Obtičali smo v starosti, v kateri smo prejeli najmanj ljubezni

Ni pomembno, koliko smo stari; 20, 30, 40... Globoko v sebi obstanemo v zgodnjem otroštvu in še vedno pričakujemo ljubezen, ki je takrat nismo prejeli. Tam ostanemo vse dokler se ne naučimo ljubiti samega sebe. 

Obtičali smo v starosti, v kateri smo prejeli najmanj ljubezni (foto: pixabay) pixabay
19. 7. 2019

Ste se kdaj vprašali, zakaj imate takšno potrebo po pozornosti in ljubezni? Gre morda za pozornost in ljubezen, ki ste si jo nekoč želeli od staršev, pa je niste prejeli? 

V zgodnjem otroštvu gradimo zaupanje. Ljubezen v teh letih predstavlja mamino (pa tudi očetovo) sočutno skrb za otrokove potrebe. Če sta starša nezanesljiva ali zanemarjata otroka, bo otrok odraščal v strahu in manku ljubezni, kar bo pustilo velik pečat. V odrasli dobi bo imel tak človek težave v odnosih. Imel bo težave z zaupanjem partnerju in ljudem na splošno. V intimnih odnosih se bo s težavo odprl in se počutil izredno ranljivo. 

Med 2. in 3. letom starosti se otrok prične učiti samostojnosti. Takrat je najbolj pomembno, da ga starši podpirajo pri njegovih prvih samostojnih korakih. Če so starši nepotrpežljivi, počnejo stvari, ki bi jih otrok lahko sam ali pa zahtevajo, da počne stvari, ki jih še ne more - se pojavi občutek sramu ali krivde ter manjvrednosti. 

Če so starši preveč zaščitniški in s tem slepi za otrokove resnične potrebe, potem otrok prične dvomiti v svoje sposobnosti. Takšen otrok bo imel težave s samozavestjo v odrasli dobi in bo imel ves čas občutek, da ga drugi presojajo ter ne sprejemajo. Pojavijo se lahko obsesivno-kompulzivne motnje, paranoje ter razni strahovi. 

Ljubiti otroka, ki je star med 3 in 6 let, pomeni spodbujati njegovo samostojnost, zanimanja, odobravati njegovo radovednosti in ustvarjalnost. Če mu tega ne dajemo, se pojavijo občutki krivde in notranje praznine. V odrasli dobi se bo taka oseba s težavo osredotočala na svoje cilje in bila uspešna. Običajno bo pasivna. Pojavijo se lahko tudi razne psihološke težave.

V šolski dobi pa se oblikujejo naše vrednote. Če odrasli dvomijo v otroka, ga to odvrne od želje po učenju, izoblikuje se občutek manjvrednosti, kar bo ubilo njegov občutek varnosti in sposobnosti, da bi nadalje efektivno deloval v tem svetu. 

V primeru, da starši otroke sodijo zgolj na podlagi njegovega šolskega uspeha, zlahka postanejo delavska sila današnje družbe, ki se ne sprašuje o globljem pomenu življenja, pač pa samo delajo in delajo. Saj menijo, da je to edini smisel življenja in edina stvar, ki je vredna. 

Kako pozdraviti manko ljubezni iz otroštva?

Podajte roku svojemu notranjemu otroku in mu pomagajte. Poiščite svojo otroško sliko in premislite o tem, kakšen otrok še vedno živi v vas. Koliko je star? O čem razmišlja? Kaj ga muči? S čim ni zadovoljen? Kaj ga boli in žalosti? Zakaj je nesrečen? 

Pogovorite se s svojim notranjim otrokom... Morda dobite nepričakovane odgovore na vaša vprašanja in težave v življenju. 

Vzpostavite lep odnos s svojim notranjim otrokom. Komunicirajte z njim. Vprašajte ga, kaj pogreša. In mu dajte točno to, kar išče, kar si želi oz. kar si je nekoč želel, pa tega ni dobil. Povejte mu ljubeče besede, dajte mu ljubezen. Bodite starš, kakršnega ste nekoč potrebovali. 

Povzeto po: consciousreminder.com

Poglejte si še: 30 znakov, da ste bili ranjeni kot otroci in to še danes vpliva na vas

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri