Živim v paralelnem svetu. Medtem, ko v državi vlada korupcija, prihodnost mladega človeka pa je skorajda brezupna, vidim namreč upanje. Ker gledam drugam. Ne daleč stran. Temveč v tisto smer, ki mi preprečuje, da bi se vdala in se sprijaznila z dano situacijo.
Strmim v tisto smer, ki vodi naprej. Nazaj pač ne gre. Narediti korak naprej je težko, kadar ne vidim(o) upanja. Če nimam(o) vzorov. In navdiha. V tem smislu sem privilegirana. Ker sem obdana z junaki(njami).
Prejšnji teden je moj najljubši glasbeni novinar prejel nagrado za debitanta leta. Zasluženo. Ne (le) zato, ker je širšo javnost opozoril, da si ljudje kot je Boris Pahor zaslužijo spoštovanje. In je s tem nastavil zrcalo slovenski družbi ter (se) pogumno vprašal »kdo je tu nor!?«. Prav tako me ponos ni navdajal (le) zaradi izjemnih kritik in reportaž, ki jih piše v najbolj nemogočih urah. Ali pa zaradi njegovega neutrudnega spremljanja in opisovanja nogometnih tekem. Ne! Špeh mi je zrastel od ponosa zaradi vsega tistega, kar s(m)o med vrsticami prebrali le nekateri. Da se trdo delo obrestuje.
Bil je magičen večer, ker je bilo nagrajeno pošteno (in žal premalo plačano) delo. Nagrajeni so bili tisti, ki so ohranili svojo držo. In se borijo. Pišejo. Grejo pokončno naprej. In (še) niso pobegnili iz države, kjer je bolj kot delo plačano nedelo (sem štejem nepotrebno surfanje po internetu med službenim časom in osemurno transformacijo v zeleno pikico namesto v javnega uslužbenca).
In zato te nagrade nisem razumela (le) kot priznanje nekomu, ki je izjemno talentiran, delaven in pogumen. Temveč kot upanje, da se trdo delo (še) vedno obrestuje. In nagrajuje.
Igralec Brane Završan je v sobotnem intervjuju na vprašanje, v koga in kaj verjame odgovoril: »Kar v človeka. Vem, da se pošteno delo obnese. Pravičnost mi čedalje več pomeni. Blef se ne obnese.«
Dokler v Sloveniji o(b)stajajo ljudje, ki v to verjamejo in s svojim delom to tudi dokazujejo, nam še ne zvoni. Zaradi njih lahko gojim(o) upanje za naslednje generacije. Ideologija »kdor ne blefira na dolgi rok profitira« o(b)staja.
Brez (ustreznega) plačila ni enostavno ustvarjati. Namesto kot junak se vedno znova počutiš kot bedak. Mogoče pa moram(o) biti najprej ponižani in razžaljeni preden postanem(o) ponosni in nagrajeni.
Pogosto slišim(o) očitke, da je brezposelnost kazen za neustrezno izbiro (družboslovne) smeri študija. Mogoče to drži. Dejstvo pa je, da ni vsak za vse. Prejšnji teden sem to potrdila. Odtekati (mi) je namreč začela voda. Ne, nisem noseča. Iz tuša je nadležno in neprekinjeno kapljalo. Poklicala sem štiri vodovodarje. Trije so bili zasedeni do konca tedna. Le gospod Nurija, ki dela od 7h do 21h je lahko prišel (že!) naslednji dan.
Ko se je prikazal, sem bila bolj navdušena kot če me obiskal Ryan Gosling. Za popravilo sem bila tako hvaležna kot da je zraven pripeljal še Ethana Hawka. Pa ga ni. Naredil je (le) tisto, kar najbolje zna. Jaz sem namreč po več kot štirih urah razstavljanja in sestavljanja tuša ugotovila, da popravila v kopalnici niso moja specialiteta. WC-ji so pa že druga zgodba (operacije sem uspešno izvajala celo na ameriških). Ponoči sem imela celo popadke tipa »če bi imela ob sebi moškega, bi bilo tole zdaj popravljeno«. Do jutra so popadki minili, ker sem se tolažila z mantro, da ni vsak za vse. In da se je morda smiselno držati tistega, kar znam(o).
Mogoče z izbiro poklica tvegam(o) veliko. Od lajkov, prijaznih komentarjev in navdušenih študentk, ki te po predavanjih hvalijo pač ne moreš (pre)živeti. In verjetno z nobenim predavanjem, pa naj bo še tako izjemno in podkrepljeno z osebno izpovedjo ter s strokovno literaturo, ne bom v eni uri zaslužila toliko kot je gospod Nurija v tistih dvajsetih minutah.
Proti sebi je nemogoče iti. Vem, ker sem poskusila vsaj dvajsetkrat. In vedno znova ugotovim, da si želim početi natanko tisto, kar me najbolj osrečuje. In izpolnjuje. Lahko sicer poskusim(o) početi druge stvari. Se pa običajno to na dolgi rok ne obrestuje.
Priznam, da sem obtičala v marksistični logiki, po kateri je delo generično bistvo človeka. Lahko te osreči. Lahko te ugonobi.
Vsak ima pravico, žal pa ne tudi možnosti, da sledi tistemu, v kar verjame. Včasih se tveganje obrestuje.
Znanje je investicija, četudi se na prvi pogled zdi, da ni. Morda res živimo v časih, kjer velja, »več znaš, manj veljaš«. Je pa znanje relativna stvar. Prosto po Stanetu Južniču je namreč razlika med laikom in intelektualcem v tem, da intelektualec znanje nosi v glavi, laik pa gre pogledati oz. vprašati strica Googla. Definicija se mi zdi zanimiva. Ne vem sicer, kam bi se uvrstila. Vem pa, da v življenju nastopijo trenutki, ko to ni pomembno. Recimo, ko se kaj pokvari (in to ni tvoja psiha). Kdor nima v glavi in ne zna vprašati strica Googla, potrebuje namreč tistega, ki ima v rokah. Gospod Nurija je poleg plačilaprejel toliko mojih zahval in pohval, da mu je bilo že nerodno. Zahvalo si ni zaslužil (le) zato, ker je znal popraviti tuš. Temveč zato, ker mi je dokazal, da se trdo delo obrestuje. In da še vedno velja »več znaš, več veljaš«.
Potrebovala sem več kot mesec dni, da bi (si) lahko odgovorila na vprašanje, ki so mi ga postavljali otroci v Tanzaniji. V kaj verjamem?
V človeka. Da bi to odkrila, nisem potovala na drugi konec sveta. V lastni državi sem le pokukala tja, kjer so tisti, ki gredo naprej. Kako? Težko. Ampak gredo. In to šteje.
Danaja Lorenčič, columnaya.blogspot.com; foto Shutterstock
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
