Resnična svoboda obstaja onkraj razuma, onkraj misli. Dokler nas omejuje vse, kar je merljivo, preprosto ne moremo biti svobodni. Mi pa si domišljamo, da smo svobodni in niti v najmanjši meri ne podvomimo, da živimo lažno svobodo, zasnovano na iluziji – kreaciji lastnih misli.
Obstoječa diktatura mišljenja, ki proizvaja vedno nove navidezne resnice, ki jih slavi brezdušna znanstveno-tehnološka paradigma, nas je nadvse uspešno spremenila v produktivne misleče živali.
Če ne delujemo natančno kot stroji, če ne dosegamo predpisanih rezultatov, se sami sebi ne zdimo le neuspešni, temveč dvomimo celo v svojo primernost, sprejemljivost. Sprejeli smo logiko, ki nam narekuje, da uresničimo sebe, če uresničimo potrebe nekoga drugega. Naše počutje, lastne potrebe in čustva pri tem niso pomembni. Še manj ljubezen, četudi naše notranje bitje kriči po njej. Ni resnične ljubezni v našem svetu, v njem imata najpomembnejšo vlogo užitek in želja.
Pa vendar naša duša ve, da vse, kar ustvarja misel, ni resnično – da razmišljati o resničnosti pomeni zgrešiti resničnost samo in da je vsak dan, preživet brez ljubezni, izgubljen in brez smisla. Toda prava ljubezen je onkraj misli, je stanje zavesti, v katerem zaznavamo resnično resničnost, brez vpletanja razuma. A tudi njo smo se naučili misliti, namesto da bi jo (ob)čutili.
Misliti z drugimi besedami torej pomeni živeti to, kar v resnici nismo, kar nam je od malih nog vsiljeno skozi učenje. Misliti pomeni ne biti to, kar smo, ne živeti življenja takšnega, kot nam je dano, pomeni življenje v omejitvah.
Naše bistvo, naša resnična narava je duša ali zavest, glasnica enosti in nesebične ljubezni, vir pravega znanja, resnice in čiste svobode. Le zavest lahko zaznava resnično lepoto, ker vidi stvari takšne, kot so.
Kot ljudem nam je torej dano videti, ne le misliti.
Videti pomeni razumeti, kako misel deluje, kako ustvarja nasprotja in z njimi konflikte v naših srcih, ki se hkrati projicirajo navzven, v naše družine, delovna okolja, družbo. Videti pomeni zavedati se svojega obstoja, biti strastno živ. Pozabili smo, da so nam bile misli dane zato, da bi dajale prostost naši modrosti in ljubezni, ne pa zapirale našo resnično naravo.
Kar lahko zdaj storimo vsak pri sebi, je, da končno spregledamo in živimo, dokler smo živi. Če nam je dano živeti to, kar smo, zakaj bi živeli to, kar nismo? Zares pa živimo le v danem trenutku, kajti naša duša živi zdaj – ne v preteklosti, niti v prihodnosti. Edina možna sprememba je torej radikalna preobrazba samega sebe v vseh odnosih, in to ne v neki daljni prihodnosti, temveč zdaj – ki je v resnici večnost.
Vesna Fister (iz uvodnika tiskane revije Sensa avgust/september)
Preberite več o vsebini Sense avgust/september
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
