Obsedenost s staranjem je bolezen zahoda, ki zatira resnično moč ženske

Modrost je bogastvo in resnična lepota, je sila, ki je ne prekaša še tako brezhibno mlado telo. 

Obsedenost s staranjem je bolezen zahoda, ki zatira resnično moč ženske (foto: profimedia) profimedia
3. 12. 2017

Pred leti je američanka Stefana spoznala starejšo žensko v odročni majevski vasici nekje v mehiški jungli Chiapas. Malo sta se pogovarjali in veliko smejali, na koncu pa jo je vprašala, koliko je stara.

Gospa je dvignila obrvi: »Koliko sem... kaj?« Pogledala je svojega sina, če je pravilno slišala vprašanje, saj ni tako dobro govorila špansko. A ji je potrdil, da je razumela pravilno. Skomignila je z rameni rekoč: »Takšnih stvari res ne vem.« Ni razumela, kaj pomeni starost in sin ji je poskušal obrazložiti.

Stefana se je šokirana obrnila k sinovi ženi in še jo vprašala, koliko je stara. »53... ali 58,« ji je smejoče odgovorila. Ugotovila je, da v majevski vasici, kjer so živela najbolj izolirana majevska ljudstva (Lacandon) že tisočletja, ni nihče vedel svoje starosti oziroma mu za to ni bilo niti malo mar.

Ob tem se je vprašala: kakšen bi bil naš zahodni svet, če se ne bi tako obremenjevali s starostjo in se namesto tega preprosto starali? Tako kot luna ali sonce, ki zaideta vsak dan, brez vprašanj, koliko sta stara. In če bi ženske, starejše in mlajše, živele brez vere, da se njihova lepota in vrednost zmanjšuje z leti?

Gre za sindrom ženskega staranja – arhetip modernega sveta, ki velja predvsem za žensko, ki naj bi s staranjem izgubljala moč, vrednost in lepoto. Ideje lepote in mladosti smo tako močno ponotranjili v naši podzavesti, saj se nenehno gibamo po urbanih okoljih obkroženi z ogromni plakati mladih žensk, brezhibnih, seveda, ki nakazujejo, kakšna ženska naj bi bila zaželena.

Potem so tu vsakodnevni nedolžni pogovori, ki nakazujejo našo obsesijo s številko: »Izgledaš veliko mlajša, kot si...«, »Nihče mi ne verjame, da sem 45«, »tako malo gub imaš za svoja leta...«. Po 40-tem letu naj bi bila ženska nesposobna imeti otroka, dobivala gube, imela manj energije, bila manj privlačna, skratka - vse naj bi šlo le še navzdol. In če ženska v to verjame, kar ni težko, saj ji to zapoveduje družba iz vseh strani, se bo to tudi zgodilo.

Rezultat? Ženske se odpravljajo pod nož, da bi bile videti mlajše. Obremenjene in depresivne, da se starajo. Strmijo v ogledalo in telo, ki se spreminja... »Nikoli več ne bom imela tako lepega telesa...« in slednje enačijo z občutkom vrednosti. Strahovi se poznajo – v čustvih, hormonih, v mislih in ja, posledično (potencirano) tudi na telesu.

Posledica ni le zmanjšanje samozavesti in zadovoljstva v svoji koži. Ženska je prepričana, da s staranjem njena vrednost pada, da je manj zaželena, privlačna, sposobna ter se bo tako tudi vedla. Počutila se bo nemočno in se ne bo zavedala svoje resnične moči, ki jo nosi v sebi in ki (bi jo) lahko pridobila z leti. Z leti lahko namreč zgradi v sebi pravo bogastvo. A ostala bo ločena od svoje ženske modrosti, ki bdi nekje v starejšem telesu.

V resnici je starejša ženska na vrhuncu svoje moči. Starejša kot je, globlja je njena povezava z modrostjo. Ženska, ki ima svojo voljo in glas ter se postavi zase, kot za tiste, ki potrebujejo pomoč. Je mati, služi človeštvu. Je hiša moči in čudežev. A naš svet je ne spodbuja.

Kako se zoperstaviti sindromu ženskega staranja?

Za začetek mora jasno ozavestiti iluzijo in družbeno ustvarjene nebuloze ter strahove. Povezati se mora s svojo instinktivno modrostjo in se naučiti, kako ji zaupati, kako slediti svojim strastem. Ko pade, se pobere, hodi po SVOJI življenjski poti, z vsakim korakom močnejša kot kadarkoli prej. Bi si res želela biti spet stara 20 let (opravičilo tistim, ki so stare 20 – absolutno imajo mlada leta svoj čar in lepoto), vendar dejstvo je, da modrost zraste... Zraste z leti in z izkušnjami. In modrost je bogastvo in resnična lepota, je sila, ki je ne prekaša še tako brezhibno mlado telo.

Z vsako pomladjo se lahko ženska počuti bolj privlačno, čutno, ustvarjalno, domačo v svoji koži in bolj močno. Telo res ne bo vekomaj fizično enako sposobno, a modrost – modrost bo vedno rastla naprej.

Odločitev je v rokah vsake posameznice, ali bo ohromila svoje darove ali pa bo zrastla in nosila v rokah košaro modrosti za človeštvo in potomce.

Si res želi, da bi bile tudi njene potomke žrtve sindroma ženskega staranja?

Staranje je lahko največji dar, naj ne bo drugače... 

Po navdihu: intuitivedance.org, Ana Vehovar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri