Kolumna: O pridnih in porednih otrocih - zakaj je porednost nova pridnost?

Imela sem občutek, da gre porednim precej bolje. V šoli so vedno dobro prišli 'skozi' tisti, ki so malce goljufali in 'špricali'. Nič kaj drugače ni bilo na fakulteti ali v službi. Tudi na ljubezenskem področju sem kmalu ugotovila, da tisti del o pridnih dekletih, ki ljubijo barabe, drži, ampak barabe so raje v objem spuščale poredne punce.

6. 12. 2012

V otroštvu so me opisovali z besedo, ki mi ni bila niti malo všeč – pridna. V vrtcu, osnovni šoli, pri klavirju, baletu. Povsod me je spremljala ta 'grozna' beseda. V srednji šoli, ko so hormoni podivjali, sem bila sicer naporna, ampak še vedno se nisem znebila pridnosti. Ocene so bile sicer nekoliko slabše, zlasti fizika je bila moja šibka točka. Moj oče, fizik, mi je sicer pomagal pri učenju, vendar sva oba kmalu ugotovila, da se je v tem primeru jabolko odkotalilo daleč od drevesa.

Kljub temu pa sem bila vztrajna in sem se kot prava pionirka držala Titovega nasveta 'učiti se, učiti se, učiti se'. In še vedno me zanima, kaj bi Tito odgovoril na moje vprašanje 'kaj pa potem, ko se (na)učim?' Učila sem se veliko, naučila pa bolj malo. Nikoli nisem manjkala pri pouku. Fizično sem bila vedno prisotna, psihično pa precej odsotna, saj sem večino časa preživela v svojem sanjskem svetu, kjer se je vse vrtelo okoli glasbe. Bila sem poslušna in ubogljiva, nočno življenje pa me je zanimalo tako kot kvantna fizika. V skladu s Šifrerjevo popevko pa sem kot pravo pridno dekle običajno 'padla' na kakšno barabo, ki pa je imela v objemu že kakšno drugo punco.

Porednost mi je bila vedno privlačna, zato sem oboževala filme, kot sta Sam doma in Denis pokora, in prav pogrešala sem kakšnega o porednih puncah. Izjema je bil morda Čedno dekle, kjer je bila glavna junakinja načeloma luštna in prijazna punca, zaradi narave svojega dela pa bolj poredna. Toda tudi ona je na koncu postala pridna, da bi dočakala svoj srečni konec. In naj še kdo reče, da so ameriški filmi polni negativnih sporočil?!

Bolj kot filmi pa je name vplivala literatura. V gimnaziji, ko pridne punce nismo bile najbolj popularne, sem našla knjigo s privlačnim naslovom: Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa povsod. Stavek me je kar zbodel v oči. Nisem ga razumela kot hipotezo, temveč kot trditev. Kot Absolutno Resnico. V tistem obdobju sem namreč že slutila, da se pridnost ne obrestuje. Zlasti če si ateist(ka), po naslovu knjige sodeč.

Kar je razumljivo. Tudi jaz sem se raje družila s porednimi puncami, ker so bile zanimive in polne življenja. Večinoma so bile zelo brihtne, imele so dobre ocene (ker je to menda higienično), toda bile so precej drugačne od mene. Gurmanke v vseh pogledih.

Od nekdaj sem občudovala njihov pogum, njihove male drobne laži, ki v skladu s filozofijo, 'kar ne vemo, ne boli', nikogar ne prizadenejo, in njihovo sproščenost. In te punce so dejansko prišle povsod. Danes na pridnost ne gledam kot na prednost. Morda zato, ker me v skladu z zakonom privlačnosti obdaja veliko pridnih punc, ki se sprašujejo podobno: ''Zakaj smo tako pridne, če nam to otežuje življenje?''

Nedavno smo imele s prijateljicami pogovor o odgovornosti, o visokih pričakovanjih, perfekcionizmu ter o pisanju in upoštevanju seznamov. Presenetila me je pripomba prijateljice, ki je dejala, da se ona s takimi p********** (kot pridna punca se iskreno opravičujem za kletvico v besedilu) ne ukvarja, ker potem dejansko zamudi pomembne stvari v življenju. Dodala je, da samo v službi še tega ne zna, ampak se zaveda, da s tem, ko vedno vse naredi, pravzaprav dela narobe. Ker ljudje začnejo to izkoriščati. Kar sem tudi sama spoznala že neštetokrat.

Njena pripomba je imela smisel. Svet ne bo nič boljši, če boš vedno naredil(a) vse. Bo pa morda lepši, če kdaj rečeš ne. Če si kdaj dovoliš biti poreden. Čeprav to ni tako enostavno. Pridnost je kot kajenje. Ni tako enostavno odnehati. Problem s pridnimi puncami je namreč pogojna ljubezen. Stavki, ki se začnejo s 'če'. ''Če boš pridna, te bodo imeli ljudje radi''. In si ljubezen kupuješ. Na delovnem mestu, pri starših, prijateljih, partnerju. Preden se zaveš, razviješ sindrom Matere Tereze. Od sebe pričakuješ nemogoče, drugim pa vedno popuščaš in odpuščaš.

Tekmovalnost poznaš samo v odnosu do sebe in razviješ nekakšen tekmovalni individualizem, pri čemer poskušaš biti vsak dan boljša verzija sebe.

In zato se sprašujem, ali je pridnost res prednost? Pridnost je namreč povezana z ubogljivostjo in poslušnostjo. Kar ni nujno dobro. Lahko je celo slabo. Zelo slabo.

Poredni namreč nagajajo, kričijo, se upirajo, imajo svoje mnenje in vztrajajo pri njem. Hujše škode pa običajno ne utrpijo. Morda je res, da so namesto Miklavževih daril deležni parkljeve šibe. Toda za njima pride Dedek Mraz, ki pri obdarovanju otrok ne deli na 'pridne' in 'poredne', temveč na 'revne' in 'bogate'.

Tudi letos ne bo nič drugače. Revni bodo dobili manj, bogati več. Nekoliko bolj pa bo zanimiva 'bitka' med pridnimi in porednimi. Opažam, da je pridnih, tihih in ubogljivih 'otrok' vse manj. So pa še vedno radovedni, brihtni in neposredni. In radi se igrajo. Pri igri se naučijo pravil, ki jih razložijo in postavijo starši. In otroci se pravil držijo, ker se zavedajo, da bodo sicer igro izgubili. Problem pa se lahko pojavi, ko otroci spoznajo, da se odrasli pravil ne držijo. Da goljufajo.

Pridni otroci bodo nemo opazovali ravnanje staršev, se prilagodili in ne bodo ukrepali, saj se bojijo kazni. Poredni pa se bodo uprli, jezikali in kričali.

Veliko otrok je v tem predprazničnem času ugotovilo, da so bila pravila kršena. Da so za njih veljala ena pravila, za 'odrasle' pa druga. Čeprav so bili pridni, poslušni, ubogljivi in tihi, so bili vedno znova poraženi. Poraz so dolgo prenašali mirno in tiho, polni žalosti, razočaranja in trpljenja. Kot se za pridne spodobi.

Toda otroci niso neumni in spoznali so, da se pridnost ne obrestuje. Da se ne nagrajuje. In zato so se odločili, da je dovolj. Da bodo poredni. Zelo poredni. Nagajali bodo, kričali in se upirali. In starše bo prvič strah. Toda tokrat se zdi, da otroci ne bodo odnehali, dokler starši ne bodo prisluhnili in priznali svojih napak.

Običajno so otroci pred božičem nekoliko bolj pridni, toda letos se zdi, da so pridnost s ponosom zamenjali za porednost. Parkljeva šiba jim verjetno ne uide in Miklavž jih morda ne bo obdaril. Ne vem pa, kako bo ravnal Dedek Mraz. Morda jim ne bo prinesel nekaj novega in boljšega že letos. Jim bo pa morda v zameno odnesel vse slabe, neuporabne in nevarne 'igre', ki so jih skoraj deset let kot pridni otroci ponižno, vljudno in hvaležno sprejemali.

Danaja Lorenčič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri