Moja starša sta šla narazen

Tisti, ki se prepoznate v tem opisu, zelo dobro veste, kako čustveno naporno obdobje je, ko se par razhaja in se razide. In če so posredi otroci, ki so se med dvema ognjema znašli po krivici, je toliko težje.

19. 1. 2012

Kaj hitro se zgodi, da starša blatita drug drugega pred otroki, se obsipavata z različnimi sočnimi in manj sočnimi besedami in morda celo otrokom slikovito razlagata in dopovedujeta, da je eden od staršev tak in tak, ker jih je zapustil.

Kako si otroci razlagajo opisano situacijo? Kako se počutijo, ko gresta starša narazen?

Dejstvo je, da se razhod oziroma odločitev za razhod ne zgodi kar čez noč, stvari se že dolgo pred tem nalagajo na kup razočaranja ali celo obupa. In otroci to čutijo. Čutijo in vidijo, da je mama večkrat žalostna, objokana, jezna, razočarana, da očeta pogosto ni doma, da dolgo dela, da je izgubil zanimanje zanje, da se bolj posveča službi, konjičkom, športu. Takrat nekako čutijo, da morajo mamo razvedriti, očeta nekako priklicati nazaj v svoje življenje, da bo tak, kot je bil prej.

To bodo storili s slabšimi ocenami, v šoli se bodo tepli, zmerjali sošolce, celo učitelje, nemirni bodo ali pa postali zelo tihi, zadržani in žalostni. V sebi bodo čutili strah in tesnobo. Hkrati pa bodo počasi začeli razmišljati, da sta se starša ohladila in oddaljila drug od drugega zaradi njih samih: ker niso ubogali, peljali psa na sprehod, pospravljali sobe, si kar naprej bili v laseh z brati in sestrami, ker so večkrat klicali iz šole, naj se straši oglasijo v svetovalni službi. Če starši te spremembe vedenja pri otroku ne opazijo, se bo ta še najprej stopnjevalo.

Ko pa se razhod med staršema resnično zgodi, so otroci najprej šokirani. Razumsko in čustveno ne morejo dojeti, kaj se dogaja pri njih doma. Nato odgovore začnejo iskati pri sebi, znova se spomnijo sebe, ko niso počeli tega in tega, kar se je zdaj samo še potrdilo. Oče je šel ali mama šla. Sprašujejo se, ali so morda oni krivi, da jih starši nimajo radi, počutijo se neprimerne in grde.

Če tu ni ustrezne komunikacije starša z otrokom, bo otrok tonil vse globlje v te občutke. Lahko se bo jezil na tistega, ki je odšel, poskušal zabavati in v dobro voljo spraviti tistega, ki je ostal, postal bo bolj odgovoren, odrasel, lahko pa tudi tih, jezo bo zaklenil vase. Vsa stvar se lahko še bolj čustveno stopnjuje, če starša udrihata drug po drugem in svoje umazano perilo pereta prek otroka. Tako bo otrok nekaj časa igral njuno igro, zagovorniško se bo nagnil na stran enega od staršev, ga ščitil, se jezil na drugega, na dolgi rok pa bo začel prezirati tistega, ki kritizira in ponižuje, saj se očetu ali mami, pa kakršnakoli že sta, ne bo mogel ne miselno ne čustveno odpovedati.

Najbolje jo odnesejo otroci, katerih starši, čeprav so šli narazen, spoštujejo drug drugega že zato, ker sta oba starša otroka, saj če se ne bosta spoštovala, ju ne bo spoštoval niti otrok. Čeprav so v sebi jezni in jih trga od besa in razočaranja ter so nesrečni, je krivično, da njim razlagajo, kako se počutijo in zakaj se tako počutijo. Če pa jim razložijo, da se je na primer oče odločil – pa naj bo za to odločitvijo prevara, nova partnerska zveza, ohlajeni odnos – bodo to na neki način sprejeli, čeprav nikoli ne popolnoma.

Ključno pri težki situaciji je to, da otrok občuti, da ga imata starša v tej popolni zmedi kljub vsemu, kar se je zgodilo med njima, odraslima človekoma, brezpogojno rada. To potrebujejo, po tem kličejo, tega si po tiho ali pa na glas želijo. Le tako se bodo ob starših počutili varne, sprejete in pomembne.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri