Občutki, ki smo jih dobili v maminem trebuhu

Kakšne občutke smo doživeli v maminem trebuhu? Kako to vpliva na naše življenje danes?

Občutki, ki smo jih dobili v maminem trebuhu (foto: profimedia) profimedia
26. 9. 2017

Zakaj v določeni situaciji odreagiram povsem drugače, kot si želim? 

Zakaj ne morem narediti tako želenih premikov v pravo smer? 

Zakaj nimam sreče v partnerstvu? 

Zakaj se mi dogajajo vedno iste zgodbe? 

Zakaj me pesti bolezen? …

To so vprašanja, ki pridejo sem in tja kdaj trkati na naše srce.

Kje je vzrok zanje? Zakaj smo tako pogosto brez odgovorov? Kaj nam zastira pogled? 

Vzrok tiči v naši biti, ki ima obliko ledene gore. Mali del, ki gleda iz vode, je naša zavest - občutki za katere vemo, kje smo jih dobili in kakšni so. Bistveni del, ki je skrit pod gladino, pa je naša podzavest. Pogosto se nam niti sanja ne, kaj vse tiči tam spodaj in nam kroji življenje. Podzavest delim na dva dela: to so občutki, ki smo jih prinesli iz prejšnjih življenj in pa iz tega sedaj. Za lažji opis bom del iz tega življenja tokrat razdelila na več obdobij: ko smo bili v maternici, potem nekje do tretjega leta starosti in od tam naprej do danes.

Dotaknimo se občutkov, ki smo jih dobili v času bivanja v maminem trebuhu.

Zapis je namenjen temu, da spoznate ali zaslutite, zakaj morda nosite s seboj določene blokade in se poskušate izogniti povzročanju težkih občutkov svojim še nerojenim otrokom, vnukom. 

Za začetek je pomembno zavedanje, da je vsak od nas nastal iz ene mamine in ene očetove celice. Tudi energijsko gledano smo le polovica enega in drugega. Starša sta temelj našega življenja, nas samih. Zato tako močno vplivata na nas. 

/Podzavestni/ cilj vsakega človeka je ugajati svojima staršema. Biti ljubljen od njiju. 

V podzavesti je zabeleženo vse od našega spočetja dalje. Tega se ne zavedamo, vendar obstaja. V tem obdobju lahko najdemo že precej odgovorov na zgornja vprašanja.

Od prvega trenutka dalje namreč shranjujemo občutke naše okolice - mame, očeta, starih staršev… Najpomembnejša pa sta seveda starša. Naše življenje močno krojijo njuni občutki ob spočetju in ves čas nosečnosti (seveda še naprej, a tokrat se osredotočamo le na obdobje v maternici). Se imata rada, me načrtujeta, se me veselita, se ne obremenjujeta s tem, katerega spola sem…? 

Kdo od nas lahko nosi v svoji podzavesti vse zapise, ki jih bom opisala, nekdo le kakšnega, tretji nobenega. Četudi je sprejemal podobne informacije. Zakaj tako, so vzroki drugje. O tem kdaj drugič. 

V primeru, da se starša ne razumeta, ne spoštujeta, če eden od staršev zavrača drugega, se v otrokovo podzavest zapiše informacija o zavračanju. Vse občutke med staršema dojema, kot da so namenjeni njemu. Na fizičnem nivoju se to lahko odraža v obliki bolezni, ki izbruhne že v otroštvu ali kasneje v odrasli dobi.

Težja kot so občutja med staršema, hujše so blokade v človeku. Človek ni dobil vzorca: sem ljubljen in ga ne more živeti navzven. Samozavest je zaradi tega šibka. Ni sprejemanja samega sebe.

Pomembno je tudi, kako starša sprejemata stare starše. Vemo, da ponekod ni sožitja med generacijami. 

Primer: otrokova mama ne sprejema svoje tašče. Mož, oče njenega otoka, je z energijskega stališča polovica tašče. Na nezavedni ravni mama ne sprejema polovice svojega moža, pa čeprav ga ima zelo rada.  Ti občutki se nezavedno prenese naprej na otroka.

»Sem bil zaželen?« je naslednji izjemno močan dejavnik.

»Se je morda o meni razmišljalo kot nebodigatreba ali celo s stališča splava?«

Že samo razmišljanje, da bi otroka splavili, je izjemno močna blokada, ki se zabeleži v podzavest. Morda lahko zaslutite, kaj pomeni za dušo, če je bil umetni splav narejen. (Spontani splav je povsem druga energija in ne povzroča duši nič težkega.)  Kakšne posledice lahko te informacije pustijo na otroku?

Pogosto je zelo jokav, občutljiv. Saj je s seboj na svet prinesel nesprejetost. Samozavest je na nizki ravni; vse življenje išče potrditev od zunaj. Ljubezen do življenja je včasih na nizki ravni. 

Strmi k perfekcionizmu ali pa zamrzne in se vleče skozi življenje le s trohico energije.

Kaj pa, če so si starši zelo želeli fanta, na poti pa je deklica?

Zelo luštna, simpatična, a še vedno »le deklica«?  To so informacije otročku v trebuhu: nisi v redu, nisi zaželen tak kot si, nimamo te radi, takega kot si. Moral bi biti drugačen, da bi bil vreden naše ljubezni. 

Nekoč se mi je zdelo povsem nedolžno, ko sem slišala, da si želijo dojenčka določenega spola. Kako zelo močno taka želja oblikuje človeka, ki s svojim spolom ni zadostil pričakovanja okolice, sem ugotovila šele, ko mi je bilo dano pogledati v duše ljudi. Večje kot je razočaranje s strani staršev, močnejše so rane v otrokovi podzavesti.

Kako se to odraža na fizičnem nivoju? V otroški dobi so pogosto izjemno jokavi. Kot odrasli želijo biti čim boljši. Ženejo se na vse pretege, a cilja nikoli ne dosežejo, se jim zdi. Karkoli naredijo, niso dovolj dobri v svojih očeh. Ker so vzorec »nikoli ne boš dovolj dober«, vzeli za svojega. Strmijo k perfekcionizmu za katerega pa vemo, da slej ko prej pripelje v izgorelost. Neredko tudi naprej v depresijo.

Pri ženskah, ki bi »morale biti fant«, so zelo pogoste energijske blokade na spolnih organih; njihova plodnost je zmanjšana. Ginekološki pregledi pokažejo, da je z njimi vse v redu. Zanositi pa ne morejo, ker so na energijskem nivoju močno zablokirale svojo ženstvenost. Običajno je tudi njihova spolna energija na izjemno nizki ravni. 

Obratnih primerov, ko so čakali deklico, pa se je rodil fant, sem srečala mnogo manj. Posledice so lahko, da že odrasli moški nerazumno zavrača starša, ki je imel take močne želje. 

Kdor ima velika pričakovanju glede spola otroka ali vnuka, naj se sprehodi čez pediatrični oddelek. Tam lahko hitro ugotovi, kaj zares šteje v življenju… Le zdrav otrok. 

Pomembno je poudariti, da imajo precejšnji vpliv na še nerojenega otroka tudi stari starši. V primeru nesprejemanja snahe ali zeta, posledično /nezavedno/ ne sprejemajo otročka v celoti. Na tak način mu /nehote/ sporočajo, da ni zaželen, ljubljen… Tako negativno krojijo njegovo življenje. 

Je težko sprejeti napisano? Se vam zdijo ti vplivi neverjetni? Potem pomislite, ko ste kdaj prišli na obisk k mladi mamici, ki je bila vznemirjena ob joku svojega dojenčka. Ko ste ga vi, ki ste bili mirni, vzeli v naročje, se je v hipu pomiril. Otrok izjemno zaznava občutke svojih staršev. Tako si boste lažje predstavljali, kakšen je prenos občutkov zlasti z mame na otroka, ko je ta še v maternici in mama zanj diha, se hrani, počiva…

Kaj lahko naredite za sebe tisti, ki veste, katere močne zapise imate v svojih celicah? Da začnete po malem brisati te zapise, omilite njihovo moč, je v vseh primerih na mestu odpuščanje. In potrebno je zrasti v svojih očeh. Na koncu koncev šteje le to, kako vsak doživlja sebe in ne kako nas vidi okolica. Meditirajte svojo rast, veličino!

Če ste bili neželen otrok, potem meditirajte v jogijskem položaju otroka. Si predstavljajte sebe v maternici in kako sprejemate ljubezen mame, očeta in stvarstva.

Ženske, ki »niste pravega spola« in imate v sebi zatrto ženstvenost, plešite pred ogledalom. Pozorne bodite na svoja oblačila, izgled. Vaš cilj je prebuditi in vzljubiti svojo ženstvenost. 

Da se dokončno znebite teh močnih zapisov, ki vam krojijo življenje, so pa različne poti. Lahko izberete kakšno dobro delavnico osebnostne rasti ali terapijo, ki je po merilu vaše osebnosti. Pomembno je stopiti na pot osvobajanja. Brez prvega koraka ne bo cilja. In težka vprašanja bodo vse redkeje trkala na vaše srce.

NE PREMIŠLJUJ O TEM, ČESAR NIMAŠ. PREMIŠLJUJ RAJE O TEM, KAJ LAHKO NAREDIŠ S TEM, KAR IMAŠ. E.Hemingway 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri