Zadnje čase pogosto slišim stavek, da »partner zdravi naše stare rane«. Ne strinjam se s tem pristopom, predlagam drugačnega.
Gledati nase kot na ranjeno bitje ni napačno, saj je resnica. Otroštvo kateregakoli človeka je polno (tudi) trpljenja, pretresov, izkušenj obupa in prevar, ponižanj.
Toda naše rane so obenem naše imetje, trdo prislužena moč, vir navdiha in skrivnostnega tkanja vezi z drugimi bitji, ki se pojavljajo na naši poti za skupne trenutke, ki obračajo življenje.
Če obžalujem doživeto, nikoli ne najdem svoje vrednosti, svoje častne podobe, svoje ustvarjalne skrivnosti.
Ne bodimo večni bolniki na psihični bolniški postelji. Nima smisla čakati na vsevednega primarija, ki bo vse pozdravil, in na obiske ob naši postelji, ki bodo videli našo onemoglost in sočustvovali. Ko je hudo, si vzamemo trnutek predaha, a samo zato, da se dotaknemo roke ob sebi, ki nam pomaga iti naprej s tem, kar smo.
Vse ima smisel, tudi najhujše zmote
Smo ljudje, ki lahko hodijo po svetu z vsem, kar imajo: z ranami, pohabljeni in poškodovani na vidnih in nevidnih mestih, brez tega ali onega. Nismo drevesca iz rastlinjaka, nismo domače živali z divana, smo preizkušana in trdoživa bitja, ki živijo od vsega, kar so, in vse ima smisel, je dragoceno in vredno, da je počaščeno, tudi najhujše zmote.
Iz najbolj črne globeli odganja rastlina z najdragocenejšim cvetom. Ga poznamo?
Žalost naj nas ne poleže na tla in naj nam ne stopi za vrat. Ni nujno. Žalost lahko hodi ob nas in nas pogleduje od strani, medtem ko delamo za svojo srečo, in vidi, da je naša gorečnost neizčrpna.
Ne rabimo ljubečih in vsakdanjih gorečih dotikov od domačih zato, da bi kaj zdravili, ne rabimo objemov zato, ker jih nekoč nismo imeli, ne rabimo dobrih besed zato, ker jih nikoli ni bilo, ne rabimo biti opaženi zato, ker smo bili mučeni s prezrtostjo in kruto brezbrižnostjo.
Rabimo jih zato, ker je naravno in edino prav, da vsak človek to vsak dan prejema.
Partnerjevo pozornost in občutenost rabimo zato, ker človek od tega živi, bolj kot od hrane in zraka. (Isto rabi on od nas). Nikogar ni, ki lahko zdravo in polno živi brez dajanja in prejemanja občutene bližine. Nežnega izkazovanja ljubezni niso potrebni samo preobčutljivi, davno prizadeti in nesamostojni ljudje, kot bi nekateri radi mislili. Če si kdo to domišlja, ga bo življenje prej ali slej neusmiljeno spodneslo.
Ko enkrat dojamemo, da bomo vedno potrebni ljubezni vsak dan in od mnogih ljudi in na vse načine ... se bomo končno srečali s preprosto resnico o bistvu človeka. Brez tega je družba mrzla in nasilna. Tudi če bi bili vsi ljubljeni kot otroci na najboljši način, bi še vseeno rabili ogromno ljubezni vsak dan.
Pogosto v paru potrebujemo leta, da se srečamo v tej medsebojni potrebi po dajanju in prejemanju ljubezni (ki je neskončno globlja, ranljivejša in mogočnejša kot tista, ki jo poznamo iz prvega obdobja).
A je tudi edini način, da uresničimo najzahtevnejši načrt: iti skozi življenje v rastoči ljubezenski moči in nikoli ne odnehati v iskanju vsega, kar nas hrani.
Vsak dan novo si je treba priskrbeti to hrano in vsak dan spet najti nov način, da nahranimo najdražjo osebo.
S pogreto hrano ne gre: vse mora biti sveže in najdeno za ta hip, da živi. Zato je odkrivanje vsega, česar sem potrebna, pravzaprav isto kot odkrivanje vsega, česar je (drugačnega in samosvojega) potreben drugi.
Poglejte si še:
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
