Ljudje imamo tako malo hvaležnosti za vsa učenja, ki nam prinašajo znanje in izkušnje...
Ampak...
Kaj, ko bi za trenutek postali najboljše verzije samega sebe? Kaj bi postali? Ali bi še vedno objemali iste prijatelje in z njimi delili svoje lepe in manj lepe trenutke? Bi bili še vedno poročeni s svojim izbrancem? Bi še vedno hodili v službo, ki jo sedaj opravljate?
Če bi vprašali sleherno bitje pod soncem o tem, kaj je zanje najboljša verzija samega sebe, bi v najboljšem primeru slišali odgovor: »Jaz menim, da sem že sedaj najboljše, kar sem lahko..., ampak še vedno bi lahko bilo bolje«. Zakaj smo ljudje že skoraj sprogramirani na besedo ampak? Le kaj je v nas takega, ki nas privede do spoznanja, da moramo vedno in povsod vriniti ampak. Končno sem se znebila teh nekaj odvečnih kilogramov, ampak lahko bi imela bolj ploski trebušček in manj celulita. Moji lasje so zdravi, ampak škoda, da niso naravno kodrasti. Namerno sem izpostavila le zunanje pokazatelje naše logike. Kakšno pa je stanje v naših mislih?
Tako malo hvaležnosti
V svojem življenju sem imela čast spoznati čudovite in prelepe osebe, ki so vsaka na svoj način prilepile kos stekla v moj mozaik. Zaradi njih se še danes oblikuje umetnina. A kar sem zasledila je to, da smo prav vsi žrtve kritika, ki si je brezplačno okupiral naše misli. Sploh ne vem, na kateri točki na osi življenja sem mu to dovolila. Kdaj smo mu mi vsi to dovolili. Oh, ko bi se le lahko vrnila v preteklost in se začela imeti rada. Toda ne, preteklosti se ne da izbrisati in spremeniti. Čemu bi zanikala vse svoje polome in padce, če pa je zaradi njih spoznanje resničnega bistva še bolj sladko. Toliko časa v premišljevanju, kje smo ga polomili, kje so naše poti skrenile v narobe smer in tako malo hvaležnosti za vse, kar smo od tam odnesli. Na tisti napačni poti. Tako malo hvaležnosti za vso učenje, ki nam je prineslo znanja in izkušenj za več življenj. Tako malo hvaležnosti. Oh, kako sem vesela, da se lahko vedno vrnem v preteklost in odnašam vsakič znova te sadove. Namesto obžalovanja sem spoznala oboževanje.
Kaj pa moje čudovite osebe? Te osebe sedaj trpijo. Ena si je zadala preveč bremen na svoja ramena, je vrhunska športnica in na videz deluje brezhibno. A čemu je žalostna? Zakaj kljub poosebljeni energičnosti nima prav nobene energije? Za svojce, za druženja in predvsem … zase. Kritik v glavi, ki ji neprestano govori, da ni dovolj dobra, da ni dovolj močna, da ne dela dovolj intenzivno, da ni dovolj. Kako močno si želim, da bi prav vsak izmed nas videl sebe v odsevu božanske, neobsojajoče ljubezni. Ne predstavljam si več sveta, kjer so sodbe. Ni dovolj, da tej osebi povem, da je ljubljena ne glede na vse, ni dovolj, da ji povem že prežvečeno frazo, da popolnost ne obstaja. Kako naj ji torej povem, da jo imam rada točno takšno, kot je? Edini način, ki ga poznam in ki deluje… da se imam rada. Zdaj se imam rada ne glede na vse. Napake, ki sem jih našla na vsakem koncu mozaika sedaj vedno bolj spominjajo na umetnino. In to sedaj izlivam na papir, kjer me ego ne obsoja. Rada se imam ne glede na to, kdo mi bo dovolil to revolucionarno dejanje. Ne glede na to, komu to ne bo ugajalo. Družba tako ali tako cveti zaradi naše nesreče. Tega ji ne smemo dopustiti. Vem, da so tudi ostali mozaiki prelepi in morda tudi bolj dovršeni. Ampak moj je najlepši, ker je odsev mojih bitk, iz katerih sem zmeraj prinesla košček zaklada. In ga dodala celoti.
Dajmo se za spremembo videti takšne, ki se ne obsojamo več in si ne nastavljamo namišljenih sodnikov, ki nam na vsakem koncu sodijo. In nas obsodijo. Kajti sodb ni. Vse si ustvarimo sami. Brez ampak. To so zame najboljše verzije samega sebe. Kaj, ko bi za trenutek postali najboljše verzije sebe?
Rada se imam, počutim se dovolj. To se mora odsevati tudi na druge. Ni druge.
Nina Kirbiš
- Poglejte si še: Bodi močen in pojdi stran od tistega, kar te ne osrečuje
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
