'Otroci potrebujejo strogost, le bojimo se je.'

Predšolski vzgojitelj Rajko Tekalec dela v osnovni šoli Kolezija kot vzgojitelj v prvem razredu. Ima tudi izkušnje iz vrtca v Kliničnem centru in iz vrtca Jelka, kjer je delal z otroki v jaslih pa tja do petih let. Hkrati pa orje ledino kot dramski terapevt, saj se je na Pedagoški fakulteti specializiral za pomoč z umetnostjo.

10. 3. 2011

Kaj je delo vzgojiteljev?

Rajko: Najti moraš ravnotežje pri tem, kar misliš, da lahko daš otrokom, verjeti v spremembe, biti optimističen in se tega držati, ker otroci to čutijo. Ne smeš se preveč obremenjevati s tem, kaj je staršem in ljudem všečno. Delati moraš v dobro otroka, zaradi česar se potem tudi otrok dobro počuti, kar je včasih v nasprotju z željami staršev, ki ne želijo imeti umazanega, potolčenega, prehlajenega otroka ... Ko starši pridejo po otroka, jim najraje že vnaprej povem, da smo danes delali to in to in smo umazani, ampak da smo uživali, se učili, nekaj naredili in se imeli dobro.

Zakaj ste se odločili za vzgojiteljski poklic?

Rajko: Najprej so me zasvojile lutke, takrat še ni bilo mogoče s pomočjo evropskih sredstev študirati v tujini. Potem me je mama prepričala, naj grem v vrtec, kjer bi lahko delal z lutkami. Kot propadel igralec, ki po štirih poskusih ni bil sprejet na AGRFT in ki je imel 11 let mlajšega brata, sem si rekel, da bi delal z otroki.

Torej pri vas ne gre zgolj za opravljanje službe?

Rajko: Najprej je šlo za obveznost, potem sem vse združil, lutke, nastopanje in to, da sem stalno izpostavljen. S tem, da imam kot vzgojitelj odgovornost. Ne morem več reči vsega, kar si mislim, plačan sem za osem ur in moram biti profesionalen in strokoven.

Katera plat službe vas najbolj drži 'prikovanega' nanjo?

Rajko: Mislim, da otroškost v meni, da sem lahko vseeno iskren in čustven, odprt, radoveden in se lahko z otroki poistovetim. Drugega niti ne znam, nočem delati. Otroški svet je nekaj najbolj čistega, prvinskega, poštenega in včasih med nami tečejo energije, nekaj neizgovorjenega. Včasih si rečem, da bi šel delat nekaj drugega, pa v resnici ne bi. Vredno je delati za te super povratne informacije.

Kako shajate s starši?

Rajko: Ne pričakujem, da bom z vsemi starši prijatelj in se bomo imeli lepo. Pripravljen sem na konflikt, ker sem na tenki meji, saj so med starši in otroki čustva. Starši se velikokrat odzovejo preveč čustveno, ko pa premislijo, se pogovorimo in se opravičijo.

Se je treba pogovarjati?

Rajko: Ja, in tega se moramo prav tako naučiti. Sam sem bil na začetku pri stiku s starši zelo suhoparen, povedal sem jim le, kaj je njihov otrok počel: da je šel lulat, da ni kakal, da je jedel ..., kar se mi je takrat zdelo bistvo komunikacije. Zdaj se mi to zdi smešno.

Kaj se vam zdi zdaj pomembno povedati staršem, ko pridejo po otroke?

Rajko: Prenesem jim kakšno izjavo o meni, tudi ko mi otrok pove, da me ne mara, pa tudi kakšno anekdoto od doma, ki so mi jo otroci povedali. Starši ponavadi povedo: Ne, naložil vam je. Dobro, da vem, da nalaga, da ga drugič še bolj sprovociram, da mi naloži še več. Iz hudih konfliktov sem se naučil, da staršem povem tudi kakšno neprijetno stvar. Tlačenje ne prinese olajšanja, starši pa za to lahko izvedo tudi po treh mesecih, čeprav je lahko nekaj zelo nedolžnega. Tudi če se je recimo otrok pri nas udaril in dobil modrico, pa odkrijemo, da je imel nekaj modric še od prej: v mojem varstvu je dobil tri buške, ampak, oprostite, po hrbtu jih ima še 16. Naučil sem se, da v otroku vidim nekaj dobrega. Vem, koliko otrok zmore, dopuščam mu, da česa tudi ne zmore. Nikakor pa nisem učitelj, ki bi jih učil na suhoparen način. Bolj sem za učenje skozi doživljanje, zaradi česar me v vrtcu tudi cenijo. Naj jim razlagam, kaj je gledališče, opera, balet? Gremo gledat, pa bomo videli. To mi ni težko. Poistovetim se z njimi in vidim, kaj bi mi bilo všeč. Naredim tudi kakšno kozlarijo z vidika strokovnih vodij: Moraš res vsak teden nekam z avtobusom? Starši mi dajo žetone, kaj mi braniš, ljubi se mi.

Se še niso navadili na vaš pristop?

Rajko: V šoli, kjer sem zdaj kot vzgojitelj v prvem razredu, učiteljice forsirajo, da ni časa za dolgo pot. Verjamem, da so učitelji obremenjeni s programi.

Kaj drugačnega prinašate kot moški vzgojitelj v primerjavi z vzgojiteljicami?

Rajko: Moški pol, kar pomeni jemati življenje bolj na lahko, ne zagnati vika in krika zaradi ene praske. Otrok mora pasti, ampak vzgojiteljice žene ženski instinkt, da morajo zaščititi otroka. Kot moški sem bolj za akcijo, odkrivanje, razpiranje, naivno, tudi malo z glavo skozi zid. Nisem za počasi: sneg je danes, jutri bo že voda. Obujmo otroke in gremo ... Mogoče sem imel malo privilegijev, ker sem moški, glede na to, da so moški vzgojitelji redki. Pomočnikov je ogromno, ampak faks fante 'utrudi' in ga ne končajo, ker delno ni življenjski, precej se je treba učiti na pamet, igrati ksilofone in frulico …

Lahko šolanje da občutek za delo z otroki?

Rajko: Da ti širino, nobena šola pa ti ne da občutka za otroke. Nobena diploma ne naredi dobrega vzgojitelja. Prekvalificirana gozdarka je lahko boljša od mene, le strokovnih napak naj ne dela. Kakor sem strog do sebe, sem tudi do drugih.

Ste tudi do otrok strogi?

Rajko: Ja. Otroci potrebujejo strogost, le bojimo se je.

Zakaj?

Rajko: Kadar trčiš ob oviro, mejo, ti ta zbudi strah. Ni nujno, da si otrokom avtoriteta, ker si jih prišel čuvat za osem ur. Otroci te izberejo, ali boš njihova avtoriteta ali ne. Že mulček se ti reži, ker čuti, ko česa ne misliš resno. Avtoriteto moraš graditi, v to ne spadata sila ali ukazovanje. Otroka lahko kaznuješ, kakor hočeš, pa to ni povezano s strogostjo.

Kaj pa doslednost?

Rajko: Ta je nekaj najtežjega. Vzgoja ne more biti samo črno-bela, daj-dam sistem. Ker si nisem znal drugače pomagati, nekaj pa sem potreboval, sem šel študirat dramsko terapijo.

Kako gledate na zahteve, ki so vedno bolj storilnostno naravnane?

Rajko: Vseeno je v prvi vrsti vzgoja, sploh v vrtcu. Odvisno je od tega, ali ti je izdelek edina in glavna skrb v dnevu. Rad vidim, da popoldne stalno nekaj delamo, da so otroci zaposleni in usmerjeni v dejavnost ter s tem manj konfliktni. Od učiteljice v šoli dobivam povratno informacijo, da so ti otroci dobri, da so za delo in za hec.

Očitno se vaše delo nekje le pozna?

Rajko: Tisti, ki pridejo za mano, povedo, kako je z otroki. Vzgojitelji ponavadi izgorevajo, ker ne dobijo nazaj povratne informacije. Otroci ti že dajejo svoje, ampak potem gredo naprej v šolo in ne veš, kaj si naredil. Zato je dobro, da si od malega z njimi. V šoli pa je izgovor, da ni časa za vzgajanje, češ da jih je treba izobraževati. Kot strokovnjak za predšolske otroke si prizadevam, da bi jih vzgajal, učiteljice kot strokovnjakinje za šolsko mladino pa, da bi jih učile. To ne gre skupaj, imamo povsem drugačne poglede in didaktiko. One vedo, kako se recimo pravilno uči pisati številko šest, kar se učim od njih, sam pa dobivam občutek zakompleksanosti, da ne obvladam stvari.

Na kakšen način želite, da se otrokom pozna vaša vzgoja?

Rajko: Da bi nekoč nekoga srečal v kulturi, ker se mi zdi, da sem jih 'zalival' s kulturo. Ali da bi bili odprti, raziskovalni, ne zaplankani, da ne sodijo, da so državljani našega planeta in nič ne cementirajo.

Kaj je vaša vsakodnevna vzgojna mantra?

Rajko: Natančno to, da potujem in otrokom približujem različne kulture, da jim predstavim različne dežele in jih o njih neobremenjujoče učim. Včasih jih sicer zaradi utrujenosti postrojim tudi v kolono.

Sta red in disciplina potrebna, kot je recimo opozorilo, da gredo vsi ob istem času na stranišče?

Rajko: To še vedno večina dela, čeprav vsi vemo, da ni prav. Ko imaš 24 otrok, si s tem olajšaš delo in jih tudi ob določenem času spomniš, da gredo na stranišče. Ni skrivnost, da imajo vojska, cerkev, šola malo te rutine. Seveda pa, če si živahen in je v tebi malo otroške duše, ti je dolgčas, če je vse skupaj suhoparno in se predava brez izkustvenega učenja.

Se vam zdi, da v šoli vzgojiteljevo delo podcenjujejo?

Rajko: Boli, ker pravijo, da samo štejemo otroke, hodimo lulat in kakat.

Kaj pa starši, opazijo vaš trud in vaše delo?

Rajko: Tisti, ki so bolj intelektualno usmerjeni, ne. Ti štejejo, da so nad vzgojitelji, medtem ko te tisti, ki so malo bolj odprtega duha in si vzamejo čas za otroke, ne bodo nikoli podcenjevali. Bolj moraš paziti pri tistih, ki imajo vse v glavi in so zahtevni.

Kakšna je razlika med vašo vzgojo v vrtcu in vzgojo staršev?

Rajko: Vedno bolj se je treba zavedati, da so otroci velik del dneva z nami in smo vzgojitelji vse bolj odgovorni za vzgojo. Se pravi, da vzgoje ne smemo prepuščati samo staršem. Seveda od plenic čakaš starše, kdaj so pripravljeni za kakšen korak, ker se dogaja, da ti v vrtcu garaš, starši pa ne sodelujejo. Treba je zgraditi komunikacijo in vse skupaj izpeljati profesionalno. Nekaterim staršem je težko, nekatere je treba tudi malo 'poujčkati', nekaterim je treba sugerirati. Pri vzgoji otroka je vzgojitelj vsekakor čustveno manj vpleten, ima občutek, kaj naj bi otrok v tem obdobju odnesel, obdelal, znal in zmogel. Zanimivo je, da imamo večja pričakovanja od staršev v smislu spretnosti: se obleči, obuti, pospraviti za sabo, se nahraniti, odnos do hrane ... Za te spretnosti smo tu vzgojitelji, ker imamo možnosti in sredstva. Starš pa mora najprej otroku dati občutek ljubezni varnosti, sprejetosti. Otrok se ne bo odtrgal od mame pri vratih, če ni samozavesten, če ne ve, da ga ima mama zares rada.

Verjetno se otroci veliko naučijo tudi od vrstnikov?

Rajko: Čedalje več. Ne zakrivajmo si oči, da otroke učimo, da ne udarijo nazaj in so prijatelji. Navajamo jih, da povedo, da jim to ni všeč. Naj sprejmejo, da bo v življenju sto ljudi reklo, da jim niso všeč.

Želite povedati, da ni odraščanja brez padcev, prask, solz, modric ...?

Rajko: Moški vzgojitelji se veliko manj ukvarjamo z birokracijo in s tem, kaj bo kdo rekel, bolj smo za akcijo in posledično je tudi več prask. Otrok potrebuje oboje. Tudi če sta dve vzgojiteljici, ena igra moški lik z momentom radovednosti, akcije, druga pa je bolj previdna, zaščitniška.

Se vzgojni pristopi z generacijami spreminjajo?

Rajko: Se, v smislu, kaj pri kom vžge, učinkuje. Pri novodobnih otrocih bolj učinkuje preusmeritev pozornosti na nekaj drugega od konflikta. Presedanje, razmišljanje, opravičevanje – to več ne gre. Vse manj je brskanja po otroku in spreminjanja, zbujanja občutka krivde, to otroka več ne gane.

Kaj to pomeni?

Rajko: Otroci so čedalje manj občutljivi. Zato si z različnimi vajami, kot so dotakni se drugega, naredi drugemu dežek, z masažo, prizadevamo, da se bolj zavedajo občutkov. Po tem imajo potrebo, po drugi strani pa to ni več nikjer zaželeno. Kamorkoli greš, prevladuje trušč, tudi stika z naravo ni več.

Kako vam gre vzgajanje na področjih, na katerih ste šibki?

Rajko: Na teh področjih jih ne bi nikoli vzgajal. Starši bi me pogruntali: Glej, tu ti kuka majica ven, enako kot Rajku. Potem se na ta račun smejimo. Najbolj si želim, da ne bi nobenemu otroku povzročil travme. Nočem, trudim se, nikomur ni treba iti spat, jest, lulat ob uri ... Glede tega imam strahospoštovanje do svojega poklica.

Kdaj tudi znorite?

Rajko: Seveda kdaj znorim, ampak takoj dobim občutek, da ne želim, da deluje tako resno, in se že režimo. Zaključim s 'krucibuci', da malo omehčam in ni preresno.

Čemu dajete prednost – da ste idealen vzgojitelj ali bolj človeški?

Rajko: Na začetku šolskega leta ali ko nekam prideš na novo, se poskušaš kazati idealen, najboljši. Čim prej snameš masko, bolje je.

Kaj je pri vzgoji pomembnejše, da je vse narejeno po pravilih ali da se ima otrok dobro?

Rajko: Naj bo situacija čim bolj življenjska, tudi čim bolj v skladu z vrednotami, ki so danes bolj cenjene. Ne ravno toliko storilnostno naravnane, ampak naj otrok čim več zna, ker bo tako preživel. Naj se čim bolje znajde v novih situacijah in naj čim bolje poskrbi zase. To mi ni lahko govoriti, ampak nad nami visi dejstvo, da bodo ti otroci uspešni, ne pa tisti, ki imajo čustveno inteligenco na višku, ki so altruisti in bi radi pomagali vsem.

Kaj ste se naučili od otrok?

Rajko: Največje lekcije so mi bile, da čim prej snamem masko popolnosti, ne razmišljam, kaj vse moram narediti jutri, ampak se otrokom posvetim tukaj in zdaj. Naučili so me, da spoštujem njihov problem. Recimo lego kocke za radiatorjem. Za otroka je to problem in me potrebuje. Lahko mu rečem: Razumem, uredila bova pozneje, zdaj nimam časa, tudi če mi je to brezzvezno. To potrebujejo in čutijo, kdaj si jim blizu, kdaj si njihov prijatelj, na strani staršev, vzgojitelj, njihov idol. Oni se trudijo zaradi nas, hočejo biti všečni.

Kaj je z všečnostjo?

Rajko: Dokler ne gre v pretiravanje, ki se lahko pojavi iz otrokove potrebe, da ga opaziš, je v redu. Otrok že zgodaj dobi občutek, da mora ugajati, biti perfekten, biti opažen. Na vse načine, tudi na neprilagojene. Ko mi otroci prinašajo risbice, zelo pazim, kako jim povem, če so samo čačke. Otroka opozorim, naj se malo bolj potrudi, ne rečem mu, da je grdo narisal, ampak na hitro in mu s tem dam vedeti, da cenim trud.

Za kaj ste hvaležni staršem?

Rajko: Največja lekcija je bila, ko sem prišel iz Maribora v Ljubljano iskat službo. Če me starši ne bi vzgajali, da sem samostojen, odgovoren do sebe, da premislim, kaj delam, sploh ne bi šel.

Napisala: Suzana Golubov

Fotografije: Primož Predalič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri