Mina Kunstelj Bindi: Glasba je zame glasba, kadar ustvarja tišino

Mina Kunstelj Bindi raziskuje glas in zvok ter z njim ustvarja in umirja. V največje veselje ji je, kot pravi, petje »svetih pesmi, predvsem manter, in takih, ki se porojevajo sproti, kot jezik trenutka. Ljubezen moje duše,« pravi Bindi, »so satsangi, zvočne kopeli in zvočne pravljice za otroke.« Uspešno dela tudi s takimi s posebnimi potrebami.

Mina Kunstelj Bindi: Glasba je zame glasba, kadar ustvarja tišino (foto: osebni arhiv) osebni arhiv
31. 3. 2016

Igra zvoka in vibracij glasu so zanjo vedno znova inspiracija, plod raziskovanja in večnega učenja. Zaveda se, da je na razpotju, da zapusti varni pristan redne zaposlitve ter se prepusti izzivom, ki jih čuti pred sabo: »Prav zdaj se mi v življenjskem procesu zdi, da bi morala iz svojih pet potegniti moč, da bi me verjetno to bolj obogatilo, da vztrajam na čisto svoji poti.«

Mina Kunstelj Bindi

Pogovor z Bindi in doživetje njenega igranja z glasom ter z izvirnimi inštrumenti bomo doživeli v Knjižnici Otona Župančiča v četrtek, 7. aprila, ob 18. uri v ciklu Rečeno – Storjeno.

Takole so zapisali organizatorji: Mina Kunstelj Bindi z zvokom izvablja umirjenost. 'Klepetavo opico', ki dirka po naši glavi, vibracija zvoka pomiri in utiša. Njeni sodelavci so nežni, a mogočni inštrumenti: gong, indijanski boben, shruti (na sliki), kristalna posoda, školjka … Z močjo svojega diha nas zapelje v topel prostor srca. Vabljeni!

Še preden se začne uradni del pogovora, iz Bindi kar prižubori primerjava življenja z reko, njeno priljubljeno bližnjo lepotico Radovno, h kateri se pogosto zateče: »Življenje je kot reka: teče, nekje prav dere, drugje se umiri, celo presahne. A ko jo zapakiraš v besede, je … ni več!«

 Pa vendar poskusimo z besedami: Kdo je pravzaprav Mina Kunstelj Bindi?

To vprašanja me obrne navznoter. In se konča z odgovorom: 'Jaz sem.' Nekoč je eden izmed učiteljev, ki jih najbolj cenim, rekel, da je smisel vseh vprašanj ustvariti tišino … In če pogledam dovolj globoko, na vprašanje, kdo sem, ne najdem drugega odgovora kot tišino.

Vloge, ki jih igram v tem življenju, pa so: Na prvem mestu hvaležna mamica Anuše, stare 12 let, in osemletnega Aneja. Pojem, plešem, raziskujem zvok, vibracijo, tišino in gib. Sicer pa sem po izobrazbi socialna pedagoginja in v 80 % deležu zaposlena v osnovni šoli na Bledu, kjer delam z otroki s posebnimi potrebami.  

Kako ste dobili to simbolno močno ime – Bindi?

(Nasmeh) Nečak ni znal dobro izgovoriti mojega imena, in se je prijelo. Punce iz Gorij (vasica nad Bledom, op. a.) smo že v otroštvu govorile na fanta, in ko sem prišla trenirat odbojko na Bled, sem to navado obdržala. V hecu so mi zato dali ime Minde, nekaj med Mino in fantom. Nečak pa je to izgovoril malo drugače in do konca gimnazije se me je prijelo, postala sem Bindi.

To je res ime z močnim pomenom; poimenuje točko Bindu, kjer se iz enosti, večnosti manifestira zvok. To je tudi okras ali znamenita rdeča pika, ki jo narišejo na mestu tretjega očesa, najpogosteje pri hindujkah.

Kako so v vaše življenje vstopili zvoki in terapevtsko delo z njimi?

Od nekdaj me je petje privlačilo, pri nas v hiši se je vedno veliko pelo: babica, moja mami in njena sestra. Imam jasen spomin iz zgodnjega otroštva, da smo brisale posodo pri babici in pele. Je pa res, da sem včasih glasno žensko petje dojemala tudi kot premočno; spominjam se, da sem kdaj še čisto majhna rekla: »Mami,'ne pojat'!« Že v času najstništva so bili trenutki, ko sem se ob petju v skupini, ob kitari, prav razblinila, to mi je bilo najlepše doživetje. To me je ves čas privlačilo, ko sta ob takem petju nastala tišina in mir v meni.

Kaj se vam je izkazalo kot potrditev, da je ukvarjanje z zvoki vaša prava pot?

Ko sem bila študentka, v 90-ih letih, je na Bled prišla Shirlie Roden. Z veseljem sem prisluhnila njenemu koncertu in si zelo želela, da bi lahko obiskala tudi njeno delavnico zdravljenja z glasom. Res sem si jo zelo želela obiskati, a nisem imela denarja; pa hodim dan pred tem po cesti po Bledu in zagledam majhno črno denarnico, tako majhno, skoraj okrasno, brez vseh dokumentov. V njej je bilo ravno toliko denarja, kolikor sem potrebovala za delavnico! Tam smo se učili harmonizacije telesa in energetskih centrov s pomočjo vibracij lastnega glasu. Zvok, petje in tudi gib so me preprosto vedno privlačili. Z raziskovanjem in učenjem so se v meni  porojevale ideje in uresničujejo se že nekatere  delavnice, dogodki:  zvočna potovanja in pravljice za otroke, zvočne meditacije, ženski plesi, petje ... Majhen delček tega sem lahko vključila tudi v svoje delo z otroki v šoli. Odziv je pozitiven, to res rada počnem. In rada bi se še veliko naučila.

Ste ta posluh lahko razvijali tudi v uradnem študiju na fakulteti?

Na srečo, ja, pri študiju socialne pedagogike mi je profesorica Sonja Žorga omogočila, da za naslov diplomske naloge izberem temo Zvok, glasba, vibracije človeka. A poleg formalne izobrazbe sem vedno iskala še tako bolj za dušo. In se udeleževala raznih seminarjev, delavnic.

Ste potem vedno gravitirali v to smer?

Že od nekdaj mi je blizu ples in zvok, petje ... kot otrok sem si želela v glasbeno šolo, pa nekako ni bilo možnosti. Tudi plesnih šol še ni bilo takrat v naših koncih. Zato je to, kar odražam danes, bolj kot ne intuitivno sledenje notranjim vzgibom. Vedno sem spoštovala ljudi, ki živijo za umetnost in od nje, pa naj si bo to glasba, slikanje, ples, igranje. Sama profesionalno nikoli nisem zares stopila v te vode, me je pa ves čas vleklo v to smer.

Vedno so me zanimale duhovne izkušnje, ki odstirajo notranja bogastva.

Kaj vas je v času raziskovanja najbolj navdušilo?

Mojo dušo so na primer vedno božali Rainbow songi in mantre, z zvoki in barvami bogata Indija, sodelovanje z nekaterimi glasbeniki ... bobni in ples ob ognju, doživetja, ki te nasmejejo od znotraj.

Pri tem so mi pomagale tudi izkušnje različnih tehnik, ki sem jih spoznala ob poti (meditacija, dihalne vaje, joga, Ples petih ritmov, Trance dance, Spontana gibanja ...) V določenem trenutku pa me je nekaj opozorilo, da če 'hočem najti vodo', ni dovolj, da kopljem malo tu in malo tam ... Da se je potrebno odločiti in 'skopati dovolj globoko na enem mestu'. Tako kljub temu, da še vedno rada preizkušam novosti in se učim, v osnovi uporabljam en in isti način, če hočemo reči – tehniko za neke vrste osebno higieno. Vsak dan – enkrat na dan. Svoboda in samodisciplina sta komplementarna vidika – ni enega brez drugega.  

Kateri učitelji so vas najbolj odprli?

Veliko je modrih bitij, ki bi se jim lahko zahvalila – eno tako bitje je Ravi Shankar, ki je nedavno ob obletnici Art of living fundacije v New Delhiju vodil meditacijo za mir, v kateri je bilo udeleženih tri in pol milijona ljudi z vseh koncev sveta. Zelo rada prisluhnem Moojiju in glasbi na njegovih satsangih.

Hvaležna sem tudi Urmili Devi, ki mi je predala majhen košček znanja manter, ki mi veliko pomeni. Hvaležna sem Donu Conrouxu, Surani – Mojci Malek, tudi nekaterim bitjem, ki jih še nisem srečala – Stewartu Pearceu, Istvanu Skyu ...

Moji največji učitelji pa so moji najbližji in najdražji, partner in otroka, ki mi znajo odzrcaliti tudi vse moje napake in pomanjkljivosti ... Tudi otroci v šoli, ob katerih se učim potrpežljivosti in sprejemanja. In seveda narava, veličastna, taka, kot je.

Mina Kunstelj Bindi

Vas kaj še vsaj približno tako strastno pritegne kot vaše delo, poslanstvo? 

Ples, gibanje in dihanje v naravi, čutenje nje in zlivanje z njo ... Pravzaprav vse tisto, kar mi pomaga potopiti se v topel prostor svojega srca, v bivanje. Kjer čutim stik tako s seboj kot tudi s tistim univerzalnim, vseprežemajočim.   

Kaj pa so bile za vas najbolj prelomne izkušnje?

Trenutki, ki so me vračali k temu občutku tišine, ki jo doživiš v zvoku, zvenu glasu oziroma izza njega. To je občutek, ko se lahko popolnoma prepustim, kjer preprosto samo sem oziroma me sploh ni. To mi pričara tudi ples.

Kje ste zdaj v svojem raziskovanju?

Občutek je, da sem malo na razpotju. Upati si, zaupati in se v polnosti predati kreativnemu toku (ki včasih tudi presahne) in narediti potrebne korake ... ali pa vztrajati še naprej pri sedanjem stanju – razpeta med službo in ustvarjanje. Čutim, da se zaupanje v meni utrjuje; ko bo čas zrel, bom znala prepoznati, kam stopiti. 

Potem je naslednji izziv, da boste delali samo to, kar vas veseli?

Res, zadnje čase precej pogosto premlevam, kako bi bilo, če se popolnoma predam temu, kar resnično rada počnem. Z vsem srcem se predati delu z zvokom in tišino, petju, delovati in živeti inspirativno, v povezovanju s podobno čutečimi – na projektih, taborih in delavnicah, dogodkih. Seveda pa ima vsaka stvar svoje pluse in minuse in vse to v neki meri že več let počnem, a le v omejenih časovnih okvirih, ki mi jih določa varna služba. Veselilo bi me raziskati nove načine delovanja, ja. Takoj, ko nekaj počneš rutinirano, se izgubi pravi občutek. Mika me pot raziskovanja in delovanja iz navdiha duše. To je pot globlje radosti, pa vendarle tudi večje negotovosti in izkazanega zaupanja v življenje, v tisto moč, ki jo potegneš iz peta. Ali kot pravi Joseph Cambell: »Sledi svoji blaženosti in odprla se ti bodo vrata, za katere niti vedel nisi, da so tam.«

Kaj prinašate ljudem? 

Moje sporočilo je preprosto: vsako srce je ljubezen, kadar ni zakrito z oblaki dvomov, strahov, negativnih prepričanj in vzorcev ... Ko tako ali drugače utišamo 'opico' v naši glavi, stopimo v stik s tistim delom sebe, ki ve, ki je. Takrat nastopi pretočnost trenutka. Prisotnost, ki omogoča, da se v nas dogajajo procesi samozdravljenja in v kateri se rojeva navdih. Pravzaprav smo zelo čudovita bitja in le redki se v polnosti zavedajo svojih potencialov.

Kaj so vas naučila leta ukvarjanja z otroki?

Ne vidim se v svetu, kjer je storilnost bolj pomembna od življenja samega. V bodoče me tudi pri mojem delu z otroki veseli v večji meri povezovati se z zvokom, naravnimi gibanji in odkrivanjem modrosti v svojem telesu, na kar v današnjem tempu že kar pretirano pozabljamo. Vedno večkrat srečam otroke, ki so zrasli v okolju, kjer so jim odvzeta spontana gibanja, nimajo stika z naravo in so že od majhnega obkroženi z raznoraznimi elektronskimi napravami. Nekaterim je težko že, če se pešpot povzpne malo v breg! Mravlja, pajek, čebele … tega se bojijo. Kako daleč smo od narave! Meni je narava učiteljica, sidro in zavetje. Stik s svojim telesom bi moral biti v otrokovem razvoju vsaj tako pomemben kot intelektualni razvoj. Našemu telesu je prirojena modrost, tako kot v navideznem kaosu obstaja red. V otrocih je navzoča naravna želja po učenju, spoznavanju, radovednost, ki pa z leti šolanja žal v velikih primerih zamre. Tukaj rada citiram Einsteinovo izjavo: »Vsak je genij. Toda če boš ocenjeval ribo po njeni sposobnosti splezati na drevo, potem bo preživela vse življenje v prepričanju, da je neumna.« Takšen se mi mnogokrat zdi naš šolski sistem. Radi bi, da vsi znajo splezati na drevo. Tudi 'ribe'. 

Kakšna doživetja so pri vas povezana z delom?

Kadar izvajam Zvočne pravljice za šolske otroke, me najbolj prevzame tišina, ki včasih nastane v prostoru in med nami. Ne vedno – ampak kadar je, potem je, kot bi rekel palček Smuk, taka, da bi jo lahko rezal ...

Doživela sem že Nasmeh angela pod masko, kot v svoji knjigi z istoimenskim naslovom Adrian P. Kezele poimenuje ljudi s težjo motnjo v razvoju ob občutenju zvoka …  Spodbudila me je izjava učiteljice iz Srbije, ki se je z razredom med gostovanjem na blejski šoli udeležila zvočnega potovanja: »To bi trebalo biti djeo školskog programa.« Ali pa, ko mi povedo kolegice na šoli: »Prav zanimivo, kako se je X umiril, pa ga je drugače vedno poln prostor.« In vesela sem, ko mi rečejo razredničarke: »Nisem ga / je še videla toliko časa pri miru ...«

Mina Kunstelj Bindi

Ste speljali že kakšen projekt v sodelovanju?

Sodelovala sem v Obredni zgodbi Krog svetlobe avtorice Andreje Mavc. To je bila predstava v gledališču Toneta Čufarja na kresni večer, kjer je bil moj zvočni in pevski delček del večje celote, prepleta kresne zgodbe, glasbe, plesa, poezije in zvoka. Čudovit dogodek. Drugi plod sodelovanja pa je Poklon srca, cede z zvočno meditacijo, ki je nastal kot del projekta in knjige z naslovom Drugačnost avtorice Alenke Kos.

Kakšna je vaša delovno-sprostitvena dinamika? 

Ves čas se mi povezuje z meditacijo in z raziskovanjem telesa in občutja sebe v fizičnem telesu. Nekaj let že delam zaporedje dihalnih vaj. Vidim, da se zelo obnese imeti določeno samodisciplino, ki te sidra in hkrati privzdigne. Svojega glasbenega dela ne bi mogla opravljati, če ne bi imela takega sidra v sebi, h kateremu se vračam. Seveda pa sem na poti do sem raziskovala razne veje in variante in vaje: ena prvih intenzivnih vadb je bila Kriya joga tantra pri Poloni Sepe.

Kako da ste se odločili za njen tečaj joge?

Študentsko razočaranje v ljubezni (nasmeh), ki me je obrnilo navznoter, v raziskovanje same sebe in energije, ki je v privlačnosti med moškim in žensko – tako zunaj kot znotraj nas. Pri njej sem se srečala s tehnikami, ki prebujajo življenjsko energijo, kundalini, in jo pomagajo transformirati v višja stanja zavesti. Tudi več koristnih napotkov v zvezi z svojim telesom – kot na primer modrost o štirih energijah ženskega osemindvajsetdnevnega ciklusa, ki ga predstavljajo štiri boginje: Devi (prvi teden po menstruaciji), ki predstavlja čistost in svežino, mladost, nov zagon; Durga (drugi teden), ki predstavlja materinsko ljubezen in skrb za druge; Kali (tretji teden), ki predstavlja smrt, uničenje starega in tistega, kar nam ne služi več; ter Saraswati (med menstruacijo), ki predstavlja modrost, mir, meditacijo. To zadnje mi je veliko pomagalo pri razumevanju svojega počutja, nihanja energij.

S kakšno dnevno rutino pa zdaj vzdržujete svojo kondicijo?

Vsaj pol ure na dan si privoščim umika – nekaj razgibalnih in dihalnih vaj, krajša ali daljša meditacija … In druženje z inštrumenti, meditacija z zvokom. Pa kavica (smeh).

Kje ste doživeli največ poglobitev svojega znanja?

Po diplomi sem šla za tri mesece v Indijo. In potem, teden dni po vrnitvi, me je že doletela uradna zaposlitev, v pisarni, po osem ur. Opravljala sem nadomeščanje in res si nisem mogla misliti, da bi bila to moja prihodnost. Tako sem rekla – ne, hvala. In šla dobesedno s trebuhom za kruhom – takrat sem bila že noseča. Največ znanja, tistega bolj subtilne vrste, verjetno dolgujem programom Art of living Ravija Shankarja – Umetnost življenja in Umetnost tišine.

Ste potem naredili še kakšen ovinek na poti do klasične službe?

Ravno z Art of livingom sem verjela, da to lahko dosežem. Seminarji in izobrazba, ki sem je bila deležna tu, so res kvalitetni in jih priporočam. Usmerili so me v delovanje: izvajanje Programov nenasilja za otroke, ki so se pokazale za dobrodošle v šoli, organizacija seminarjev za odrasle na Gorenjskem in rednih srečanj pri nas. Princip delovanja v organizaciji je zasnovan na prostovoljstvu, in darovi, ki jih dobiš v zameno, so neprecenljivi, žal pa z njimi ne moreš plačevati položnic. Kar me je še bolj usmerilo v to, da poiščem neko srednjo pot – da delam torej tisto, v kar verjamem, da je prispevek prostoru, v katerem sem in za kar čutim, da sem poklicana, hkrati pa tudi poskrbeti za materialno preživetje.

Koliko časa ste bili v tej prostovoljni skupnosti?

Okoli sedem let bolj aktivno , sedaj pa bolj na noter;  še vedno vaje od tam uporabljam zase ali kadar se znajdemo z manjšo skupino na satsangu. Privoščimo si dihalne vaje (Sudharshan Kriyo) zapojemo ... tako druženje je izredno krepčilno in dobrodejno. S samo organizacijo pa v zadnjem času nimam veliko stikov.

Kaj so bila za vas najbolj presenetljiva doživetja pri delu?

Najbolj me je ganilo doživetje iz časa, ko sem delala štiri mesece v Varstveno delovnem centru Matevža Langusa. Ena od deklic, ki ni sposobna verbalnega izražanja, pač pa je ujeta v krčih, je ob doživetju vibracij zvočnih posod z izrazom, z očmi in z nasmehom povedala, da ji je odleglo. Ta neposredni izraz te res gane. Enkrat mesečno še imam srečanja tam.

 

Vas bo morda še pritegnilo raziskovanje vpliva zvoka na nemirne otroke?

Nemara res, bolj sistematično in kontinuirano. Zvok po raziskavah umiri možgansko valovanje, povezuje obe hemisferi, in izkazalo se je, da to pomaga otrokom, ki so jih označili z ADHD, in vedno več jih je.

Kaj priporočate za razvedrilo za branje, gledanje, poslušanje?

Hm ... Berem knjigo Pavla Medveščka Iz nevidne strani neba. Za ogled priporočam krasen animirani film  Song of the sea – Pesem morja. Kaj pa poslušam? Najraje, kako potok klepeče in veter šepeta ... Sicer pa glasbo, kot sta jo ustvarila Istvan Sky in Estas Tonne ... Song of the butterfly. In odvisno od razpoloženja tudi kaj bolj zemeljskega. 

Kaj pa kaj z izobraževalno noto?

Knjiga Stewarta Pearcea – 12 Angelov Atlantide, Astavakra Gita, med filmi dokumentarec The lie we live.

Mina Kunstelj Bindi

Kako pa se najbolje sprostite?

Veseli me objeti drevo, potep po gozdu, meditacija ob Radovni, Cherokee dance na vrhu sosednjega  hriba, petje – oziroma bolje rečeno zvočenje … Pa overtone singing – petje nadtonov, spanje in bivanje  v naravi ob toplih poletnih dneh, večeri ob ognju, nekaj dni plesa (Ples petih ritmov) ali umik v tišino za nekaj dni (kar pa si je težje privoščiti). Sicer pa dober film, morje, jezero … In 'štrikanje štumfov' iz domače volne :))

Pa seveda ples – vsaj dvakrat na leto po dva do tri dni skupaj. Ples Petih ritmov z Johnom Kellyjem.

Kaj vas najbolj preseneča in navdihuje?

V življenju me najbolj navdihuje tisto nespremenljivo izza večnih sprememb. Ta topli domek znotraj nas, kjer se mogoče najde zavetje tudi v trenutku smrti, prehoda.

In v glasbi?

Glasba je zame najprej intuitivna kreacija, ki mi odpira zavedanje bivanjskega univerzalnega reda. Glasba je zame glasba, kadar ustvarja tišino.

Kje je vaše srce?

Moje srce je tukaj, tudi kadar ga zastirajo oblaki.

Mina Kunstelj Bindi

Kaj vas vodi kot moto?

Hafisov verz: 'Srečen sem, še preden imam razlog za to.'

Kaj so povedal udeleženci zvočnih tretmajev pri Bindi:

»Zvočna masaža mi je res umirila srce ... Čez dan mi srce pogosto razbija, podivja, še več kot en teden po masaži pa mi srce niti enkrat ni razbijalo! To je zame res zdravilo.«

»Čisto sem mehka in sproščena. Moj um je miren.«

»Jasno vidim samo sebe, kako mi um v življenju prevlada. Koliko misli ...«

»Dotaknilo se me je do srca. Kar jokala sem.«


Kje lahko doživimo zvočne meditacije z Mino Kunstelj Bindi?

Četrtek, 7. 4., ob 18h, KOŽ, Mestna knjižnica Ljubljana

Sreda, 20. 4., ob 17.45 v Fit centru v Aquaparku Bohinj

Petek, 22. 4., ob 18.30 v vrtcu na Bledu

Nedelja, 24. 4., ob 19 h v Kolpernu na Jesenicah (prostovoljni prispevki)

 Mina Kunstelj Bindi

Na druženju z Mino Kunstelj Bindi bomo gotovo zvedeli še kaj o poroki zvoka in tišine. Takrat bo tudi priložnost, da prisluhnemo njenemu prečiščenemu glasu, moči njenega diha ter inštrumentom, za katere se bo Bindi odločila, da jih prinese s sabo.

V četrtek, 7. 4., ob 18. uri v KOŽ – knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani na Kersnikovi 2, v ciklu, pomenljivo poimenovanem Rečeno – Storjeno. Vabljeni na klepet in zvočno sprostitev, za pokušnjo čistosti in lepote njenega glasu pa že na tejle povezavi njena Guru Brahma Mantra.

 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri