Lekcija iz Bohinja: Ni sramotno sprejeti pomoč

“Pomagaj drugim.” Kaj pa sebi?

Lekcija iz Bohinja: Ni sramotno sprejeti pomoč (foto: profimedia) profimedia
11. 6. 2019

»Bodi dobra do drugih. Pomagaj. Ne obrekuj. Bodi vljudna in prijazna,« sem poslušala vse svoje otroštvo in še naprej. Mama v svoji krščanski vzgoji in močnih pozitivnih vrednotah še danes vztrajaj in upa, da naju z bratom nauči vsega dobrega, kar zna. Tako ji še danes včasih uide nasvet: »Petra, bodi dobra do drugih. Pomagaj.«

Verjetno je najdragocenejša dediščina, ki sem jo prejela od staršev, prav močne vrednote. A pred kratkim sem se v Bohinju spomnila na drugo plat, ki se je moram naučiti sama, saj onadva nista znala. Vedno sta znala biti dobra do drugih, izjemno dobra. Le redko sta znala biti dobra do sebe. Vedno sta znala pomagati drugim, ponuditi ramo za tolažbo, ponuditi roko za pomoč. Le redko sta znala pomagati sebi. Vedno sta znala biti prijazna do drugih, se zadržati v navalu jeze, da ne bi izrekla neželjenega in žaljivega, znala razumeti plati druge osebe in jo zagovarjati. Le redko pa sta si dovolila pomoč tudi sprejeti.

Hodila sem od jezera proti Srednji vasi, lepa pot, ki ljubitelja narave ne pusti ravnodušnega. Nekaj sto metrov pred vasjo sem srečala starejšo gospo. V svojih verjetno 80 in večletnih rokah je nosila kar štiri vrečke, po njeni hoji sodeč precej težke. V svojem blaženem dopustniškem stanju se mi je kar nasmehnilo ob misli, da ji lahko pomagam. Želela sem ji pomagati. Želela sem storiti eno, čeprav majhno, dobro dejanje, ob katerih nam postane prijetno ob srcu. Meni enostavno opravilo bi njej precej olajšalo korak.

Pristopila sem do nje, jo pozdravila in prejela vrnjen pozdrav in celo nasmeh. Prijetna, topla ženička, verjetno vajena trdega dela v tej bohinjski dolini. Izmenjali sva tri besede o vremenu, klišejsko, vem, nakar sem se ji ponudila, da ji pomagam nositi težke vrečke do vasi, besede pa podkrepila s kretnjo rok.

»Ne, ni potrebno, bom zmogla, hvala,« je zavrnila pomoč. Če bi njeno telo znalo govoriti, bi kričalo: »Ja, pomagaj, težko je!« tako sključeno in z muko je stopala. A njen naučen um je pomoč zavrnil.

Vseeno sem vztrajala, seveda. Saj smo vsi vajeni najprej vljudnostno zavrniti pomoč, čeprav si je želimo.

»Gospa, res, z največjim veseljem bi vam rada pomagala. Greste v isto smer kot jaz, tako da mi je to mimogrede in enostavno,« sem jo prepričevala. Res mi je bilo enostavno in med potjo. In ja, res sem si želela pomagati.

Ne. Ni dovolila. Bo zmogla sama. Verjetno mi njena zavrnitev ne bi bila tako presenetljiva, če ne bi tako očitno kazala muke ob nošenju težkega tovora s svojim zgaranim telesom prijetne starke.

Moj nasmeh ob misli na pomoč je izginil. Lesket navdušenja v očeh se je ugasnil v zmedenosti. Toplina v srcu, da lahko nekomu polepšam dan, se je preobrazila v nekakšno nelagodnost. Celo malo žalosti me je prevevalo, ko sem sama stopala dalje, brez tovora, medtem ko je čisto počasi, korak za korakom za mano stopala gospa, ki je verjetno tako kot jaz, naučena, da pomaga drugim, a ne zna pomoči tudi sprejeti.

Pravijo, da se od starejših lahko veliko naučimo. Tako sem se tudi od te gospe. Ko sem stopala dalje in opazovala to lepo bohinjsko naravo, sem prvič zares močno začutila, kar sem sicer brala v knjigah in poslušala na seminarjih – zakaj je dobro ne le dajati, ampak tudi sprejeti pomoč. Ni sramotno sprejeti pomoč. Ni niti izpod časti. S sprejetjem ponujene pomoči lahko tudi osebi, ki nam pomaga, polepšamo dan. Prvič sem v tem prepoznala "win-win" kombinacijo.

Prav z dajanjem in pomočjo drugim osrečujemo sebe. Joj, tetka, ko bi vi vedeli, kako bi mi dejansko polepšali dan, vi meni, če bi mi dovolili, da vam pomagam … Želela sem ji pomagati. Srce mi je zaigralo ob tej misli. A me je s svojo zavrnitvijo tega oropala. Verjetno prepričana, da je tako vljudno in prav, da ne obremenjuje s svojim tovorom drugih ljudi … In podobne misli se nam ponavadi pletejo. A ni res – če dovolimo, da nam nekdo pomaga, če sprejmemo ponujeno pomoč, tudi njemu polepšamo dan.

Torej, če radi osrečujemo druge, jim seveda pomagajmo in dajajmo, a hkrati tudi dovolimo, da drugi pomagajo in dajejo nam.

Verjetno se moramo vsi, ki smo bili vzgojeni v močnih krščanskih naukih, tega še učiti in naučiti …

Danes je mami kar malce živčna, ko na njene besede: »Petra, moraš biti dobra do drugih,« čisto tiho, a še vedno slišno zamrmram sebi in njej: »… in dobra do sebe.« Ko reče: »Moraš pomagati drugim,« namerno dodam: »… in pomagaj tudi sebi.« Ko me še vedno uči: »Bodi prijazna do drugih,« dodam: »… in prijazna do sebe.« Sedaj se temu že nasmejeva, saj me sama včasih šaljivo oponaša v teh dodatkih. 

Petra Škarja, www.petraskarja.com

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri