjano mrcino? V rokah se mi je nenadoma znašel nenavaden meč, podoben buciki. Trden je bil le v konici in ročaju, vmes pa je bil gibljiv. Vedel sem, da zmaga ni odvisna od mene, temveč od srednjega dela meča. Ker ne prenesem grozljivih prizorov, sem prosil Boga, naj mi zastre potek bitke. In res sem v sanjah preskočil ta del dvoboja. Zavedel sem se v tistem hipu, ko je bil medved premagan. Sprva sem mislil, da je ubit, a je naslonjen na skalo ležal le z razparanim trebuhom. Ubranil sem ljudi in to me je v trenutku, ko sem se zbudil, navdalo s neizmernim ponosom. Toda čez čas mi je postalo jasno, da za zmago nisem bil zaslužen jaz, temveč božji meč, ki ga je vihtela božja moč. Potem pa me je osupnilo dokončno spoznanje, ki je dalo celotni zgodbi povsem drug pomen: jaz sem bil tudi medved, ki ni nihče drug kot moj ego. Spoznal sem, da je moja naloga, moje poslanstvo, da z božjim, vsemogočnim mečem premagam grozni ego, ki ne ogroža le mene, temveč tudi vse tiste, s katerimi se družim.

Mislim, da sem povedal vse. Največji sovražnik, pa tudi odrešitelj, je v nas samih.

Čudovita in poučna zgodba. Dovolite še zadnje vprašanje: kakšno bi bilo vaše sporočilo sodobnemu človeku, ki je v pehanju za ljubi kruhek izgubljen v vrtincu želja in strahov, prepričan, da je smisel življenja užitek?

Ozavestiti je treba, kako nam kradejo čas in pozornost ter kako nas polnijo s strahom in z iluzijami potreb; dojeti moramo, kaj resnično potrebujemo. Tako se bomo zelo kmalu vrnili k pristnosti narave in vsega, kar nas ustvarja kot božanska bitja. Ko bomo postali delček te pristnosti, se bomo vedno bolj vračali k sebi in življenje nas bo začelo učiti, kajti v interesu Življenja je, da čim bolj zaživimo. Ko se bomo sami prebudili, se bo začelo prebujati tudi življenje v naši okolici. To pomeni, da vsak od nas lahko postane prožilec globalnega prebujenja.

Zoran Železnikar

• Poglejte si še: Marjan Ogorevc: Ljudje raje umrejo, kot da bi se spremenili

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel