Notranji mir in osredotočenost

Tisti, ki uspevajo v življenju, v povprečju niso nič pametnejši ali bolj nadarjeni od tistih, ki ne uspejo. Od večine jih loči usmerjenost, možnost zbranosti.

 

17. 10. 2015

Cilj smo si postavili, okvirni načrt je dober, vendar nimamo konkretnih korakov. Ko se načrt sprošča iz zraka na zemljo, ko prihaja iz sveta zamisli v vsakdan, se vse zdi bolj zapleteno, težje. Ko nimamo moči, da bi se zbrali, energijo zapravljamo za nepomembnosti. Lenoba, nezbranost in neodločnost niso osebnostne lastnosti, temveč navade. Tako kot imamo lahko zdrave ali nezdrave navade, povezane s telesom, imamo lahko tudi zdrave ali nezdrave navade, povezane z močjo svoje volje.

To, kako usmerjamo pozornost, določa naš magnetizem. Verjetno ste opazili, da nekateri ljudje preprosto žarijo. Njihovo razmišljanje, samozavest, vera v uresničevanje lastnih zamisli ustvarjajo izraz njihovega obraza in določajo položaj telesa. Ta njihov magnetizem je kot samouresničujoča prerokba. Tisti, ki uspevajo v življenju, v povprečju niso nič pametnejši ali bolj nadarjeni od tistih, ki ne uspejo. Od večine jih loči usmerjenost, možnost zbranosti.

Usmerjenost na cilj

Če ne razvijamo zavedanja o svojih notranjih stanjih, nas skozi življenje peljejo čustva, ki vežejo, in egoistične želje. Takšna vznemirjujoča stanja motijo potek misli in naša dejanja naredijo kaotična. Nekdo, ki bi v enem trenutku bral knjigo, v naslednjem jedel in v tretjem šel na kavo, ne bo ničesar delal z užitkom – usmerjeno, zbrano, prisotno. Razlogi za tak duševni nered so pogosto čustveni. Potisnjeni jeza, žalost, želja po spolnosti, nizko samospoštovanje, težavni družinski odnosi … so vsebine, ki motijo potek misli. Če se nismo sposobni osredotočiti na en cilj ali zamisel, začnemo o sebi misliti kot o osebi s slabim karakterjem, ki ni sposobna usmerjati lastnega življenja, kar drugim daje prostor, da vodijo in odločajo namesto nas.

Znak slabe volje ni le nezmožnost usmerjanja pozornosti na nekaj, temveč tudi nezmožnost umikanja pozornosti. Številni ambiciozneži se npr. obsesivno vržejo v delo in se preprosto ne znajo ustaviti. Takšna obsesivnost je pogosto znak izogibanja soočenju s samim seboj na zasebnem področju.

Adrenalinska ambicioznost, ki človeka prikrajša za njegov notranji mir, ga po določenem času tako obrabi, da mu prej ali slej spodleti tudi na poslovnem področju. Človek najbolje deluje, ko njegova zbranost izvira iz notranjega miru, zato je poleg izostrenega zunanjega žarišča treba imeti tudi jasno notranje žarišče.

Prisotnost v sedanjosti

Večina ljudi ima v glavi hrup. Roj samodejnih misli, ki se vrtijo kot film: Ali sem nahranila psa; danes grem v nakupe; zakaj mi je rekla to in to; ja, morala bi obiskati babico; šefinja mi reče, da to ni dobro, jaz pa njej, kaj spet ni v redu … Odpravimo se lahko na morje ali v hribe, vendar ne moremo zbežati od svoje glave. Najgloblji in najtemeljitejši počitek je počitek od lastnih misli. Preprosto bi bilo, če bi imeli v svojem duševnem sklopu tipko za vklop in izklop. Če bi izklopili um, ki brska po preteklosti in ugiba o prihodnosti, bi bili lahko prisotni v realnosti, ki je vedno tukaj in zdaj.

Naše vsakdanje stanje je pravzaprav, da plujemo po preteklosti in prihodnosti. Biti prisoten, biti tukaj, je anomalija, redek primer, ki se dogaja le, ko nas zadene močno doživetje lepote ali nenadne življenjske nevarnosti. Vendar čas ni nič drugega kot potek sedanjih trenutkov.

V knjigi Eckharta Tolleja: Zdaj – Resnično tvoj je samo ta trenutek (Ganeš) piše: »Nič se nikoli ne bo zgodilo v prihodnosti – zgodilo se bo v sedanjosti. Preteklost in prihodnost očitno nimata lastne resničnosti. Svojo resničnost si izposojata iz sedanjega trenutka.«

Čeprav imamo občutek, da nimamo časa, bi bilo bolj logično povedati takole: v času ni nas. Čas teče in mi smo zunaj njega. Iz trenutka v trenutek živimo zunaj trenutka. Smo na mestu, s katerega je čudovit pogled, vendar nismo prisotni, ker premišljujemo o službi. Pogovarjamo se s prijatelji in misli se nam zapletajo v notranje pogovore s popolnoma drugimi ljudmi.

Um, prepoln asociacij, plete mrežo lastnih resničnih in neresničnih dogodkov, naš občutek za stvarnost vnaša pozornost, naša prisotnost je lahko zapletena v to mrežo ali je lahko zunaj nje usmerjena v smer, ki jo izberemo sami. Vzhodnjaška duhovna učenja so v veliki meri usmerjena na počitek od misli. Meditacija je v tem smislu nasprotna zbranosti. Ko se na nekaj osredotočimo, to počnemo z močjo misli.

Da bi načrt ali zamisel uresničili, moramo imeti razvito sposobnost usmerjanja lastnih misli. Žal se pogosto dogaja, da se ljudje, ki se ogromno posvečajo meditaciji in duhovnosti, v vsakdanjem življenju počutijo brezciljno in brezperspektivno prav zato, ker je njihov glavni cilj notranji. Ker želijo doseči določeno raven zavedanja ali imeti nekaj svojevrstnih duhovnih izkušenj, svoje ambicije obračajo navznoter in jih tako ugašajo.

Pogled navznoter

Pomembno je, da razvijamo notranje in zunanje žarišče. Zunanje je usmerjeno na cilje in dosežke, notranje pa na umirjenost in mir. V naši družbi je človek v veliki meri suženj zunanjih meril. Cenjeni so uspeh, dosežek, pogled od zunaj. Ko je zunanja osredotočenost premočna, ko je človek ‘zunaj sebe’, se obrablja, je pod stresom, ‘pokuri se’, izgubi se med informacijami, zamislimi, možnimi in nemogočimi izbirami. Po drugi strani pa takrat, ko je notranje žarišče premočno, ko je človek preveč ‘v sebi’, postaja nedejaven, brezciljen, vedno v presoji, tehtanju in preučevanju svojih notranjih stanj.

Življenje je raznovrstno, ponuja nam številne možnosti razvoja in napredovanja. Včasih se o sebi in življenju lahko veliko naučimo tako, da gledamo navznoter – s samoopazovanjem – in včasih se veliko lahko naučimo tako, da gledamo ven – s spoznavanjem in opažanjem drugih, izražanjem lastne ustvarjalnosti in ambicioznosti. Pogled navznoter nam omogoča, da postanemo kakovostnejši, pogled navzven pa, da te svoje kakovosti izražamo in delimo z drugimi.

V vsakem od nas so ustvarjalne in razdirajoče zmožnosti. Ustvarjalne nas spodbujajo, navdihujejo in obračajo naprej, uničevalne pa nam otežujejo, zapletajo življenje in nas vlečejo nazaj. Naš notranji pogled je lahko uničevalen, kritičen, tako kot je zunanji pogled lahko preveč tekmovalen, zasnovan na zavidanju. S tem, kako premišljujemo in se obnašamo (do sebe in do drugih), lahko gojimo svoje ustvarjalne in uničevalne zmožnosti. Sami se moramo zavedati, kaj na nas deluje dobro in kaj slabo.

Medtem je pomembno biti v stiku s svojimi čustvi in intuicijo, ker ima razum omejen doseg – sklepa le na podlagi informacij in kar je najboljše za nas, ni vedno tudi najbolj logično. Če poslušamo svoje notranje občutke, lahko spreminjamo tudi svoja razmišljanja. Nekatere misli v glavi (ali telesu) ustvarjajo težo in nekatere prinašajo olajšanje in mir. Ko sledimo svojim notranjim stanjem, lahko izbiramo misli, ki na nas delujejo dobro, iz tega dobrega občutka znotraj je lahko naše delovanje na zunaj zbrano in kakovostno.

Tomica Šćavina, ilustracije: Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri