Paradoks pametnih telefonov: Oropajo nas najlepšega

O tem, kako naprave, ki naj bi nam pomagale beležiti spomine, ustvarjajo ravno nasprotno: oropajo nas najlepšega, kar nam ta svet lahko ponudi.

Paradoks pametnih telefonov: Oropajo nas najlepšega (foto: Profimedia) Profimedia
17. 9. 2016

Neke vroče avgustovske soboto sem se znašel na prelepi poroki. Zunaj milijon stopinj, v cerkvi med obredom malo bolje. Super glasba in vzdušje. Lepo okrašena cerkev, sproščen ženin in nasmejana nevesta.

Zraven mene moja definitivno boljša polovica, okrog naju pa svatje, ki sem jih v večini primerov videl prvič (beri: ko se poroči prijatelj). Ker nisem imel neke glavne vloge v tej ceremoniji, sem tako svetopisemsko zavzel sedeže tam nekje v ozadju. Tako je bilo med mano in oltarjem veliko ljudi. Obred je bil zelo lep, toda šele kasneje sem se zavedel tega, da me je vseskozi motilo to, da so ljudje pred nama nenehno snemali in slikali s svojimi pametnimi telefoni.

Morda se komu zdi to popolnoma normalno, saj smo vendarle bili priča dogodka, ki ga je potrebno ovekovečiti, toda... ali ni za to tam dobro plačan fotograf in dva filmska snemalca? Seveda to ni osamljen dogodek. Kamorkoli se že odpravim, kjer nastopajoči zberejo malo večjo množic, v publiki seva iz ekranov in se »blisketa.«

Ustvarjanje spominov

Poroka, koncert, predstava, predavanje, tekme,... Bogato družbeno in kulturno življenje poganja ideja o doseganju višjega smisla našega obstoja. Umetnost sama je v svojem bistvu prelivanje notranjih doživljanj posameznikov v neko formo, pa naj bo na področju glasbe, gledališke igre, poezije ali vizualne in izrazne umetnosti. In interpretacija le-teh doživljanj gledalce ali poslušalce vabi v ta čustven svet umetnosti, da se s to obliko umetnosti poistovetimo. Da na nek način doživimo ali podoživimo čustven naboj izvajalca.

Pomemben je ta stik, ko se z vsemi čutili prepustimo zgodbi. In šele v paketu, ko z očmi interpretiramo videno, z ušesi ujamemo zaigrano vzdušje in ko prezrcalimo formo v naše telo – da poustvarimo bolečino, žalost ali veselje. Medtem pa vlečemo telefon iz hlačnega žepa, »štimamo« ISO resolucijo in iščemo tisti gumb, ki je za kamero (ki ga ponavadi zamenjamo za gumb, ki izklopi telefon).

Potem moramo postopek ponovit, ker si neumen telefon od zadnjič, ko mi je padel na tla, ne more zapomnit nastavitev. Potem te, medtem ko poskušaš slikat, kliče sodelavec iz službe, ki je dežuren in ima spet probleme. No in potem, ko ti končno uspe narediti sliko, ki deluje bolj kot nadrealistični eksperiment, ugotoviš, da si za ta mesec že porabil 3G in tega niti ne moreš objavit na poljubnem internetnem spletišču. Medtem je »tip« za mikrofonom padel z odra in vse, kar ti je od koncerta ostalo, je »skropucalo slike«, ki ne bo nikjer požela aplavza.

Umetnost ni samo slika ali zaporedje premikov. Umetnost ni samo zvok. Umetnost ni samo občutek. Umetnost je povezovanje vsega v močen stik. Je kot sestavljanje mozaika, ki šele v polni obliki pokaže pomen.

Spomini, po katerih vsi hrepenimo in zaradi katerih podpiramo kulturno in socialno življenje, dosežejo svoj potencial šele takrat, ko se spustimo dovolj globoko v sebe, da se nas dotaknejo.

Dobri umetniki so torej tisti ljudje, ki uspejo gledalcu odpreti njegov notranji svet. To je torej tudi ločnica, ki ločuje umetnost od ostalega hrupa. In to je težko. Že samo po sebi. Dovoliti si v tem času in nenehni raztrganosti trideset minut vživljanja v občutke nekoga drugega. In se ob tem srečati s svojimi lastnimi občutki, ki premalokrat pridejo na plano.

Paradoks

Paradoks pametnih telefonov  je v tem, da so to naprave, ki naj bi nam pomagale beležiti spomine, delajo pa ravno nasprotno. Prekinejo stik in nas z razumsko mislijo, da bomo nek trenutek ujeli za večno, oropajo najlepšega, kar nam ta svet lahko ponudi. Še posebej, če si v retrospektivi nalijemo čistega vina in si priznamo, da tega posnetka v resnici nikoli ne bomo zares pogledali. Le še en izmed »tistih« spominov bo.

Če se vrnem na avgustovsko poroko. Tisti »zlajnani« dvojni »DA«, šele v kontekstu, ko ob tem z vsemi čutili spremljam mladoporočenca, dobi čustven pridih. Potem »DA« ni samo »DA«, ampak je življenjska zaveza, ki sta si jo dala dva mlada, ki se polna upanja podajata na neznano pot in sta imela dovolj poguma, da sta to priznala drug pred drugim in pred vsemi bližnjimi. Če se v tistem trenutku namesto tega občutja ukvarjaš z ISO nastavitvami, je trenutek minil in »DA« je postal le še dolgočasen »DA«. Ko boš naslednji dan prijateljem opisoval poročni obred, bo ta spomin ostal na ravni besednega diskurza. S svojimi besedami v sogovornikih ne boš vzbudil želje po tem, da bi si tudi sami nekoč želeli stati pred oltarjem.

Epilog

Nepopolni spomini proizvajajo dolgočasne zgodbe. Pa to ne velja samo za posebne dogodke. Tudi v vsakdanjem življenju smo prevečkrat v situacijah raztreseni in odklopljeni. Pomembno je, na kakšen način opišemo, kar se nam je v dnevu zgodilo. Če pridemo domov in po celem dnevu nimamo niti ene zgodbe, ki bi prebudila našega sogovornika, smo nekaj v tem dnevu zagotovo naredili narobe.

Rad imam svoj telefon. Še bolj pa so mi pri srcu zgodbe. Zgodbe, ki navdušujejo. In »DA« tistega vročega avgustovskega dne, ki je tudi v meni prebudil željo po tem, da bi dva združil v eno.

Domen Strmšnik je zakonski in družinski terapevt, ki deluje pod okriljem Študijsko - raziskovalni center za družino (ŠRDC)

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri