Urban Urbanc - moški z razgaljeno dušo

Najbrž ni veliko moških, ki pogumno odpirajo svoje srce, z razprtimi rokami sprejemajo ljubezen, častijo sočutje in živijo z iskreno ljubeznijo do sebe. Četudi so takšni, o tem večinoma molčijo.

12. 6. 2015

Živimo v okolju, kjer se moški princip ne povezuje s sposobnostjo popolne predaje in z izražanjem čustev. Sodobna družba od moškega večinoma pričakuje zanikanje čustev in sledenje razumu.

Osvežujoče in navdihujoče je spoznanje, da obstaja moški, ki o svojih čustvih piše in govori. Urban Urbanc je nutricionist in avtor knjige Bitje luči, ki je skozi nežne besede opisal svoje občutke. Misli o srcu, duši, čustvih, iskrenosti, sanjah, ljubezni in ženski je zapisal, da bi bralca predramil in spodbudil k življenju, sreči in radosti. S tem, ko je odprl srce, razgalil dušo in bralcem omogočil vpogled v svoje bistvo, je storil tisto, kar se od moškega običajno ne pričakuje. Pogumen, mlad moški, ki brez sramu priznava, da raje izgubi ponos zaradi ljubezni, kot ljubezen zaradi ponosa, je eden izmed tistih, ki jih svet danes potrebuje.

Zakaj ste napisali Bitje luči?

"Ker želim ljudem s knjigo pomagati. Jim pokazati, da sta, ne glede na težko izkušnjo, odprto srce in ljubezen tista, ki naj človeka vodita skozi življenje. Želim, da imajo bralci knjigo na nočni omarici, da jo odprejo in v njej najdejo tisto, kar v danem trenutku potrebujejo. Napisal sem jo, ker želim, da se svet prebudi."

Ciril Zlobec vidi svet zelo temen in slika temo, da bi ljudje zahrepeneli po luči. Tone Pavček je zapisal, da je človek kakor svet: čuden, svetal in lep. Kako vi vidite svet?

"Mislim, da je svet tako tema kot luč. Konec koncev je svet samo odraz naše notranjosti in samo od nas je odvisno, kaj gledamo, česa si želimo. Menim namreč, da imamo vsi v sebi svetlobo in temo. Če želimo svetlobo videti, moramo sprejeti tudi temo ter se jo naučiti ljubiti. Če jo tiščimo stran, zanikamo del sebe. Ne poznam človeka, ki bi lahko vsak dan rekel: danes je čudovit dan, danes se odlično počutim. Kdor je iskren sam do sebe, se počuti kdaj slabo, in to prizna. Prav je, da to priznaš, umakneš prisiljeni nasmeh in se ob tem zavedaš, da imaš možnost izbire, kako boš gledal na stvari."

Kako se soočate s temo?

"Pred časom sem se proti njej boril in jo skušal s pozitivno naravnanostjo odgnati, vendar sem ugotovil, da je to samo prikrivanje mojega resničnega bistva. Zato sem jo začel sprejemati. Vprašanje tukaj je, kako človek sploh razume temo. Sam jo razumem večplastno, kot žalost, ljubosumje, jezo in predvsem kot strah, vendar pred tem več ne bežim. Zdi se mi smiselno, da se ne skušaš poistovetiti s temo, temveč se skušaš umakniti od situacije in pogledati nanjo z drugimi očmi ter jo samo opazovati. Velikokrat se zgodi, da temo opazujem in jo sprejmem, saj vem, da slej ko prej izgine. Sčasoma najdem radost v srcu, ki prevlada."

Tečete?

"Da."

Bežite s tekom pred sabo ali je tek za vas način soočanja s svojimi problemi?

Prijateljica me je opozorila, da naj bi bilo za tekače značilno, da bežijo pred sabo. Ko sem o tem razmišljal, sem se vprašal, ali morda s tekom bežim pred sabo in pred problemi. Ugotovil sem, da katerokoli stvar naredim v življenju, se problemom ne morem izogniti. Tečem, ko se dobro počutim in ne zato, da bi iskal nek nadomestek za srečo. V teku uživam. Če tega ne čutim, raje doma berem knjigo ali grem na sprehod. Ne vidim smisla v bežanju od problemov. Petnajst let sem bežal pred problemi, stran od sebe. Ko sem naredil rez, sem se odločil, da ne bom nikdar več bežal. Rad sem sam s sabo. Ko si sam s sabo, ko ne bežiš v šport, drogo, delo, odnose, temveč si upaš biti sam s svojimi mislimi, takrat pridejo na dan mnoge stvari. Nekoč se nisem znal soočati s tem in sem uporabljal različne tehnike sproščanja. Zdaj si vse bolj želim v pogovoru s samim seboj razrešiti problem. Naučil sem se slišati sebe."

Kaj je bilo prelomno, da ste nehali bežati?

"Mogoče to, da sem se razšel z neko osebo in sem čutil, da nisem vreden njene ljubezni. In kot tak, nisem bil. Zato sem se želel prvotno zgraditi kot osebnost. Spoznal sem, da se gradim predvsem zaradi sebe, ne zaradi nekoga drugega. Pomembno je bilo tudi spoznanje, da so se vsi problemi začeli ponovno pojavljati in sem moral vedno znova srečati svojo temo. Ko namreč odpreš svojo rano, ki zaboli, je pomembno, da jo očistiš in je ne zapreš. Kajti slej ko prej se boš z njo moral soočiti."

Kako jo očistite?

"Skušam jo očistiti z zavedanjem. S tem, da ne tlačim stvari, s katerimi se soočam. Ko doživljamo lepe stvari, ne razmišljamo o problemih. Ko pa se soočamo s težkimi stvarmi, morda z ranami iz otroštva, pa pred tem bežimo. Sam ob tem skušam še bolj odpreti srce. Poskušam razumeti, da se je tudi to zgodilo z namenom. Najbrž zato, da odkrijem več o sebi in da se bom skozi to izkušnjo še bolj spoznal, dvignil."

Vas je strah navezanosti?

"Ne več. Strah me je bilo ne imeti tistega, na katerega si navezan. Ker sem se počutil praznega. Ko se začneš ukvarjati sam s sabo, najdeš polnost in radost v sebi. Če ne čutiš sebe, zelo težko bivaš in srečo spet in spet iščeš zunaj sebe."

So v vašem življenju ljudje, s katerimi ste lahko povsem iskreni, brez mask?

"Maske ne potrebujem ob nikomer več. Vem, kdo sem, ter za tem stojim. Ko sem se odločil stopiti na svojo pot, so tisti ljudje, ob katerih sem moral nositi maske, odpadli. Ni jih bilo več. Zanimivo je, da ni bilo treba nikomur ničesar reči."

So se vas morda ustrašili?

"Ja, imam občutek, da se me ljudje bojijo. Ker se bojijo iskrenosti. In so mogoče name jezni, v resnici pa so jezni nase, ker sami te iskrenosti ne zmorejo. Tudi če človeka ne poznam, sem iskren. Na vprašanje, kako sem, iskreno odgovorim. Ali naj lažem, da sem v redu, če nisem? Tega ne znam. In ne morem.

Včasih si le želim, da bi imel koga več v svojem življenju, da bi lahko s to osebo delil vse, kar je v meni. V zadnjem času so se v mojem življenju pojavile ženske, prijateljice. Je pa samo ena tista, ki ji lahko povem vse in me posluša, razume, ne obsoja in mi ne daje nasvetov, kadar čuti, da jih ne bom znal vzeti dobronamerno."

Verjamete v moško-žensko prijateljstvo?

"Ja, seveda verjamem. Verjamem in prepričan sem, da je med moškim in žensko prijateljstvo možno. Čeprav mnogi pravijo, da je nemogoče, verjamem, da je. Je pa res, da mora biti prisotna iskrenost na obeh straneh."

Vas pisanje izpolnjuje?

"Me, zato sem začel pisati. S pisanjem se pomirim, ker v sebi ne morem stvari tlačiti in dovoliti, da izginejo – ker v resnici nikoli ne. Kadar v meni vrejo občutki, jih moram sprostiti skozi besede. Ugotovil sem, da skozi pisano besedo lahko izrazim vse. Kadar je v meni žalost ali radost, jo moram izliti iz sebe, sicer bi me razneslo. So pa trenutki, ko moram utihniti. Takrat grem na sprehod v gozd in mu prisluhnem. Včasih moram samo slišati, ne pa govoriti. Zame je umik vase pomemben. Potrebujem umik od hrupa, ki ga ustvarja življenje, ki ga včasih ustvarja moja glava."

Vas je bilo kdaj strah pisanja, kjer zlivate čustva skozi besede?

"Ni me bilo strah odpreti se. In hvaležen sem, ker dobivam pozitivne odzive. S tem, kar sem napisal, nisem nikomur storil nič slabega; nasprotno, verjamem, da sem marsikomu dal ponovno upanje.

Od moških se najbrž pričakuje, da so drugačni kot jaz. Morda sem takšen tudi zato, ker sem čutil, da me je oče podpiral pri pisanju. Knjigo je sprejel bolje od kogarkoli drugega od bližnjih. Z očetom se lahko vedno bolj iskreno pogovarjam, četudi je malo zadržanosti, za katero pa čutim, da se bo sčasoma razbila. Mislim, da mora fant imeti avtoriteto očeta v sklopu vzgoje. Ne govorim o surovi moči, agresivnosti, temveč o tisti moči, ki se razvije v obliki modrosti. Oče predstavlja moč, modrost, mama naj bi bila nežnost, ljubezen, in če se ta dva pola združita, se otrok lahko razvije v celovito osebnost.

Ne želim zveneti pretenciozno, vendar sem bil morda poslan, da zorjem to ledino: da tudi moški lahko iskreno spregovori o svojih čustvih in se lahko odpre. Veliko ljudi mi piše, tudi moških, da jim je knjiga pomagala, jih na nek način prevzela. To me razveseli. Če dobim povratno informacijo, da nekomu moje besede pomagajo, mi to veliko pomeni. To je moje gonilo, da še raje pišem."

Katera knjiga se vas je najbolj dotaknila?

"Več jih je. Izpostavil bi Siddharto (Hermann Hesse) in Ob reki Piedri sem sedela in jokala (PauloCoelho), ki me vedno spomni, da je smisel življenja ljubezen, predajanje drugemu in odpiranje srca. H knjigam se rad vračam, v njih najdem navdih."

Česa se najbolj bojite?

"Da bi ostal sam. Da bi sam moral nazaj domov. Včasih se bojim, da sem se zmotil in da to, kar slišim, ni glas srca, ampak Ega, ki me je pretental."

Ali pogosto čutite mejo med srcem in Egom?

"Vedno bolj. Najbolj takrat, kadar se želim naglo odzvati, namesto odgovoriti, morda poslati kakšno sporočilo, zapisati kakšno misel. Ko začutim, da iz mene govori Ego, zapisano izbrišem.

Tisti ki pravi, da se Ega lahko znebiš ali proti njemu boriš, živi v iluziji. Zavaja samega sebe. To je del tebe in ne moreš se mu odpovedati. Osho pravi, da tema ne obstaja in da tudi Ego ne obstaja. Oba sta samo odsotnost nečesa. Soba, polna teme, je odsotnost luči, bitje, polno Ega, pa je odsotnost zavesti. Če se boš boril proti temi, boš na koncu poražen od nečesa, kar dejansko ne obstaja. Ko pa boš v sobo prinesel luč, samo majhen plamen, teme ne bo več. Podobno je z Egom. Ko boš v svoje Bitje vnesel zavest, boš lahko deloval iz svojega srca z zdravim razumom."

Verjamete v ljubezen?

"Verjamem. Vendar pa moram najprej popolnoma sprejeti in ljubiti sebe. Se postaviti na prvo mesto. "

Čutite ljubezen do sebe?

"Čutim ljubezen do sebe. In če odmislim Ego, lahko rečem, da sem ponosen nase. V najtežjih trenutkih sem še bolj odpiral srce. Ponosen sem, da sem napisal Bitje luči in da lahko pomagam ljudem z besedami. Izjemno sem hvaležen za to, kar sem in kar imam. Pred spanjem se zahvalim za vse, kar je – za vse lepo in tudi za tisto manj lepo. Pri tem sem iskren in če tega ne morem narediti iz srca, tega ne storim. Ne silim se, ker čutim, kdaj ni pristno in kdaj je. Kadar je misel iskrena, vre toplota po telesu, preplavijo me lepi občutki. Kadar ni, so samo besede v glavi. Afirmacije lahko govoriš zato, ker jih pač govoriš. Ali pa zato, ker jih nosiš in čutiš v sebi."

Tekst: Danaja Lorenčič

Poglejte si še: 
Intervju z Alenom Kobilico: Sprejemati in delati dobro

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri