Mit o sreči: Ko se počutiti slabo ni slabo.
Že od malega nas v večini učijo, da moramo biti srečni – naj si bodo to dobro misleči starši, učitelji ali popolni tujci. »Nasmehni se!«, nam pravijo. »Zakaj mrki obraz?«, nas vprašajo. In ni se za čuditi, da ko odrastemo, ideja o tem, da se moramo počutiti srečne 24 ur na dan, ostane v nas. Ker če se ne – je z nami zagotovo nekaj narobe!
Ko se počutimo slabo ali če čutimo potrtost, se že skoraj sramujemo to priznati na glas. Na neki način se počutimo kot da smo poraženi. Tudi če pokukamo po omrežju, na Facebook ali Instagram, vidimo večinoma srečne obraze in popolna doživetja. Vsi deluje kakor, da se neskončno veselijo in to je postala tudi družbena norma.
A v resnici je življenje nekaj drugega in kadar nenehno pričakujemo podobo »slike« iz Facebooka, se počutimo še slabše. Kot da ne bi več prenesli občutij, kot je »malo manj kot sreča«. Toleranca za sprejemanje potrtosti je na nuli in nenehno iščemo rešitve za to, čemur ego pravi – SREČA.
Ko smo bolni ali pa morda gremo skozi ločitev pa vse do dnevov, ko se počutimo brez volje, je naša reakcija vedno – »popraviti«. Nekaj mora biti narobe, kajne? Ne bi se smeli tako počutiti, morali bi biti – SREČNI!
Kar mi pri tem zelo pomaga je zamenjava za besedo »sreča« z bolj sproščeno različico, ki lahko zaobjame več možnosti, t.j. »dobro počutje«.
S to besedno zvezo se lahko ukvarjamo takrat, ko pridejo temnejša obdobja, kajti z njo se zavemo, da je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev na dnevni in tudi na širši ravni.
Kako torej ozavestimo in gojimo občutek dobrega počutja? Začne se s samogovori. Večina naših čustvenih reakcij pride na način, ki ga označimo sami. Pri tem se bo že pri najmanjšem padcu zbudil naš ego, ki bo alarmantno zavpil: »O ne, depresija na obzorju! Ne počutim se dobro – imam problem!«. Namesto tega raje izberimo frazo: »Hmm, danes se počutim malo na dnu. Le kaj se dogaja?«, nato pa se usedimo na udobni naslonjač in pustimo občutku, da naravno opravi svojo nalogo in izzveni. Panični ego bi od nas zahteval, da nemudoma storimo oz. POPRAVIMO nekaj, kar je zaznal kot problem.
Ni se tako enostavno soočiti s slabimi občutji in ego nas bo poskušal napeljati na dva načina:
1. zatreti občutja na silo
2. ali pobegniti pred njimi.
Zelo dobro ju poznamo – nakupovanje, kozarec ali dva vina, gledanje TV, brskanje po spletu itd. Nobeno od teh početij ni narobno samo po sebi, razen, če jih uporabljamo kot pobeg pred soočenjem pred resničnimi občutki, ki se porajajo v nas.
Naša čustva, slaba ali dobra, namreč nosijo pomembno sporočilo – ki ne more biti prejeto, če nenehno bežimo pred njim.
Recimo, da si torej dovolimo čutiti vse, kar občutimo v sebi, tudi potrtost in slabo voljo. Lahko traja več dni, tednov ali celo sezono. Kar moramo storiti je, povedati samemu sebi: »Vse je dobro. Tudi to bo minilo. Smem si dovoliti ta občutja in kljub temu biti popolnoma v redu«. Temu se reče dobro počutje (v vsakršni situaciji).
S vsesplošno dobrimi mislimi lahko tako uživamo v vsem lepem, kar imamo in se cenimo, hkrati pa vse prepustimo, da steče po naravni poti. Karkoli že bo, bo najbolje za nas. Ker bo. Lepota občutiti vsa čustva in ne bežati pred slabimi je najpomembnejša ravno zaradi sporočila, ki nam ga prinaša in ki ga moramo prenesti naprej.
Sporočilo se lahko preprosto glasi: »Ustavi se za malenkost in zadihaj« ali pa »Delo, ki ga počneš, ti več ne prinaša zadovoljstva«. Lahko pa svojega sporočila ŠE nismo razvozlali. Naše telo in duša morda potrebujeta še malo zdravljenja in integracije. S samozavedanjem in občutji dobrega v vsaki situaciji lahko brez skrbi zaupamo v življenje, da nam bo dalo to, kar rabimo, tudi če v tem trenutku še ne vidimo smisla in je naš ego še nesrečen.
Dobro počutje je podobno budističnemu konceptu mirnosti in zbranosti ne glede na situacijo. Ta nas uči, da ne zgrabimo »dobrega« in bežimo od »slabega«, ampak da sprejmemo vse, kot prihaja.
Naši zahodnjaški umi pogosto zamenjajo te koncepte s pasivnostjo, nedejavnostjo. Zmotno. Z mirnostjo in gojenjem dobrih občutij smo še kako dejavni – naravno in umirjeno aktivni. Ne dajati poudarka na ego in njegovo dramo je zato več kot učinkovito.
In obstaja še en dobiček pri sprejemanju t.i. negativnih življenjskih izkušenj: preko njih namreč še bolj cenimo dobre trenutke. Saj vemo – brez slabega ni dobrega in obratno.
Če se preveč pehamo za nenehnimi vrhovi, se lestvica pomika vedno višje. Dokler je nekega dne več ne uspemo doseči. Sledilo bo nezadovoljstvo in pomanjkanje. Hoteli bomo še in še. Sicer kontradiktorno a resnično – bolj, kot bomo resnično čutili žalost ali razočaranje, bolj bomo lahko resnično uživali in bili hvaležni za vse lepo. Pesnik Kahli Gibran je zapisal: »Globlje, kot nas je žalost vrezala, več je v rani prostora za srečo«
Težki časi nas naredijo boljše, trdnejše in sočutnejše. Pravzaprav ne rabimo vedno gledati za nazaj, tudi v samem trenutku otožnosti se lahko zatečemo v monolog in si nežno povejmo: »Ta situacija ni najprijetnejša, toda VEM, da se učim in rastem iz nje«.
Počutiti se slabo ni dejanje pobega, kajti ponuja čudovite možnosti za vse, ki smo pripravljeni doživeti izkušnjo, razkodirati sporočila ega in družbe, hkrati pa pridobiti neizmerno bogastvo le zato, ker smo sprejeli tako plimo kot oseko.
Vir: tinybuddha.com, Nina Kirbiš
- Poglejte si še: 4 koraki, kako si urediti življenje, da se izognete kaosu
Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel
