"Ni hudo, če ne vidiš, hudo je, če nimaš vizije"

Kaj je v resnici slepota? To, da ne vidiš oblike v materialnem svetu ali to, da ne vidiš smisla in resnice v življenju? Alen v tem trenutku morda res ne vidi mize, gozda ali obrazov mimoidočih, občuti pa vse okoli sebe na drugih ravneh mnogo bolj kot marsikdo, ki gleda s fizičnimi očmi. In prav tako vidi mnogo bolj kot marsikdo med nami tudi smisel v življenju. Zato izraz slepota zanj sploh ni primeren.

Velike preizkušnje v življenju so po navadi tiste, ki nam prinesejo največje darove in spoznanja. Alen je konec leta 2008 po operaciji izgubil vid (začasno, kot pravi, saj je vendar vse v življenju začasno!), hkrati pa sprevidel marsikaj in zakorakal po poti uresničevanja mnogih novih ciljev.

V coni udobja ne zraste nič lepega

Alen poskuša odstirati temne oblake v življenjih številnih otrok. Na isti dan, na katerega je izgubil vid, je tri leta pozneje ustanovil center Vidim cilj. Datumi so sovpadali popolnoma nenamerno, ali gre za golo naključje ali ne, presodite sami. Vidim cilj je center, namenjen slepim in slabovidnim otrokom, pa tudi paraplegikom, otrokom s cerebralno paralizo in drugimi gibalnimi motnjami.

Trenutno je v centru že okrog 80 otrok, ki se ukvarjajo s plavanjem, smučanjem, letos pa bodo poskušali še s tekom in triatlonom. "Smo center športnikov, ki imajo neko telesno okvaro, vendar bistvo ni v samem športu, temveč v socializaciji otrok skozi šport. Pomembno je, da se otroci družijo, naučijo etike, vztrajnosti, discipline in drugih osnovnih načel, ki dvigujejo njihovo samopodobo in samozavest, da se lahko v življenju srečujejo z izzivi, ki jim jih prinaša. Cilj je, da otroci postanejo soustvarjalci družbe in ne njeno breme. Hvaležen sem svoji izvrstni ekipi, ki z veliko srčnostjo soustvarja to čudovito zgodbo."

Naš najboljši paratriatlonec in 4. najboljši na svetu v letu 2014 se že vneto pripravlja na letošnje evropsko in svetovno prvenstvo. V marcu je v Južni Afriki dosegel prvo slovensko zmago v svetovnem pokalu v elitnem paratriatlonu. "Šport, morda že klišejsko rečeno, je svojstven ventil ali katarza. Najpomembnejše se mi zdi to, da se lahko skozi šport naučim obvladovati svoje telo v času in prostoru.

Dober občutek je, če lahko narediš, kar si želiš, ko so vsi gibi lahkotni, ko je vse preprosto in imaš dovolj energije, kar je prav tako pomembno v življenju. Ko 'odtečeš' in postanejo vsi 'problemi' v življenju zgolj lahkotni izzivi. V mojem primeru pa gre še za eno pomembno učenje, to je učenje zaupanja. Najprej moram zaupati samemu sebi, potem pa partnerju, s katerim tekmujem.

Moj partner je nekdo, ki ga praktično ne poznam, nikoli ga nisem videl, a mu zaupam svoje življenje, saj plavam, kolesarim (tudi preko 70 km/h), tečem, pa tudi smučam v neznano. Jaz zaupam samemu sebi, on prav tako zaupa sebi, jaz mu zaupam svoje življenje, on prevzame odgovornost zame, skupaj pa imava pogum, da nekaj narediva, ter željo, da narediva najboljše in premikava meje.

Če bi tako delovali v vsakodnevnem življenju, v partnerstvu ali službi, če bi država in svet delovala tako, da bi si ljudje zaupali, imeli dovolj poguma za 'tek v neznano' in vlagali vso energijo v ustvarjalnost, bi bil svet mnogo lepši. Ljudje pa smo vse preveč radi v coni udobja in se bojimo spusta v neznano, kar je po eni strani sicer razumljivo, vendar v coni udobja ne zraste nič lepega. Moraš iti do roba in tudi čez, tam se dogajajo veliki premiki in tam lahko spreminjaš svet.

Večina ljudi vse prevečkrat ostane ujetih, ker je pač 'fajn' biti doma na kavču pred televizijo. A jaz pravim, da ni hudo, če ne vidiš, hudo je, če nimaš vizije in želje po življenju."

Ana Vehovar

Foto: osebni arhiv

Celoten članek lahko preberete v aprilski številki revije Sensa.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja