Maske: Ali smo prišli na Zemljo z namenom igranja pred drugimi?

1. 7. 2018
Deli
Maske: Ali smo prišli na Zemljo z namenom igranja pred drugimi? (foto: profimedia)
profimedia

Maske, ki jih nosimo, niso to, kar v resnici smo. Mar smo res prišli v to zemeljsko izkušnjo z namenom igranja pred drugimi (tudi pred samim seboj) ali skrivanja resničnega sebe? 

»Da postanemo, kar smo, je potreben neizmerni pogum« - e.e. Cummings

Imam neverjetno postavko: večina izmed nas ni, za kar se ima. Nismo osebe, kakršne hodimo v službo, nismo osebe, kot se kažemo svojim staršem in otrokom; včasih celo nismo osebe, kot nas vidijo naši prijatelji in najbližji.

Večina nas pluje skozi življenje odeti v različne maske. Imamo raznovrstne maske za najrazličnejše priložnosti. »Popolno« masko osebe, ki je vedno močna, pozitivna in prisebna; profesionalno masko za službene sestanke; učeno masko, kadar poučujemo ali dajemo nasvete ali pa energično, kadar želimo pokazati svojo telesno moč.

Maske, maske, maske… Postale so udobne in tako nevidne, da komaj še čutimo, da jih nosimo. A naj nas ne zavede: maske, ki jih nosimo, niso to, kar v resnici smo.

Pod njimi je resnično, čuteče človeško bitje; ljudje z lastnim mnenjem in strastjo, ljudje, ki si upajo biti jezni in nepotrpežljivi; ljubeča bitja, ki so sposobna globoke empatije in sočutja.

Otroci brez mask

Če nas še zanima, kako zgleda resnično, necenzurirano človeško bitje – preživimo nekaj časa z otroci. Ti majhni dragulji se smejijo s celim telesom – in to počnejo pogosto in glasno!! Tudi jokajo tako. Ko pa spregovorijo, velikokrat slišimo: »Ne maram tega«, »Hočem še!«, »Ne, ne bom. Ne, ne grem«.

Njihova radovednost je čudovita in posebna ravno zaradi njihove iskrenosti in nepokvarjenega pogleda na svet.

Kadar smo obkroženi z njimi, lahko vidimo, da ne glede na to, kje so, kaj počnejo, kdo je z njimi, so popolnoma prisotni v sedanjem trenutku. So nekaj, kar se odrasli trudimo dobiti nazaj sleherni trenutek odrasle dobe. Nekje se je zalomilo, zgodilo nekaj tragičnega – morda se je to pripetilo takrat, ko smo dobili signal, da ljubosumje do mlajšega bratca ni primerno, da jokati, ko smo prizadeti, ni opravičljivo ali da je biti glasen nadležno. Tako je naše obnašanje postalo pogojeno s tem, ali smo naredili odrasle ob sebi srečne ali nesrečne.

Korak za korakom, košček za koščkom smo sprejeli družbeno sprejemljiva obnašanja, obrazne mimike, jakost glasu in sprejemljive ideje, ki so se ukalupile v vrsto mask.

Maske nas delajo bolne

Resnica je v vsakem trenutku nekje zadaj, včasih celo kriči po kisiku. Mi pa se trudimo, da jo zatremo, da se ponižamo, da se utišamo, da pripadamo in da slepo sledimo togim pravilom družbene sprejemljivosti.

Če se želimo resnično izraziti, moramo biti pristni. Kadar pa zatremo notranji glas in se pretvarjamo, da ga ne slišimo – le ta udari nazaj. Ujeta in neizrečena čustva lahko pripeljejo do depresije, nespečnosti, fizične bolečine in če nadaljujemo tudi do težjih bolezni, kot so rak ali srčne bolezni. To je resnica. Nepristnost nas dela bolne.

A k sreči nas telo in duša opozorita – to so ljudje, ki jih je do teh spoznanj pripeljala težka izkušnja ali travma, ki jih je pretresla – vse to je privedlo do tega, da so se maske zrahljale tako močno, da so se razkrile prave osebe za njimi, take, ki so hlastale po svežem zraku in po novem življenju.

Tudi sama sem doživela to spoznanje. Dodobra mi je spremenilo pogled na svet in vprašala sem se, ali so maske resnično smotrne in pravilne. Mar smo res prišli v to zemeljsko izkušnjo z namenom igranja pred drugimi (tudi pred samim seboj) ali skrivanja resničnega sebe? Ideje, ki so se mi nekoč zdele edine pravilne so izgubile svoj smisel.

Izkušnja znanke, katera se je ločila, je privedla do tega, da se je končno zavedla, da je leta in leta igrala na karto ugajanja, nenehno v popravljanju svojega obnašanja z namenom, da bo ljubljena. Nekega dne se ni več prepoznala v ogledalu. Spraševala se je, kdo je ta oseba, ki jo ponižno in boječe gleda nazaj in kje je tista pogumna, vedoželjna punca, kot je bila, ko je bila še majhna.

Kar se je zgodilo je zgodba vseh nas – maske so prepletle naše obraze do neprepoznavnosti. Pa še veliko jih je. Smo žene, uslužbenke, mame, prijateljice… Kje, za vsem tem, pa smo mi Mi?

V težkih trenutkih maske padejo

Če še vedno nismo popolnoma prepričani, da živimo v svetu mask, pomislimo na en dogodek, ki smo ga izkusili (na primer izguba ljubljenega, službe, konec razmerja). Po navadi v takih trenutkih ustvarimo globoke povezave z ljudmi – s prijatelji, ki nas podpirajo, s sestro, ki nas drži za roko, kadar smo žalostni… V teh trenutkih maske padejo in spet se povežemo kot ljudje. Kot je bil naš prvotni namen.

Nekaj tako čarobnega in osvežujočega je v tej povezanosti in ljudje, ki enkrat to začutijo – se ne zmorejo vrniti nazaj; v svet poln mask in igranja vlog. Življenje dobi novi smisel in želja živeti polno in avtentično postane življenjski moto. 

Ko sem odvrgla maske, ki sem jih nosila, sem spoznala sebe, ugotovila, da sem polna ustvarjalne energije in da je bilo vse to pretvarjanje precej utrujajoče. Ko sem prenehala biti to, kar so drugi hoteli, da sem, je bilo kot da bi se priklopila nazaj na električni tok življenjske energije. Pričela sem pisati, hoditi na razne tečaje, risati in slediti vsemu temu, na kar sem že zdavnaj pozabila. Ker sem bila tako utrujena. In zasedena.

Končno sem se osvobodila vseh osebnosti, ki so se nalagale na velik in brezoblični kup, ki mi je dušil prvotno nrav. In mi kazil svoj obraz. Ponovna združitev s pravo resnico je prava avantura, a hkrati varna vrnitev domov. Kar se tiče svojega telesnega in psihičnega ustroja pa – »vrnitev nazaj« mi je rešila življenje. Lahko reši tudi vas.

Zato vas vljudno in prijazno pozivam k temu, da poveste, kar resnično želite povedati. Pa naj se vam smejijo, to ni niti malo vaš problem. Naredite odločitve, ki vas resnično veselijo in radostijo vašo bit. Pozabite, kdo bi naj bili in si končno dopustite, da ste to, kar dejansko ste. Navsezadnje, najti pogum, da se povežete sami s seboj, je nekaj najbolj revolucionarnega, kar lahko storite.

Nina Kirbiš

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez