Nasmeh

Bil je siv in meglen dan, brez sonca, hladen, tipičen zimski dan v mestu. Peljala sem se z avtobusom, v katerem sem vsak dan opazovala obraze potnikov, ki so se mi zdeli enako sivi kot dnevi sami. Imela sem občutek, da me večina niti ne opazi. Le redko naletim na koga, ki je tukaj in zdaj, v avtobusu, medtem ko so vsi drugi z mislimi kdove kje: plačujejo kredite, iščejo službo, delajo izpite, pripravljajo predstavitve. Večina je tako zamišljenih, da gubajo čela, nekateri celo premikajo ustnice. Tistega dne tudi sama nisem bila na avtobusu. Med potjo sem se po mobilniku dopisovala s kolegom, ki zna s svojimi duhovitostmi človeka hitro spraviti v smeh. Zavedala sem se, da se nasmiham. Nenadoma sem se ob novem sporočilu nasmejala na ves glas: dobesedno sem prasnila v smeh. Dvignila sem pogled, da bi pomislila, kaj naj mu odgovorim, in presenečena ujela poglede sopotnikov. Nenadoma so bili vsi tukaj in zdaj. Gledali so me in se čudili. »Zakaj se ljudje ne smejejo?« sem napisala kolegu in mu dogodek opisala. »Razišči,« mi je odgovoril.

Morda je bila kriva zima, da se ljudje niso smejali, ker so pač preveč vremensko občutljivi. Ampak tu je zdaj pomlad: zelenje, ptički, toplota sonca. Prebuja se narava, z njo pa sadna drevesa in mi sami. Vse to seveda spremlja tudi spomladansko čiščenje, pospravljanje zimskih oblačil in še nekatera manjša neprijetna opravila, ki lahko, z le malo domišljije in dobre volje, postanejo zanimiva (na primer likanje ob glasnih tonih naše najljubše glasbe).

Nekateri kljub vsemu podležejo spomladanski utrujenosti: nikamor se jim ne ljubi, pritožujejo se nad kronično utrujenostjo in hočejo, da jih pustimo pri miru. Da bi našla zdravilo za to pomladansko melanholijo, sem se najprej prek spleta, nato pa še v živo, seznanila z jogo smeha, ki odrasle uči, kako se sprostiti in se smehljati tudi brez posebnega razloga. Kljub vsemu začnimo pri znanstvenih dokazih, ki potrjujejo stari rek, da je smeh pol zdravja, in izvedeli bomo, zakaj se je dobro smejati.

S smehom do zdravja

Dr. William Fry z Univerze Stanford je svojo znanstveno kariero posvetil preučevanju blagodejnih učinkov smeha. Med drugim je ugotovil, da že 20 sekund intenzivnega smeha v telesu in možganih povzroči enak učinek, kot bi ga tri minute vadbe aerobike: izboljša pretok krvi, pospeši srčni utrip, poleg vseh sto mišic na obrazu sproži tudi prsne mišice, trebušne, ramenske, vratne in mišice glave. Po drugi strani možgani med smehom izločajo več dopamina, endorfina (t. i. naravnega analgetika za lajšanje bolečin) in serotonina, že dobro znanega hormona sreče, zaradi česar se po smejanju počutimo bolj sproščeni.

Fry pravi, da smeh zmanjšuje napetost ter nas osvobaja nakopičenega stresa in besa, s tem pa zmanjšuje verjetnost za srčno kap, medtem ko zaradi dobrega vpliva na pretok krvi zmanjšuje krčenje žil ter tako odstranjuje najpogostejše vzroke za možgansko kap. V svojih najnovejših raziskavah je Fry prišel do odkritja, da redno in pogosto smejanje zmanjšuje verjetnost za rakava obolenja, saj izboljšuje razpoloženje, odpravlja potrtost in druge psihosomatske vzroke za oslabljen imunski sistem, poleg tega pa – in to je zelo pomembno – ljudem, ki so že zboleli za rakom, da si hitreje opomorejo od neprijetnih stranskih učinkov kemoterapije in zdravil, ki jih morajo jemati.

Njegovo odkritje so v obširni raziskavi (v sedmih letih je sodelovalo 54.000 Norvežanov) potrdili tudi znanstveniki z Univerze za znanost in tehnologijo na Norveškem. Testirance, ki so obolevali za različnimi boleznimi, so med drugim vprašali, kakšen je njihov smisel za humor. V skupini, v kateri je bilo 2015 rakavih bolnikov, je 70 odstotkov tistih, ki so ocenili, da imajo dober smisel za humor, bolezen premagalo ali pa je bila njihova življenjska doba mnogo daljša od napovedane.

Humor in učenje

Ni torej čudno, da je Ameriško združenje za terapevtski humor financiralo niz kliničnih raziskav o kliničnih blagodejnih učinkih smeha. Različni specializirani raziskovalci so odkrili, da je smeh izrazito povezan z zmanjšanjem števila okužb dihalnih poti ter da na splošno krepi imunski sistem in zmanjšuje raven podvrženosti k vnetjem in virozam, saj pomaga pri tvorbi belih krvnih celic (levkocitov).
Na številnih evropskih in ameriških univerzah so znanstveniki dokazali tudi povezavo smeha in učenja. Študenti, ki so pred učenjem gledali komedije, so bili pri izpitu boljši od tistih, ki jih niso, skupine, ki so dobile besedilo z duhovitimi komentarji, pa so si gradivo zapomnile bolje od skupin, ki so v vpogled dobile le gola dejstva.

Podobne raziskave je na Univerzi Loma Linda v Kaliforniji izvedel dr. Lee Berk s sodelavci, in sicer na ljudeh, ki so okrevali po srčni kapi. Posamezniki iz skupine, ki je najmanj pol ure na dan gledala humoristične nanizanke ali komedije, so po nekaj mesecih jemali manj zdravil in so imeli nižji krvni tlak od tistih, ki tega niso gledali, pri čemer je le 20 odstotkov tistih, ki so se smejali, še v drugo doživelo srčno kap, medtem ko je bilo takšnih v drugi skupini kar 50 odstotkov.

Smeh brez razloga

Ni le zdrav, temveč je tudi nalezljiv: ko vidimo skupino ljudi, ki se od srca smeje, se nam ustnice nevede oblikujejo v nasmešek. Seveda, smeh je zelo pomemben element družbene interakcije. Če boste opazovali pare, boste opazili, da se zaljubljenci nenehno nasmihajo. Tudi prijatelje si do neke mere izbiramo glede na njihov smisel za humor. Ne poznam primera, da bi si oseba, ki življenje jemlje zelo resno, za prijatelja izbrala nekoga, ki se vsemu ravnodušno smeje, po drugi strani pa tudi osebe z veliko smisla za humor niso ravno navdušene nad ljudmi, ki se zelo malo smejejo. A čeprav je jasno, da se ne smejemo vsi istim stvarem ali situacijam, bi težko našli osebo, ki bi bila povsem brez smisla za humor. No, celo za tiste, ki jih je težko nasmejati oziroma se zares zelo redko smejijo, obstaja rešitev: smeh brez razloga.

Smeh brez razloga v medicinske, terapevtske in/ali psihološke namene se je začel širiti sredi prejšnjega stoletja zaradi zares revolucionarnega odkritja, da možgani ne ločijo med različnimi tipi smeha oziroma jim je vseeno, ali se smejemo iz obupa, črnemu humorju, sarkastično, ironično, iz srca ali pa smeh zgolj hlinimo. Učinek bo enako zdravilen, saj se bodo v možganih izločali isti hormoni, ne glede na to, zakaj smo se sploh začeli smejati.

Joga smeha

Prav to zadnje odkrije je Madhuri Kataria, indijskega učitelja joge, spodbudilo, da je k vadbi dihanja in sproščanja dodal še proizvajanje zvokov smeha in tako ustvaril novo vejo joge: jogo smeha.

Pri nas o jogi smeha lahko izveste več na www.jogasmeha.si. Na tečaje se je mogoče vpisati na več koncih Slovenije, delavnice smeha pa so organizirane tudi v sklopu drugih področij: učenje jezikov, team building za poslovni svet, delavnice za zaposlene v šolah in vrtcih, v domovih za starejše občane, celo vadba za bolnike na domu … Tečaji so, enako kot celotna filozofija joge smeha, zelo preprosti inprimerni za ljudi vseh starosti.

Pomladna radost

Cilj je, da se smejemo in se veselimo pomladi. Toliko zimskih večerov smo sanjarili o tem, da sedimo na s soncem obsijani terasi, medtem ko okrog nas vse zeleni, zato zdaj nimamo nobene pravice biti turobno razpoloženi.

Pri vseh blagodejnih učinkih smeha, ki smo jih našteli, potnikom avtobusa z začetka naše zgodbe in vsem drugim, ki so se pozabili smejati in so začeli življenje doživljati kot resno stvar, s katero je treba biti obremenjen, svetujemo, da si, če že ne morejo obiskovati tečaja joge smeha, pogledajo humoristično nanizanko ali komedijo in se spomnijo dobre šale ali smešne situacije, v kateri so se enkrat znašli, in se vsaj malo nasmejijo.

Če se bodo vztrajno smejali, bo smeh zanje postal nekaj spontanega in se ne bodo začudili, če bodo v službi, dvigalu, na avtobusni postaji, v vrsti pred blagajno bližnje trgovine videli nekoga, ki se sam smeje knjigi, ki jo prebira, časopisu, mobilniku ali pa kar tako, saj bodo med smehom zagotovo prav kmalu zalotili tudi sami sebe.

Smeh za javni nastop

Igralci se pred predstavami pogosto posedejo v krog in prvi se začne smejati hahahahahaha, drugi nadaljuje hehehehehehe, tretji hihihihihi, četrti hohohohoho, in tako naprej, vse dokler se vaja ne spremeni v spontani val smeha. Tako vsak dan vadijo tudi mnogi pevci, da bi razgibali svoje čeljusti. Tako imenovano smejanje z vsemi samoglasniki se priporoča vsem, ki imajo tremo oziroma se jim med pomembnim nastopom glas rad zatrese. Pred predstavitvijo, javnim nastopom, pred razgovorom s šefom ali pred ustnim izpitom pojdite nekam, kjer vas ne bo nihče slišal (ni se vam treba smejati na ves glas, čeprav je priporočljivo) in vsakemu samoglasniku posvetite od 10 do 30 sekund. Čez minuto ali največ čez tri boste pripravljeni, da brez vsakršnega strahu izrečete vse, kar se od vas pričakuje.

Carmen Zurl

 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja