O ravnodušnost staršev in šole

Svojim otrokom hočejo biti prijatelji, čeprav ti potrebujejo avtoriteto. "Otroke raje zamotijo z igrami in igračami, otrok pa mora nujno občutiti nemir, ki spodbuja njegovo kreativno dimenzijo. Če namreč ne razvije domišljije v otroštvu, je tudi pozneje ne bo."

Današnja družba priganja mladostnika, da hitro dozori, ne zna pa mu pokazati kontinuitete med pripravo z učenjem in med vstopom v svet dela, ki je nekoč pomenila prvo utrditev samozavesti, je kritičen Galimberti v svoji knjigi Grozljivi gost: nihilizem med mladimi. Če človek želi o sebi oblikovati primerno predstavo, mora imeti o sebi pozitivno mnenje, samozavest, in sprejemati tudi negativno. Človek torej mora samega sebe sprejemati, da lahko kljubuje življenju, opozarja avtor. Vendar pa samozavest in sprejemanje samega sebe žal ni zadeva današnjih šol.

Kaj naredi šola v prid mladostnikovemu veselju (do samega sebe)? Nič. 

"Koliko učiteljev sploh preverja učenčevo stopnjo samozavesti? Koliko učiteljev se zaveda, da je večina učenja odvisna od samozavesti, ki spodbuja dobro voljo in ne obratno? Koliko jih s primernimi priznanji krepi samozavest, in se skuša izogniti temu, da bi jo uničilo s pridevki in z zasmehovanjem, zaradi česar bi, če bi jih naslovili na odrasle, pristali pred sodiščem? Kaj naredi šola v prid mladostnikovemu veselju (do samega sebe), ki je pravzaprav priznana, potrjena identiteta, sprejeta resničnost, presežena frustracija?" se sprašuje italijanski filozof. In obenem ponudi odgovor: "Izvaja programe ministrstva za šolstvo, ker trdi, da njena naloga v resnici ni vzgajati, temveč samo izobraževati. Toda stvar je malo drugačna. Če že, se izobraževanje lahko zgodi šele skozi vzgojo. In vzgoja ne pomeni samo olike, temveč je počasno usvajajnje veselja nad samim seboj preko potrditev."

Iz šole so prav tako pregnane vse vsebine, ki se ne dajo izračunati, torej ustvarjalnost, čustva, identifikacija, projekcija, želje, veselja, žalosti, ki zaznamujejo odraščanje in ki jih šola sploh ne upošteva. Zato po Galimbertijevem mnenju v šoli uspevajo predvsem tisti, ki so manj kreativni, s skromnim čustvenim ogrodjem in omejeno fantazijo, ker je njihov um manj obremenjen in zato lažje skladiščijo pojme in informacije.

V šoli je odpovedala čustvena komunikacija, z njo pa tudi vzgoja srca

Za odraščajočega človeka tako izjemno pomembna čustvena vzgoja je pregnana iz šole, ljubezen v njej pa omejena zgolj na simpatije in antipatije. "Identiteta marljivih učencev se gradi na neuspehu manj pridnih oziroma 'nezadostnih', povedano v šolskem žargonu. Če učimo brez čustvenega nagrajevanja, je danes največje tveganje za učenca v šoli čustvena zanemarjenost oziroma tako površna skrb za čustva, da je že kontraproduktivna," meni Galimberti in dodaja:

"V šoli je odpovedala čustvena komunikacija, z njo pa tudi vzgoja srca – organa, s katerim čutimo, kaj je prav in kaj ni." Inteligenca in znanje pa ne delujeta brez srca. Znano je, da se učimo od ljudi, ki nas navdihujejo in so nam všeč. Največ se naučimo od tistih, ki nas nagovarjajo na ravni čustev. Vendar pa je po mnenju Galimbertija le malo učiteljev, ki bi bi bili tudi zavzeti, ne le izobraženi, tistih, ki bi čutili skrb za mlade kot svoje življenjsko poslanstvo. Zato se povsem upravičeno sprašuje – če nekdo, ki je velik samo meter in pol, ne more postati predsednikov telesni stražar, zakaj potem nekdo uči samo zato, ker ima diplomo, zakaj od njega ne zahtevamo, da pozna psihologijo, zna komunicirati in ima karizmo?

Na vprašanje, kaj storiti glede tega, filozof pravi, da ne ve, vendar pa učiteljem in staršem otrok v t. i. neskončni adolescenci polaga na srce naslednje: "Nikoli ne pretrgajte komunikcije, pa naj bo dobra ali slaba, ne glede na to, kaj vaši otroci ali učenci počnejo." Medtem ko mladim svetuje: "Opustite krščanski koncept upanja. Ne čakajte na prihodnost, temveč si jo vzemite."

Celoten članek lahko preberete v tiskani reviji Sensa avgust/september

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja