Kljub številnim dokazom, kako inteligentni, brezsrčni posamezniki in skupine uničujejo celotno družbo, pa nam to še ni prišlo v zavest.
Glavni razlog vseh civilizacijskih kriz je pomanjkanje srčnosti. Naj gre za osebne konflikte ali za vojne, ropanje ali ekonomsko zasužnjevanje in nadvlado, vedno je v ozadju isti mehanizem: brezsrčnost, odsotnost sočutja in spoštovanja sočloveka. Posamezniki brez srca zapeljejo vso družbo v psihozo strahu, ki paralizira srčnost in povzroči krepitev nizkotnih strasti in nagonov, ki odprejo pot v uničenje.
Beg od čutenja k razmišljanju ima svoje ozadje. Ker smo bili v preteklosti marsikdaj prizadeti in izpostavljeni čustveni bolečini, se ji poskušamo čim bolj izogibati. A beg k razumskemu življenju neizogibno prinaša razočaranje. Razum je namreč le orodje za obravnavo informacij, ki ni sposobno modrih, dolgoročno smotrnih odločitev. Kadar pa se odločamo po občutkih, nagibih srca, smo v stiku s kozmično modrostjo, z glasom Očeta v sebi, ki se nikoli ne moti. Kdor mu zaupa in se mu prepusti, pridobi neprekosljivega zaveznika in je vedno na pravi poti. Vez z Očetom, Stvarnikom v sebi poteka skozi intuitivne uvide, pri tem pa igra glavno vlogo srce, osrednji organ, ki nas povezuje z vesoljem.
Brez srčnosti vse izgubi smisel.
Kaj pomeni posamezniku izsiljen uspeh, ki ga spremljajo nevoščljivost, sovražnost ali prezir? Kaj pomeni ogromno bogastvo, prepojeno s trpljenjem izkoriščanih in trpečih? In kaj moč, ki je ne spremljata občudovanje in zavest, da je povzročila širše dobro?
Intelektu je treba vzeti primat. Ta vidik zavesti, ki je podrejen luciferskim silam, je resda čudovito orodje, brez katerega ne bi bili sposobni delovati inteligentno in preživeti, vendar pa ima več slabosti. Kot omenjeno nima zadostne miselne moči, primerljive z višjo inteligenco, zato je usmerjen le h kratkoročnim ciljem, ki se na dolgi rok najpogosteje izkažejo za zmotne. Še bolj neprijetno pa je, da podlega egu, bolje rečeno številnim njegovim lezijam, ki naš um nenehno zasipavajo z mislimi, ki so vir nenehnih težav. Čeprav je to marsikomu nepojmljivo, je več kot 90 odstotkov naših misli v našo škodo; prinašajo nam stisko, trpljenje, staranje in pospešen propad. Vsaka neugodna, negativna misel je zidak prav takšne stvarnosti. Največja usluga samemu sebi je omejitev razmišljanja. Vsaj takrat, ko k temu nismo prisiljeni. Namesto tega zgolj opazujmo in (ob)čutimo.
Strah pred čutenjem temelji na zmotnih argumentih.
Vsakdo zna sicer našteti vrsto razlogov, zakaj se velja čutenju izogibati, vendar pa nam nič ne polepša življenja bolj kot čutenje; da mu večjo globino. Čutenje preveč povezujemo s telesno ali psihično bolečino, ne vedoč, da je celo bolečina naš zaveznik, alarmni signal, ki nam sporoča, da smo nekje zašli v slepo ulico. Če smo čutenju odprti, zaznamo tudi sprva šibke signale, ki nam napovedujejo bolezen, in se s prepoznavo vzroka telesni bolečini pravočasno izognemo. Duševni bolečini pa se izognemo s srčnim ravnanjem, ki nikogar ne prizadene.
O pomembnosti krepitve srčnosti govori dejstvo, da se je sam najvišji Sončev duh – Kristus – utelesil v človeškem telesu, da bi sporočilo o pomenu delovanja iz srca prenesel človeštvu. Njegova žrtev in že sam pogled na njegovo trpeče telo na križu v človeku vzbujata sočutje. Žal so nam o tej najveličastnejši življenjski zgodbi pokazali le religiozno podobo, oblikovano v dogmo.
Najlažje si torej pomagamo, če se od razmišljanja preusmerimo k čutenju. Vendar pa zgolj dobra namera še ne jamči pravih rezultatov. O čutenju, srcu in srčnosti se moramo še marsikaj naučiti.
Zoran Želznikar
Celoten članek lahko preberete v tiskani reviji Sensa avgust/september
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
