Osho: Izpišite se iz kluba strtih src

Treba je razumeti zelo delikatno, zapleteno stvar. Če niste zaljubljeni, ste osamljeni. Če ste zaljubljeni, resnično zaljubljeni, pa postanete sami.

Osho: Izpišite se iz kluba strtih src (foto: Shutterstock) Shutterstock
7. 6. 2016

Osamljenost je žalost, samost pa ni žalost. Osamljenost je občutek nepopolnosti. Potrebujete nekoga in osebe, ki jo potrebujete, ni na voljo. Osamljenost je tema brez svetlobe v sebi. Temna hiša, ki čaka in čaka, da nekdo pride in prižge luč.

Samost ni osamljenost. Samost pomeni občutje popolnosti. Nikogar ne potrebujete, vi sami ste dovolj. In to se zgodi z ljubeznijo. Ljubimci postanejo sami. Z ljubeznijo se dotaknete svoje notranje popolnosti. Ljubezen vas dela popolne. Ljubimci si drug drugega delijo, a tu ne gre za njihovo potrebo, temveč za prekipevajočo energijo.

Dve osebi, ki sta se počutili osamljeni, lahko skleneta dogovor, se lahko združita. Zapomnite si, da nista ljubimca. Ostajata osamljena, a zdaj zaradi navzočnosti drugega ne čutita osamljenosti, to je vse. Nekako se slepita. Njuna ljubezen ni nič drugega kot prevara, s katero slepita sama sebe: "Nisem osamljen, nekdo drug je ob meni."

Ker se srečujeta dve osamljeni osebi, se njuna osamljenost v osnovi podvoji ali celo večkrat pomnoži. To se običajno zgodi. Osamljene se počutite, ko ste sami, ko pa ste v odnosu, ste nesrečni. To je vsakdanje opažanje. Ko ljudje niso v razmerju, se počutijo osamljene in iščejo nekoga, s komer bi bili povezani. Ko so z nekom povezani, se začne nesrečnost. Tedaj čutijo, da je bilo bolje biti sam – vse to je preveč.

Kaj se zgodi? Dva osamljena človeka se srečata – torej se srečata dve mrakobni, užaloščeni, nesrečni osebi – in nesrečnost se pomnoži. Kako naj bi dve grdoti postali lepi? Kako bi lahko združitev dveh osamljenosti prinesla občutek popolnosti, celovitosti? Nemogoče. Izkoriščata drug drugega, nekako se trudita slepiti sama sebe skozi medsebojno povezanost, vendar to slepilo ne gre prav daleč. Dotlej ko se zaključijo medeni meseci, se zaključi tudi zakonska zveza. Gre le za začasno iluzijo.

Resnična ljubezen ni iskanje nečesa, s čimer bi se zoperstavili osamljenosti. Resnična ljubezen pomeni, da osamljenost preobrazite v samost, da pomagate drugemu. Če osebo ljubite, pomagate tej osebi, da zna biti sama. Ne poskušate je zapolniti. Ne poskušate je s svojo navzočnostjo na nekakšen način dopolniti. Drugemu pomagate biti sam, biti tako poln iz svojega lastnega vira, da vas sploh ne potrebuje.

Ko je oseba popolnoma svobodna, je iz te svobode mogoče dajati. Tedaj ta oseba veliko daje, a to ni njena potreba; daje veliko, a ne v obliki kupčije. Daje veliko, ker ima veliko. Daje, ker uživa v dajanju.

Ljubimci so sami in resnični ljubimec nikoli ne uničuje vaše samosti. Zmeraj bo dodobra spoštljiv do vaše individualnosti, do vaše samosti. Ta je sveta. Ne bo se vpletal vanjo, ne bo poskušal siliti v ta prostor.

Ampak običajno se ljubimci, tako imenovani ljubimci, zelo bojijo samosti drugega, njegove neodvisnosti. Zelo se bojijo, ker menijo, da če bo njihov partner neodvisen, potem sami ne bodo potrebni, potem bodo zavrženi. Tako se ženska nenehno trudi urejati stvari, da bi njen mož ali fant ostal odvisen. Zmeraj jo bo moral potrebovati, da bo lahko ostala dragocena. Moški pa se nenehno trudi na vse kriplje, da bi deloval enako, da lahko tako ostane dragocen, rezultat je kupčija, ne pa ljubezen, in vlada nenehen konflikt, borba. Borba temelji na dejstvu, da vsakdo potrebuje svobodo.

Celoten članek lahko preberete v tiskani Sensi junij/julij 2016

Iz knjige Osho: Ljubeče bivanje, založba V.B.Z.

Ljubeče bivanje

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri