O problemih psihiatričnega zdravljenja: "Če s človekom delamo kot s predmetom, ta postane predmet"

V aktualni številki tiskane Sense smo se dotaknili problemov psihitaričnega zdravljenja v zaprtih ustanovah in ljudi, ki se soočajo s težkimi psihičnimi stiskami, edina terapija, ki so je deležni, pa so tablete.

O problemih psihiatričnega zdravljenja: "Če s človekom delamo kot s predmetom, ta postane predmet" (foto: unsplash) unsplash
2. 10. 2019

V oktobrski tiskani Sensi preberite osebno izpoved Manje, ki se je zadravila na psihiatrični kliniki v Polju

"Edina terapija so tablete" (izpoved Manje)

“Na sprejemni oddelek, to je zaprti oddelek psihiatrične bolnišnice v Polju, sem bila zaradi manije proti svoji volji sprejeta letos poleti. Upirala sem se hospitalizaciji. Ker nisem želela sodelovati pri zdravljenju, so v dveh ali treh dneh poklicali sodne izvedence. Ko si v postopku, ti namreč država dodeli odvetnika; da imaš pravico tudi do zastopnika, ti nihče ne pove! Da ta sploh obstaja, sem sama prebrala na stenskem plakatu. Če sodnik odloči, da si nor, potem te legalno zaprejo in zdravijo. Nisem želela odvetnika, ki so mi ga po protokolu dodelili že lani, saj ta med razpravo sploh ni odprl ust. Ni se potegnil zame, mi je pa za zastopanje brez težav izstavil račun za 150 evrov.

Tokrat sem poklicala svojo osebno odvetnico, ki se je z njimi bojevala kakšni dve uri in pol. Vendar je praksa žal takšna, da po tem, ko se oni enkrat odločijo, lahko imaš celo vojsko odvetnikov, pa se ne zgodi nič. Ničesar ni dosegla, njen komentar po sestanku je bil: “Kot da govoriš zidu.”

Torej sem ostala notri. Najprej so mi prisilno dali tri injekcije za umiritev. Potem sem postala zombi, podobna vsem ostalim na zaprtem oddelku. Ves ljubi dan nisem delala drugega, kot kadila in jedla – hrano in tablete.

Osnovni pravici, ki sta ti kršeni na zaprtem oddelku, sta zrak in voda. Okna se ne dajo odpreti, ker je prejšnja predstojnica te ustanove menila, da so rešetke na oknih izraz nehumanosti. Ali ni še veliko bolj nehumano imeti v prostoru obupno slab zrak, poln vonja po potu, urinu in cigaretnem dimu, ker okna ne smeš odpreti?! Ženske smo imele dostop do svežega zraka (sprehod po terasi) dvakrat na dan po 20 minut; moški so bili na zraku trikrat na dan po eno uro.  ...

Manja B. (ime je spremenjeno) se je obrnila na nas v avgustu in izpovedala svojo izkušnjo psihiatričnega zdravljenja. Izročila nam je 30 podpisov sopacientov, ki so letošnje soparno poletje preživeli za zidovi psihiatrične ustanove v Polju. Na glas želijo povedati, da velika psihiatrična institucija zaprtega tipa ne lajša težav ljudi, ki jih je doletela psihična bolezen. Na lastni koži so namreč izkusili, kako toksična je pravzaprav psihiatrija.

Glas trideseterice iz Polja ni osamljen in tudi ne nekaj novega. Glasovi iz psihiatričnih ustanov so začeli odmevati že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in bili so osnova za nastajanje različnih družbeno civilnih skupin in gibanj, ki so združevala tiste dovolj občutljive, ki jim ni bilo vseeno za soljudi. Še posebej ne za tiste, ki so zaradi različnih nesrečnih življenjskih okoliščin in stisk pristali zaklenjeni v ustanovah zaprtega tipa.

Iz intervjuja s prof. dr. Vitom Flakerjem

Prof. dr. Vito Flaker, predstojnik Katedre za duševno zdravje v skupnosti na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani, je aktivist, ki si že dolga desetletja prizadeva, da bi bil glas zatiranih z družbenega roba slišan. Bil je med pobudniki gibanja IZ-hod, Direktnega socialnega dela in Meduze. Njegovo najaktualnejše področje delovanja je problematika duševnega zdravja in dezinstitucionalizacije. Z njim smo se pogovarjali o problemih psihiatričnega zdravljanjena pri nas; o tem, kako konkretno je videti primer pomoči ljudem v psihični stiski v  Trstu, kjer so psihiatrične bolnišnice zaprli; zakaj je bila dezinstitucionalizacija tam tako uspešna in zakaj v Sloveniji traja že 50 let; med drugim boste izvedeli tudi o tem, kako pomembna je podpora svojcev in najbližjih, kadar se nekdo znajde v primežu stiske.

"Tablete so hostije razvitega kapitalizma"

"Če s človekom delamo kot s stvarjo, kot s predmetom, ta postane predmet. Pomembno je, da smo med ljudmi in da smo na njihovi strani, da smo priče njihovemu trpljenju. Ko ljudje končno spregovorijo, so poslušalci pomembni. Slišal sem ogromno pretresljivih zgodb o trpljenju, negotovosti, krivicah – hkrati pa tudi o osebnem pogumu, kljubovanju in zdržljivosti. Te zgodbe, ki so za zidovi pisarn, ordinacij, zavodov le žalostne zgodbe o nesreči posameznikov, o osebnem neuspehu, pričevanja o človeških pomanjkljivostih, so v resnici pričevanja o družbenih krivicah, o zlorabi moči tistih, ki nam vladajo, o profitu, ki ga kujejo na račun naše bede. In protistrup zoper osamljenost, ekonomizacijo in birokratizacijo je, da delamo skupaj, da delamo z drugimi."

"Priporočam vam, da preberete knjigo hrvaškega psihiatra dr. Roberta Torra z naslovom Prava resnica o psihiatriji, v kateri boste iz prve roke izvedeli, da so psihiatri postali psihofarmacevti, ki so se znašli sredi zgodovinske in globalne epidemije predpisovanja močnih psihiatričnih zdravil. Tudi zaradi velikega prediagnosticiranja in psihiatrizacije resničnosti. Pred stoletjem so se psihiatri ukvarjali z majhno skupino oseb s hudimi psihičnimi stiskami, danes pa je v njihovi oskrbi veliko število ljudi z zelo majhnimi težavami. Tisti, ki imajo resno psihično stisko, tako ne dobijo primerne oskrbe, mnogi pa so hospitalizirani, četudi to ne bi bilo nujno potrebno. Psihofarmaki so zelo razširjene legalne droge, ljudje v bolnišnicah so jih prisiljeni uživati. Izkušnje ljudi govorijo o tem, da so službe duševnega zdravja, predvsem pa psihiatrične bolnišnice del sistema, ki ‘uničuje’ ljudi, jih onesposablja, jih izloča – iz tega pa se kuje dobiček. Diagnoze ima vsako leto več ljudi, kar je posledica industrije, ki širi svoj trg. Ljudje dobivajo in jemljejo velike doze dragih zdravil."

"Stiska je izraz trpljenja, zatiranja, revščine. Kot izraz je subjektivna in moteča. Je škripanje kolesja, ki naj bi delovalo nemoteno. Ko stisko spremenimo v bolezen, postane to stvar, ki jo lahko obvladamo. Jo pospravimo v predal, dobimo strokovnjake, ki lahko z njo upravljajo, lahko kujemo dobiček iz ‘znanja’, ki ga stisnemo v tableto. Človeka, ki je pod vplivom zdravil, vsaj pomirijo, da ne dela težav, če ga že ne pozdravijo, da bi lahko spet delal. Tablete so hostije razvitega kapitalizma."

"Zato pravim, da je to zločin. Pred 40 leti smo mislili, da so totalne ustanove edini način; lahko bi rekli, da smo zaradi nekih zgodovinskih okoliščin počeli neumnosti. Zdaj, ko obstajajo konkretni primeri, in to v naši neposredni bližini, ko so usmeritve Svetovne zdravstvene organizacije usmerjene v zapiranje norišnic, ko je to postala zadeva mainstreama, torej splošna platforma, pa je zame to nedopustno."

- dr. Vito Flaker

Celoten intervju preberite v tiskani številki revije Sensa oktober/november 2019; v prodaji od 4. oktobra. 

Preberite tudi:

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri