Modrost svetega klovna

Sveti klovn ni navaden klovn, Sveti klovn je občutljiv, skozi prosojno kožo polno doživlja svet. Večni zaljubljenec je, naivni norček, ki pije vode iz čaše svoje nedolžnosti.

22. 8. 2013

Igrišče narave – igrišče pristnosti:  modrost svetega klovna

Kot ogledalo je, v njem se razstirajo živa platna sveta in skozi njegove oči se odstirajo njegova čudesa. On živi v raju, z zlatimi nitmi večno pripet v trenutek sedanjosti. Z rdečo vrtnicami med zobmi sledi naslednjemu utripu srca, svoboden, kot nepopisan list, na katerega svet vedno znova piše nove zgodbe. Pleše na igriščih večne razigranosti in se ziblje na gugalnicah otroškega smeha. Igra se, ker je to edini način kako zna živeti. Sveti klovn.

Sveti klovn - arhetip modrosti

Svetega klovna so poznali Indijanci, prav tako pomemben je bil kot šamani ali poglavarji. S svojo vsakodnevno prisotnostjo v družbi, je osvobajal ljudi njihovih iluzij in jih vodil nazaj k svojem čistem, nedolžnem bistvu. Bojevnikom je pripadal simbol sonca, klovnova pa je bila velika praznina, črna luknja neskončnih možnosti iz katere se rojeva ustvarjalnost.

Pozna ga taoizem, norca, tistega, ki zre v svet s popolnim zaupanjem in v vsako izkušnjo vstopa kot otrok, brez sodb in čudeč.

Sveti klovn ni zgolj zabavljač, ki išče navdih v svoji glavi in poskuša na vsak način nasmejati ljudi. V svojem bistvu, sveti klovn zaobjema arhetip modrosti, ki se izraža skozi preprostost, igro, čudenje in smeh. Skozi čase se je pojavljal na različnih mestih, v različnih vlogah, vedno kot tisti, ki premakne "na drugo stran". Danes ga potrebujemo, svetega klovna, da nam s svojimi otroškimi prsti, razstre tančico, s katero smo se ločili od naravnega sveta. Potrebujemo ga, da nas popelje nazaj, ali bolje, naprej.

Klovn kot glasnik globoke ekologije

Globoka ekologija pomeni širši, globji vpogled v dušo vsega naravnega sveta in našo močno so-prepletenost z njim. Temelji na živosti narave in poudarja pomembnost našega povezovanja z njo. Še več, trdi, da se rešitev za naš planet skriva v vzpostavljanju čustvenega stika z naravo. Kaj ima s tem opraviti klovn, se sprašujete?

Z otroško preprostostjo in igrivostjo prebudi čudenje v naših očeh, da lahko spet odpremo srca in se zaljubljeni priklonimo lepoti naravnega sveta. S svojo brezmejno odprtostjo nas uči, kako razvijati občutljivost, da bi skozi našo prosojno kožo lahko spregovoril svet.

Z modrostjo vživljanja nam pokaže kako postati drevo, da bi spoznali drevo.

Tako se začnemo učiti o naravnem svetu in tako se, spet znova, povežemo z njim. Postanemo del sveta, delček v živo utripajoči matrici življenja v kateri je vse prepleteno in se vsako dejanje odzrcali na svilnati gladini življenja. Tako zdrsnemo iz svojega malega sveta samopomembnosti v širšo sliko vse-prepletenosti. Tako se pripnemo v življenje in postanemo odgovorni. Do sebe in sveta v katerem živimo.

Zato je klovn pomemben del globoke ekologije in zato je veliko več kot le nastopač. Ker nas uči kako postati sočutni, zavedni in odgovorni. Ker nas uči kako obstati prisotni v trenutku in telesu, da bi spet slišali radostno pesem narave in svojega srca. Ker z razigranostjo prebudi naše vrelce ustvarjalnosti in nas popleje v življenje, kjer vsako naše dejanje postane čaščenje sveta v katerem živimo.

Novi svet, nov način bivanja, novo telo

" Telo je svetišče Srca. Fluidni smo, mehki in spremenljivi. Nič trdnega ni na nas, kot zmotno verjamemo. Telesa dojemamo kot nekaj trdnega, nespremenljivega, morda nekaj na kar smo obsojeni. Čudež se zgodi, ko ugotovimo, da so naša telesa čarobno mehko tkivo, ki lahko postane vse. Ki se lahko v trenutku spremeni in postane...cvetlica, reka ali metulj.

Telo je svetišče Srca. In Srce je edino, ki se ne spreminja. Telo je sposobno metamorfoz, še več, celo hrepeni po njih. Zato je tu, da konstantno okuša, se ljubi z vsem kar ga obdaja in se spreminja. Lahko postanem kot ti, vpraša belo ptico? In mu zrastejo krila. Tako se žlahti, tako se uči. To je modrost telesa. In umetnost je spremeniti svoje telo v nebeški inšrument na katerega igrajo roke sveta. " mi je razkrila reka Dragonja.

Ko naš način življenja postane akt ljubljenja s svetomo okoli sebe, ko se naše telo nežno odpre svetu zunaj in mu pusti, da da ga poljubi. Ko se naši sokovi izlijejo v čaščenje sveta...takrat postanemo kot ona. Takrat postanemo častilci in ustvarjalci. In takrat na naših prsih vzbrstijo sladke breskvice in se naša lica obarvajo živo rdeče kot češnje.

Klovnovi koraki nam pri tem pomagajo, zakaj on je tisti, ki nas nauči odprtosti in sprejemljivosti. Klovn je popolnoma odprt, s svojo odprtostjo se dotika zidov, ki smo jih zgradili okoli sebe, da bi se zaščitili pred življenjem. Da bi prišli tja, pa moramo najprej podreti svoje lastne zidove. Se odpreti svetu in mu pustiti, da se nas dotakne.

Pot klovna je pot domov, je radostna pot v svobodo. Je pot, ki oživi naša naravna hrepenenja po izražanju in ustvarjanju. Je pot v najčištejše bistvo nas samih. Pot k našemu preprostemu, pravemu bistvu.

Čudenje je ključ

Ključ, ki odklene vrata v raj, ki je tukaj in zdaj, je v čudenju. V iskrenem čudenju in čaščenju preprostih stvari, naravnih stvari vse okoli nas, ki nas premaknejo, da obstanemo v sedanjosti, še enkrat, v tem radostnem, polnem, čarobnem trenutku tukaj in zdaj.

V društvu Terra Anima, društvu za globoko ekologijo, smo pripravile klovnsko-pravljičarsko delavnico, ki je več kot le delavnica nastopanja, saj nas s pomočjo klovnovih korakov poveže z naravnim svetom in nas radostno popelje domov, v svoje pristno divje bistvo. V prostor svobode, kjer sta doma razigranost in norčavost, v prostor kjer se prebudi naš otrok znotraj in iz katerega vstopimo v lahkotnost bivanja, polno prepojeno z ustvarjalnostjo, ki buhti iz srca, široko odprtega in zaljubljenega v lepoto sveta okoli sebe.

Odvijala se bo od sobote 7.9. (začnemo ob 16h) do nedelje 8.9. (zaključimo ob 15h), v centru Terra Anima v Radomljah. Spali bomo na seniku nad čredo konj, jedli hrano z vrta v družbi gospoda oslička in zvečer prepevali ob ognju. Pridružite se nam, skupaj bomo praznovali preprosto radost srca, ki pride ko pustimo rokam narave, da se nas dotaknejo (in nas za vedno spremenijo).

Špela Kaplja

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri