Nekaterih stvari enostavno ne moremo preboleti čez noč

Zmeraj ne bomo zmagali. Vsake bitke pač ne moremo dobiti.

Nekaterih stvari enostavno ne moremo preboleti čez noč (foto: unsplash) unsplash
12. 4. 2019

Življenje ni zmeraj pravično. Velikokrat se krivimo zaradi nečesa, kar smo ali nismo storili v preteklosti. Vrtimo si dogodke v svojih glavah znova in znova. Dan za dnem. Toda, kljub temu, da se vsakič znova po obrisanih solzah, ki smo jih pretočili že neštetokrat, streznimo in si na glas ponovimo, da je žalost nepotrebna in jeza neprimerna – kljub temu – jokamo znova in znova. Nekaterih stvari enostavno ne moremo preboleti čez noč. Sama to predobro poznam.

Žalost zaradi točno določenega trenutka iz preklosti mi na trenutke vzame toliko volje in moči... Vse, kar bi takrat storila je to, da se v celoti predam jezi in obupu. Toda zavedam se, da preteklosti več ni in popraviti krivico, ki se nam je zgodila, je stvar utopije. Nerealno pričakovanje. Brezglavo hrepenenje. Nihče nas ne bo pričakal z medaljo na koncu poti in nam čestital za jezo, zamero in bolečino.

Vse, kar v sebi gojimo in ne prispeva k naši rasti in blagostanju, vse to nam nikoli ne bo prineslo ugodnega razpleta. In naj si še tako racionalno dopovedujemo, da je naša zamera ali krivica popolnoma upravičena – na koncu boli le nas. Nikogar drugega. In srce ne premore dovolj moči, da bi sprejelo to grenko-sladko spoznanje realnosti, v kateri situacija je, kakršna je.

So trenutki, ko se mi zazdi, da življenje res ni bilo pravično in da ne razumem, s čem sem si zaslužila to, kar sem si. Bila sem poškodovana. Oni so me poškodovali. Zmeraj oni. Nikoli sama. Toda v resnici sem se poškodovala sama že dolgo pred fizično poškodbo. 

Nisem se ljubila dovolj. Nisem se ljubila. In nikakor si tega ne morem oprostiti sedaj, ko me popadejo občutki obžalovanja za prejšnjim življenjem. Stare Nine ni več. Tiste, ki je bila popolnoma zdrava in oh, kako slepa. Je pa nova. Drugačna.  Spoznavava se in se iz dneva v dan bolj sprejemava. Morda mi bo nekoč uspelo popolnoma spustiti staro verzijo za seboj, se ji zahvaliti in ji reči zbogom, ne rabim te več, sedaj sem popolnoma srečna. Toda v resnici še zmeraj prebolevam, to je moja realnost in moji rokavi so še zmeraj kdaj pa kdaj mokri od brisanja mnogotere solze.

Toda naučila sem sprejeti ta del. Ta del sebe, ki še vedno trpi, ko pridejo težji dnevi. Ko bolečina zasede večino prostora. Ampak to ni tisto, kar sem danes hotela deliti. Želim, da vsakdo, ki je bil v podobnih občutjih, kjer preteklost ni bila stvar preteklosti, odpre oči, zares odpre oči in razume, da nekatere stvari enostavno niso bile usojene. Ali pa so bile. Vsak si mora sam ustvariti svojo pravo verzijo lastne zgodbe in tega, kar mu leži na duši. Zase vem, da mi je bilo vse, kar se mi je zgodilo – usojeno. Še posebej tiste težke stvari, ki bi jih vsak najraje obšel.

Upam, da najdeš moč spoznanja, da ne bi nikoli preživel/a ljubiti nekoga in da ti ta ljubezen ne bi bila vrnjena. Upam, da najdeš modrost in uvidiš, da ti gre v življenju veliko bolje, kadar ob tebi niso napačne osebe. In da sežeš globoko v svoje srce in tam najdeš pogum, da te osebe dejansko spustiš in se osvobodiš. Resnično si želim, da poslušaš svojo intuicijo in se znebiš vsega in vsakogar, ki te dela manjvrednega, ker na koncu dneva – kdo bo poskrbel zate, če ne sam/a.

Želim, da končno dojameš, da tisto, kar je zapisano v zvezdah – se bo slej ko prej zgodilo. In da tisto, kar na silo hočeš, najverjetneje ni tisto, kar dejansko rabiš. Nekaj, kar ti je namenjeno. Ker tisto, kar ti je usojeno, tisto boš začutil/a. In globoko v sebi vedel/a, da je tisto pravo. In resnično upam, da se nekega dne naučiš postati bolj potrpežljiv/a, umirjen/a in razumevajoč/a, kajti vse, kar je mišljeno, da se ti zgodi, se bo slej ko prej sestavilo v pravo celoto. In padlo na svoje mesto.

Želim, da najdeš hrabrost in se prenehaš bati. Bit nesiguren/na in boječa. Da ni vsakdo, ki pride naproti, tudi nekdo, ki bo ostal za zmeraj. In da zmeraj ne boš zmagal/a. Vsake bitke pač ne moremo dobiti.

Želim, da nikoli ne obupaš. Nad ničemer, kar te veseli. Tvoj čas bo zagotovo prišel. Upam, da ceniš vsako lekcijo, ki jo dobiš. To so zakladi. Resnično upam, da si hvaležen/ hvaležna za vsak blagoslov in za vsako napako. Nočem, da zaradi drugih, zaradi okoliščin, izgubiš vero.

Toda nadvse ti želim, da spoznaš, kako resnično dragocena oseba si. Ker, ko enkrat spoznaš to, se ti bo vse spremenilo. Spoznala boš, da sreča ni odvisna od druge osebe, od novega okolja, od nove službe ali nove obleke.

Sreča ni zmeraj brezhibno zdravje in nenehno veselje. Sreča je tudi tisto, kar ostane po vsem tem in ko ugotoviš, da je vse popolnoma vredu, tudi, če tega nimamo vsak dan. Sreča je nekaj, kar te čaka za vsem tistim, kar moraš spustiti. Do takrat pa – srečno.

Nina Kirbiš

Poglejte si še:

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri