Čeprav si bomo v nadaljevanju svoje sodelovanje v 'igri življenja' ogledali z gledišča izbir, ki so nam dane s svobodno voljo, ob tem ne želimo po nemarnem podcenjevati strahot sveta, ki smo jim dnevno priča v dnevnem časopisju, televizijskih poročilih in novicah s spleta.
Prav tako pa ne nameravamo zanikati obstoja pravil 'igre' življenja, ki se v trenutkih ujetosti v materialno lahko zdijo omejujoča, a smo nanje vendarle vsi po vrsti pristali v trenutku, ko smo se odločili, da bomo vstopili v učilnico časa in prostora.
Odnos do življenja
Osho, eden drznih in manj tradicionalnih mislecev, je rad poudarjal, da je najboljši način, da zapravimo svoje življenje, to, da do njega gojimo neko prepričanje.
Vsa naša prepričanja, sodbe in trditve so namreč nastale v našem umu, življenje samo pa je preprosto močno preveliko, da bi ga lahko omejevale meje našega uma. Naša stališča so preprosto naša stvaritev, tako kot naši predsodki in vsi -izmi, ki jih tako radi čislamo.
Življenje ni naš proizvod. Prav nasprotno. Mi smo zgolj mali val tega širnega oceana, ki mu pravimo življenje: "In kakšen odnos naj bi imel val do oceana? Kakšne vrste prepričanje naj bi bilka trave gojila do zemlje, meseca, sonca, zvezd? Vsa naša stališča so egoistična, vse naše sodbe neumne. Življenje ni filozofija, ni problem. Življenje je misterij. In zato ne bi smeli živeti po nekih šablonah, pod določenimi pogoji, temveč bi morali zares začeti živeti iz danega trenutka."
Če se v odnosu do življenja omejujemo z definicijami o tem, kaj naj bi bilo, življenje izgublja svoj smisel.
Osho zato zavrača vsiljevanje takšnih prepričanj s strani religij in se med drugim na tej točki razhaja z Budo, ki je trdil, da življenje samo po sebi ni nič drugega kot tragedija.
Problem danega prepričanja je, da vsi tisti, ki se tega navzamejo, na koncu dejansko ugotovijo isto. To, kar verjamejo, se nenazadnje materializira v življenju, ki ga živijo.
"Če življenje postane tragedija, to postane zaradi nas samih. V nasprotnem primeru je lahko življenje tudi brezmejno veselje. Da pa bi se tega zavedli, bi morali široko odpreti svoje srce," še trdi Osho.
Čisto platno
Vse je skratka odvisno od nas samih. Če za hip pozabimo vse, kar so nam kadarkoli povedali o življenju, in si ga raje predstavljamo kot prazno platno, življenje končno lahko postane to, kar v resnici je: to, kar na to platno naslikamo mi sami. Nanj lahko rišemo bedo in trpljenje ali pa čisto veselje, izbira je vedno bila in še vedno je zgolj naša.
V to je bila prepričana tudi Florence Scovel Shinn, ameriška slikarka in ilustratorka, ki je v svojih zrelih letih zaslovela kot duhovna učiteljica in pisateljica metafizičnih tekstov.
Leta 1925 je v svoji prvi in najbolj znani knjigi Igra življenja in kako jo igrati, zapisala: "Mnogi ljudje življenje vidijo kot borbo. V resnici pa življenje ni borba, temveč igra. Seveda pa gre za igro, ki je ni mogoče uspešno igrati brez poznavanja duhovnih zakonov."
Kot vsaka igra tudi igra življenja očitno le pozna svoja pravila. A ta seveda niso tu, da bi nas v ustvarjalnosti omejevala, temveč so tu, da bi igra kot takšna še imela svojo strukturo in smisel.
Popolna slika našega življenja se v prvi vrsti ustvari v nadzavestnem umu. Ko njen odblesk šine skozi naš zavestni um, jo pogosto zaznamo kot nekaj, kar je preprosto preveč dobro, da bi se lahko uresničilo. V resnici pa, trdi Florence, prav ta slika kaže našo resnično usodo (ali še raje cilj). Slika se je namreč ustvarila v stanju brezmejne modrosti in sliko je na platnu življenja dejansko ustvarilo naše bitje, ki je skladno z duhovnimi zakoni resnični ustvarjalec našega življenja.
"Žal pa veliko ljudi ne ve, kaj je njihova prava pot, in si želijo predvsem stvari in situacij, ki jim ne pripadajo in ki bi jih, če bi jih dobili, naredile le nesrečne in nezadovoljne."
- Preberite še: Življenje kot igra
