Vsaka družba zelo rada predalčka ljudi. Obstaja mit, da ženske govorijo precej več kot moški. Od kod ta vtis? Razlog je dejstvo, da ženske in moški govorijo v zelo različnih situacijah, ženske so bolj 'glasne' v zasebni, moški pa v javni sferi.
Obstaja stari rek na to temo: Prej bi zmanjkalo vode v morju, kot bi zmanjkalo ženski besed. Pa tudi v praksi lahko slišimo mnogo moških, ki bodo potrdili, da je njihova žena glavni govorec v družini. Ob tem bo moški nemara tudi dodal: »Kadar pridem iz službe, nimam nič za povedati, ona pa ogromno. Če ne bi bila žena tako zgovorna, bi preživela cel popoldan v tišini.«
Kaj pa lahko slišimo iz ust te iste ženske glede zgovornosti njenega 'redkobesednega' moža? »Kadar greva ven, je on center zabavnega dogodka. Tudi če je v drugi sobi, razločno slišim njegovo govorjenje. Ko sva doma, pa nima veliko povedati.«
S tem primerom smo vsaj deloma že pojasnili, od kod izvira stereotip o zgovornih ženskah. Za večino žensk je pogovor predvsem sredstvo povezovanja, ustvarjanja odnosov, vzdušja, pogovor služi izmenjavi življenjskih izkušenj, ženske skratka – kot smo se izrazili v naslovu – rade klepetajo. Po drugi strani pa se mnogo moških prelevi v izjemno strastne govorce, ko se znajdejo v javnem prostoru, recimo na sestanku hišnega sveta, kjer 'modrujejo' (beri: se napihujejo, 'prepucavajo'), ali bi namestili varčno žarnico v stopnišču.
Govor moški razumejo kot orodje, s katerim ohranjajo svoj status neodvisne in pametne osebe. Na takih 'tehnično' obarvanih sestankih so ženske pogosto izredno molčeče, moški pa kar zacvetijo, saj imajo naenkrat ogromno 'izjav za javnost'.
Ko se recimo Rok in Mojca vrneta s takega sestanka domov, se Rok spet prelevi v molčečneža, Mojca pa začuti potrebo po telefonskem druženju s prijateljico, s katero se zaplete v enourni pogovor. Ta situacija dodatno pojasnjuje, od kod izvor stereotipov. Moški mislijo, da ženske veliko govorijo, ker ženske slišijo govoriti v položajih, v katerih moški zelo redko ali nikoli ne govorijo: v telefonskem pogovoru s prijateljico, ko govorijo o temah, ki moških ne zanimajo. Rokov molk za štirimi stenami je za Mojco razočaranje, zato se pritožuje: »Videti je, da ima veliko povedati vsem drugim ljudem, ničesar pa ne pove meni.«
Tudi sicer lahko obstaja razlika med moškim in ženskim pogledom na vlogo komunikacije. Predstavljajmo si, da se Rok po napornem dnevu v službi zlekne v fotelj počivalnik, odpre časopis in nato vpraša Mojco: »Mojca, mi želiš še kaj povedati, preden začnem brati časopis?« Vsi vemo, da ni nič urgentnega, vseeno pa se bo Mojca, takoj ko bo začel Rok brati časopis, spomnila svojega razmišljanja na poti domov in nadaljevala pogovor, torej ga bo prekinila med njegovim branjem časopisa, kar bo Rok lahko razumel kot grob poseg v njegovo trdno izborjeno pravico.
Zakaj? Rok domneva, da pogovor služi izmenjavi informacij. Ko ga Mojca pri branju prekine, Rok sklepa, da bo Mojca povedala nekaj silno pomembnega, nekaj, kar mora nujno takoj vedeti.
Za Mojco pa je tako pogovarjanje izmenjava misli in izkušenj, določen način ohranjanja odnosa.
Izpovedovanje misli je način, da pokažeš vključenost v odnos, poslušanje pa je način, kako pokažeš zanimanje za sogovorca. Ker imata različne domneve, kaj in kdaj je treba govoriti, nastane zaplet. Za Roka je branje časopisa sveti ritual, tako pomemben, kot je make-up za veliko žensk. In če ga Mojca skuša odvrniti od branja časopisa, to zanj pomeni, da ga skuša odvrniti od nečesa njemu izjemno pomembnega. Rok to razume kot kršenje njegove svobode delovanja, Mojca pa njegovo nezainteresiranost razume kot izdajo, saj ni pripravljen prisluhniti njenim mislim, ni pripravljen z njo deliti njenih izkušenj, kar zanjo pomeni, da se partner ne zanima več zanjo. Težava nastane tudi zato, ker ona svoje misli povsem nenapovedano izpove v istem hipu, ko se pojavijo, ne da bi razmislila, kaj počne nagovorjena oseba. Zanjo je tak spontan izliv misli logičen, saj govori s partnerjem, s partnerjem pa si – kot Mojca domneva – najbolj sproščen, nezadržan, skratka, lahko si povsem brez zavor.
Se lahko iz teh situacij česa naučimo, lahko povlečemo kakšen napotek, ki nas bo obvaroval pred prehitrimi obtožbami partnerja? Vsekakor. Ženska naj razume, da njegovo 'solistično' branje časopisa ne pomeni, da partner zavrača njo kot osebo, moški pa lahko razume, da njeno spontano verbaliziranje misli in občutkov ob 'nepravem času' – ko on ravno bere svoj časopis – ni nikakršna manipulativna zahteva, s katero ga skuša odvrniti od njemu ljubih ritualov.
Pa še nekaj, mimogrede: moški lahko zgolj bere časopis, ne more pa hkrati še poslušati žene. Pri ženskah pa je baje drugače, one so sposobne za tako imenovani multitasking, opravljajo lahko več stvari hkrati. Če jo bo mož med njenim branjem revije Sensa zmotil s svojo prigodo, tega ne bo razumela kot vdiranje v njen ritual, temveč se bo zlahka vključila v pogovor ter še mimogrede zaklicala sinu v sobo, da so njegove kavbojke že oprane.
Časi se vsekakor spreminjajo in kmalu tudi tovrstne scene ne bodo več zelo povedne. Kljub temu pa so družbena pričakovanja samih žensk in moških še vedno precej različna. Čeprav vsi ljudje, ne glede na spol, čutimo neko posebno sproščenost, ko stopimo skozi vrata domačega ognjišča in ko svobodno zadihamo, obstaja tudi druga plat. Za veliko moških sproščenost doma pomeni predvsem sproščenost in svobodo, kjer se ni treba potrjevati in kjer drugih ni treba očarati. Govorjenje znotraj doma ni nujna zahteva. Lahko obmolknejo. Za veliko žensk pa je prav dom prostor, kjer lahko svobodno govorijo, kjer čutijo največjo potrebo po komunikaciji, in sicer s svojimi najbližjimi. Za ženske pomeni udobje domačega ognjišča svobodo, tu njihovega govorjenja nihče ne ocenjuje, so sproščene. Zato so tako zgovorne, moški pa precej bolj molčeči. Ampak to seveda nadoknadijo na sestanku hišnega sveta.
Dr. Tadej Praprotnik
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
