Nič ni samo po sebi niti dobro, niti slabo

Učimo se vse življenje, svet pa je ena velika učilnica, ki se od šole razlikuje po tem, da imamo tu navadno vsak nekoliko drugačne preizkuse in izpite.

Nič ni samo po sebi niti dobro, niti slabo (foto: unsplash) unsplash
25. 7. 2019

Kot osnovnošolcu je bil moj cilj in smisel življenja postati poklicni športnik: rokometaš, nogometaš … Karkoli. Glavno, da je poleg žoga. V osnovni šoli sem bil izjemno uspešen v praktično vseh športih, s katerimi so nas seznanili. Spomnim se, da sem preskočil peskovnik za skok v daljino pred našo šolo. Moj učitelj športne vzgoje, ki me je toliko vsega naučil, je ravnatelju pred gradnjo tega peskovnika omenil, da je prekratek, krajši od uradnih mer, nakar je že pokojni ravnatelj odgovoril: »Tistemu, ki ga preskoči, bom pri njemu doma zgradil novega.« Obljube ni izpolnil. Niti nisem pričakoval, da jo bo, zelo pomembno pa je, da še posebej tisti, ki tako ali drugače delajo z otroki, vse kar rečejo, tudi naredijo. S tem otroke učijo odgovornosti in doslednosti. S tem tudi krepijo svojo moč, šarm in karizmo, ki je danes zelo redko videna, a tako nujna pri učiteljicah in učiteljih.

V devetem razredu sem bil najboljši strelec na področnem prvenstvu v rokometu, najboljši igralec pa na področnih prvenstvih tako v futsalu (malem nogometu) in odbojki, odlično pa mi je šlo tudi v šoli, saj se razen matematike in naravoslovja ostalih predmetov zaradi sorazmerno dobre inteligence praktično nisem rabil učiti.

Vedno sem želel postati profesionalni športnik ali pa učitelj športne vzgoje. Vse je kazalo na to, da bo moja pot dejansko takšna. Vse se je odvijalo popolno. Bil sem že na večerji s poslovnim gospodom, ki se je ponujal, da postane moj manager (bil sem v 8. razredu, današnji 9.). Ob koncu osnovne šole sem naredil še en korak v smeri mojih sanj – kot daleč najboljši po sprejemnih kriterijih sem bil sprejet na športni oddelek gimnazije v Celju. Nestrpno sem že pričakoval začetek šolskega leta v Celju. Življenje je postajalo pravljica. Še pred prvim šolskim dnem pa so se začele težave. Ne težave. Groza.

Sem mrtev? Hrom?

Nekega dne sem se presenečen v postelji zbudil s strašanskimi bolečinami po vsem telesu. Nisem se mogel premikati. Prejšnji dan sem več ur igral nogomet in nato rokomet, le 12 ur zatem pa popolni šok. Moja prva misel je bila, da sem mrtev. Ko sem kmalu dojel, da mrtev le nisem, sem pomislil, da sem hrom. Kmalu sem videl, da nisem niti hrom, no vse telo me je tako strašansko bolelo, da sem bil šokiran, kot še nikdar poprej. Bolečina je bila podobna, kot da se mi lomijo kosti. Vse. Ena za drugo. Nočna mora.

Več mesecev nisem mogel hoditi, funkcionirati … V vsem sem bil odvisen od velikodušnosti in nege mojih izjemnih staršev. Vozili so me od specialista do specialista, več mesecev pa nismo našli nikogar, ki bi znal podati diagnozo in rešitve za nastalo stanje. Dolgo smo iskali razne rešitve pri različnih specialistih. Med drugim so bile vmesne diagnoze od tuberkuloze, pa do cist in raka … Mama je bila šokirana, meni pa je počasi postalo vse bolj vseeno zase in za druge, saj nisem imel pojma, kaj se sedaj dogaja, kar naenkrat.

Prvih nekaj tednov srednje šole je bilo zame neverjetno mučnih. Tako zelo sem se veselil športne gimnazije, novih izzivov in treningov… Skoraj vsako jutro smo imeli na urniku dve uri športne vzgoje. Sanjsko. No, z berglami, brez katerih lep čas nisem mogel hoditi, v telovadnici nisem imel kaj početi. Bolečina niti ni tako huda, kot bolečina brez smisla. Tedni so minevali, zdravniki so bili vse bolj pesimistični, telo pa ni kazalo nobenih znakov izboljšanja. Zdravniki so se gibali med tem, da ne bom več mogel teči, drugje sem prestregel njihove diskretne komentarje, da bom lahko srečen, če bom lahko normalno hodil … Tudi sam sem izgubljal upanje, da se bo kaj spremenilo na bolje. Prestavljali so me iz oddelka na oddelek, z enih zdravil na druga, od specialista do specialista, a brez pravih sprememb na bolje. Vsako zdravilo je pomagalo za nekaj, uničilo pa nekaj drugega. Enkrat želodec, drugič kožo … Končno se spomnim besed zdravnika, ki si je drznil jasno reči tisto, kar so nekateri drugi nakazovali, a zadrževali v umu: »Andrej, zate je konec s športom. Poiskati si boš moral nekaj drugega.« Te besede so mi tedaj pomenile neke vrste smrt, saj mi je poleg družine šport resnično predstavljal vse.

Ob tem sem spoznal, da sta posebej mati in babica trpeli bistveno bolj, kot jaz, saj sem bil pod vplivom protibolečinskih zdravil, onidve pa sta nemočno spremljali mojo agonijo. Žal sem tako nespreten in nesrečen, da jim vsega iskrenega predanega truda in požrtvovalnosti ne znam vračati, upam pa, da jim nekje nekoč poplačam.   

Izgubljal sem vso voljo do življenja, saj je bilo očitno, da bo življenje odslej bistveno drugačno napram temu, kakršno sem živel prej. Zakaj tu pišem o tem? Vsi moji dotedanji cilji so padli v vodo. Ne pravim, da je bil moj cilj – postati športnik – slab. Slabo je bilo to, da nisem imel cilja, ki bi tega presegal; takšnega, ki bi ne bil odvisen od psihofizičnih materialnih okoliščin.

Nič ni samo po sebi niti dobro, niti slabo

Na svoje dosežke v športu sem bil včasih zelo nezdravo ponosen, kar se je odražalo v nonšalantnem odnosu do ostalih. Včasih sem znal biti resnično teslo, kmalu pa mi je življenje preko bolezni pokazalo, da vseeno nisem tako nepremagljiv, kot sem mislil, da sem. Moja prva reakcija na bolezen je bila šok, obup in jeza, ki pa se je z leti le transformirala v sprejemanje in razumevanje, da se vse zgodi z razlogom, na nas je le, da se tega v vsaki situaciji zavedamo in delujemo skladno s tem.

Učimo se vse življenje, svet pa je ena velika učilnica, ki se od šole razlikuje po tem, da imamo tu navadno vsak nekoliko drugačne preizkuse in izpite. Ljudje si vedno prizadevamo za vzpostavitev miru, ljubezni in harmonije, česar pa v praksi navadno nismo deležni. Zakaj ne? Sami pričakujemo trajni mir in srečo, verjamemo, učimo in sledimo pa teoriji kaosa, naključij in zmešnjave. Vse dokler družba, družine in šole ne posodobijo in poglobijo svojega razumevanja življenja, ne moremo pričakovati sprememb na bolje.

Dandanes vidim, da je bila bolezen dejansko blagoslov pod krinko, saj je šport čudovita reč, obstajajo pa področja, kjer lahko zase in za druge lahko naredimo še več dobrega, kot z žogo. Med drugim mi je pomagala uvideti kar nekaj lekcij, ki bi se jih sicer zelo težko naučil. Nekatere od njih so hvaležnost, preprostost, ponižnost in zavedanje, da nam je vse lahko v kateremkoli trenutku odvzeto. Dojel sem tudi, da moram odslej zastavljati cilje, ki niso vezani na kraj, prostor in čas. Z drugimi besedami, na sebe in na svet se moram naučiti gledati skozi oči modrosti. Moj dober prijatelj, skoraj brat iz mladosti Boc je rad rekel: "Po pameti, a ne na pamet."

Andrej Pešec, univ. dipl. pol. 

Spletna stran: Znanje za življenje

FB: Znanje za življenje

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri