Starši dajemo referenčne module vedenja svojim otrokom, ki jih potem lahko spremljajo celotno življenje, piše Karim Al Saleh.
Otroci so torej posledica staršev, so naše zrcalo, čeprav je to pogosto težko videti in še težje sprejeti. Lažje je kriviti otroke, ko delajo napake, kot da bi s prstom pokazali na sebe in videli, da nam otrok zgolj projicira tisto, česar mi na zavestni ali podzavestni ravni še nismo uredili.
Starši, ki ne poznajo svojih lastnih meja in pravil ter jih redno kršijo, ne morejo pričakovati od otroka, da se jih bo držal ali da jih bo spoštoval (pravil in staršev).
Odrasla oseba mora najprej spoštovati sebe, poznati svoje meje in mora znati določiti, do kod in kako bo spustila druge, da vplivajo nanjo. To je odgovorno vedenje, ki je ključ do večjega zaupanja najprej do sebe, nato pa do okolja. Zaupanje pa vodi v večjo učinkovitost delovanja posameznika in okolice, v kateri ta oseba živi. Če je starš priden in ubogljiv ter se ne zna postaviti za sebe, ne more pričakovati, da bo znal postavljati meje in pravila njegov otrok niti drugim niti sebi, tudi ko bi bilo to nujno potrebo, da recimo zavaruje sebe pred tistim, kar bi ga motilo, omejevalo, oviralo ali ogrožalo.
Starš, ki se zaveda svojih osebnih meja in pravil ter jih spoštuje, ter je pri tem vesten, odločen in vztrajen, lahko pričakuje, da bo imel vestne in vodljive otroke, ki se bodo vedno bolj zavedali, da so zdrave meje in pravila nujno potrebne in da je tudi za njih to dolgoročno dobro.
Ne želimo pridnih in ubogljivih otrok, temveč si želimo vestne in vodljive otroke, ki zaupajo staršem, ker pri njih opazujejo dejanja in vedenja, ki kažejo dobre rezultate. Odrasla oseba naj bi bila dovolj čustveno zrela, da več problemov uredi, kot jih naredi. Telo je tisto, ki izvaja dejanja, in na telesu se poznajo ter izražajo vsi rezultati, vsa resnica in vplivi okolja. Telo ne more lagati in čas poskrbi, da se vedno bolj pozna, kdo deluje sintropično in kdo entropično v svojem življenju.
Starš, ki je odvisen od česarkoli, na primer od utrujanja, omamljanja, hrane, športa, dela ali katerega koli destruktivnega vedenja do sebe ali okolice, daje slab vzgled okolici, otroci pa to nenehno zrcalijo. Odvisnost sama po sebi pove, da oseba ponavlja določena vedenja na kroničen način in se ne zaveda dolgoročnih posledic svojih dejanj.
Odvisnost je vezana na pozitivno povratno zanko in pomeni, da oseba preveč uporablja levo možgansko poloblo in premalo uporablja desno stran čelnega režnja. Desni čelni reženj je tisti, ki lahko opazi, vidi, začuti in vpliva na levo poloblo, da potem lahko spremenimo svoja dejanja in uredimo kronične vzorce vedenja, ki dolgoročno uničujejo nas in našo okolico.
Karim Al Saleh, učitelj AEQ dihanja 2, učenec AEQ metode 3 2/6
- Ko se partner vede kot otrok
- Če ne čutimo sebe, je logično, da nismo zmožni urediti tistega, kar nas bremeni
