Materinstvo: Če obstaja Bog, je lahko le Mati

Willendorfška Venera - kipec, ki upodablja obilno žensko telo, s poudarjenimi prsi, trebuhom in boki, ki so organi plodnosti. Takšni kipci so bili najdeni po vsem svetu in pričajo, da je bilo materinstvo prvi fenomen, ki je ljudi očaral do te mere, da so ga častili kot božanskega. Kako pa dojemamo materinstvo danes? Je materinski nagon res prirojen? Ali pa se je potrebno za materinstvo zavestno odločiti

Biti mati je bilo všasih čaščeno kot nekaj božanskega, saj mati ustvarja novo življenje.  (foto: Profimedia) Profimedia
25. 1. 2014

Osho je o materinstvu povedal tole:

"Ko oseba globoko meditira in se razsvetli, postane mati. Buda je bolj podoben materi kot očetu. Krščanska asociacija na besedo oče ni najbolj relevantna, niti lepa. Klicati oče Božansko zveni malo mačistično. Če obstaja Bog, je lahko le mati, ne oče. Oče je nekaj zelo institucionalnega. V naravi oče kot tak ne obstaja. Če vprašaš kakšnega lingvista, ti bo povedal, da je beseda stric starejša kot beseda oče. Strici so obstajali prej, saj nihče ni vedel, kdo je oče. Institucija očeta se je v človekovem življenju pojavila, ko se je vzpostavila zasebna lastnina. Je zelo krhka in lahko vsak čas izgine. Družba se spreminja in ta institucija lahko izgine kot so izginile že mnoge druge. Vendar bo mati ostala, ker je naravna."

Kot je povedal Osho, v daljni preteklosti, pred pojavom institucionalne civilizacije, kot jo poznamo danes, vloga očeta ni bila tako pomembna, saj odnos med moškim in žensko morda ni bil tako tesen kot danes. Odnos je bil bolj razrahljan in je imel čisto drugačne primesi, kot jih ima danes. Tudi otrok, ki se je takrat rodil, je bil otrok vse skupnosti, vsi otroci so bili njegovi bratje in sestre, vse ženske njegove mame, vsi moški strici itd. Skupnost je bila osnovna celica in ne družina, tako kot danes.

Mati je po drugi strani čaščena že od nekdaj. Prva božanstva so bila ženska božanstva, Božanske Matere, boginje plodnosti.

Ljudje so častili Veliko Mater – prosili so jo za obilje, za plodnost Narave, hvaležni so ji bili, da jih preskrbuje in jim s svojo radodarnostjo omogoča preživetje in tudi užitek, srečo.

Sposobnost Narave, Zemlje in Ženske ustvarjati življenje je bila ena izmed prvih stvari, ki so se ji ljudje čudili ter jo zato častili kot nadnaravno, božansko sposobnost in moč.

Kipci božanskih žensk so bili prvi izrazi čaščenja božanstva in najdeni so bili po vsem svetu. Obilno žensko telo, ki ima sposobnost ustvarjanja in rojevanja otroka, je bilo za starodavne ljudi nekaj čarobnega, božanskega, nadnaravnega, podoba, ki so jo častili.

Dandanes je božanska dimenzija ženskosti in ženske sposobnosti ustvarjanja in rojevanja življenja prezrta. Ljudje smo pozabili, kako častiti božansko. Ne znamo se več čuditi čudežnosti življenja in izgubili smo stik z izvorom.

Zato nam je neprijetno moliti, sodelovati v obredu, meditirati, plesati, ustvarjati ... Nerodno nam je, ker ne poznamo več poti do Božanskega in ker v naši psihi arhetipi čaščenja niso aktivirani zaradi tehnološkega "napredka" naše družbe.

Ta "napredek" nas je osiromašil za ključen element življenja, za ključ do skrivnosti življenja.

Predvsem pa človeško življenje ni več svét, temveč je le posledica srečanja spermija in jajčeca ter posledično razmnoževanje celic.

Nosečnost in porod sta biološka procesa, ki pa ju moramo nadrobno medicinsko in tehnološko nadzorovati, da nam ne 'uideta izpod nadzora' (zaradi česar se je razbohotila uporaba medicinskih in tehnoloških intervencij med porodom), materinstvo pa je vloga, s katero naj se vsaka mama sooča sama, saj je to izključno njena stvar.

Materinstva ne častimo več, v njem ne vidimo več božanske iskre, čudežnosti kreacije.

Predvsem pa je zmotno in zelo škodljivo prepričanje, da smo ženske materinske po naravi.

Vsekakor imamo ženske naravno nagnjenost k materinskem vedenju, ne le do otrok, temveč do ljudi in sveta na splošno, vendar biti mati človeškemu otroku zahteva zavestno odločitev brezpogojno ljubiti, zavestno odločitev osebnostno in duhovno rasti, da lahko sprejmeš drugost in drugačnost otroka in zavestno odločitev dati vse od sebe, da sebi in otroku omogočiš najboljše bivanje na Zemlji, kot je le v tvoji moči.

Zaradi vseh teh zavestnih odločitev, ki jih mora sprejeti ženska in zaradi vseh velikih sprememb, ki jih te odločitve prinesejo v njeno življenje, materinstva ne moremo razumeti kot zgolj biološki, nagonski dogodek in proces, temveč kot izraz notranje, duhovne moči, brezpogojne ljubezni in veličine.

Ana Drevenšek

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri