Mami, zakaj se moramo to učiti? Kje bom to potreboval? (piše: Andrej Pešec)

Žalostno dejstvo je, da velike večine podrobnosti, ki se jih učimo v šolah, nikdar zares ne potrebujemo. S tem otrokom delamo ogromno škodo. V čem je smisel ˝piflanja˝ vseh teh formul in letnic? Je treba tega? Večina otrok se takoj nasmeji, ko na predavanjih govorim o tem.

Takšno vprašanje je velik izziv, nanj pa brez širšega razumevanja življenja in globokega spoznanja ni mogoče zares kvalitetno odgovoriti. Argument »uči se, ker je treba ...«, ne prepriča niti pritegne k učenju. Nikakor ne dolgoročno. Čas je dragocen tako nam kot otrokom, zato si je treba izmisliti kaj boljšega. Najboljše si je nič izmišljati, ampak dejansko povedati tako, kot je, na način, da bodo otroci razumeli, sprejeli in zaživeli. Kaj potem storiti?

Film Revni milijonar (Slumdog millionaire, 2008) skozi igro in čudovito zgodbo pokaže, kako nam vse v življenju, kar smo slišali in doživeli, nekje prav gotovo pride prav; no, samo če imamo odprte uči in ušesa. Priznam, da vseh podatkov, ki sem jih dobil v šolah, še nisem praktično uporabil na terenu, a pred menoj je (upam) še vsaj polovica, morda celo dve tretjini (tega) življenja. 

Na fakulteti sem bil precej zmeden in frustriran, ko se je bilo potrebno odločiti za učenje drugega tujega jezika, ki je bil na smeri, ki sem jo študiral (politologija – mednarodni odnosi), obvezen. Na izbiro sem imel nemščino, francoščino, italijanščino in ruščino. Nemščina se mi je že od nekdaj upirala; za francoščino se je zahtevalo predznanje, katerega sem iz srednje šole prinesel tako malo (četudi sem se vsa štiri leta francoščino učil kot drugi tuji jezik), da nisem mogel redno slediti uram. Tako sem se, hočeš nočeš, odločil za ruščino, saj za to ni bilo zahtevano nobeno predznanje. Samo nekajkrat sem bil na vajah, nakar sem si pri sebi mislil: »Kaj je treba tega? Kje sem si zaslužil to mučenje, še pri teh letih ...«
Vaj in predavanj praktično nisem obiskoval. Prišel sem le na končne izpite, kjer mi je zelo razumevajoča profesorica prej iz usmiljenja, kot za znanje, dala šestico in me spustila v višji letnik. Preprosto me ni želela mučiti z visokimi zahtevami, saj je videla, da za to ne kažem pravega interesa. Opravil sem osnovne pogoje minimalnega zahtevanega znanja ruščine.

Včasih učitelji naravnost izživljajo svoj ego tako, da brez pravega razumevanja in empatije otrokom grenijo življenje v obliki tega, da ne znajo preceniti situacije in okoliščin, v katerih je vsak učenec. K sreči me je življenje zaščitilo pred takšnimi ˝učitelji˝, nimajo pa vsi take sreče.

Na fakulteti sem sprva bentil nad učenjem ruščine, ki mi je bila zares v breme, že kmalu po koncu študija pa se je začela kazati nekoliko širša slika, katere kot di(v)jak in študent še nisem videl. Že med pisanjem diplome, kar je trajalo dobra tri leta, sem naletel na izjemnega avtorja pedagogije in psihologije, dr. O. G. Torsunova, ki me je povsem očaral.

Nepričakovano povabilo in konec sveta

Bilo je leto 2012. Mnogi so napovedovali konec sveta. Zame je res prišel, vendar v nekoliko drugačni obliki. Po 6-ih letih sva se razšla z dekletom, začel sem jesti presno hrano, opustil slabe navade ... Kot plod sprememb ter rezultat spremenjenega okusa za življenje sem skoraj povsem spremenil celoten način življenja in krog ljudi, s katerimi sem se družil.

Po nekem čudnem naključju so bila predavanja zgoraj omenjenega ruskega avtorja, ki sem ga začel intenzivno preučevati, prevedena v hrvaščino. Nekaj tednov sem jih poslušal pozorno, kot še nič dotlej, saj sem šel skozi precej bolečo fazo življenja, v predavanjih pa je avtor podajal izjemno uporabno znanje, ki ga prej žal nisem poznal.

Ob poslušanju njegovih lekcij sem spontano osveževal tudi znanje ruščine, nakar sem na lepem na elektronsko pošto povsem nepričakovano prejel povabilo na razgovor za službo. Nenavadno zato, ker se niti nisem spomnil, da bi se prijavil na razpisano delovno mesto, iskali pa so prevajalca iz ruščine v slovenščino na sejmu v Moskvi. Po rusko se tedaj nisem znal več niti tekoče predstaviti.

»Andrej, zakaj se nisi naučil jezika, ko si imel možnost za to ...«
... sem si mislil. Ker pa se mi je v tistih mesecih začelo dogajati precej nenavadnih, skoraj čudežnih dogodkov, sem tudi na sugestijo prijatelja sklenil: »Ne razumem. Pa kje so me našli? Saj vendar ne znam praktično nič rusko. Ne morem se izdajati za prevajalca. No ... Lepo pa bi bilo za nekaj časa iti na daljšo pot v Rusijo in malo zamenjati okolje. Poskusimo. Kaj pa lahko izgubim? Akcija.«

Če bi ponudbo prejel nekaj mesecev ali tednov prej, bi jo prav gotovo ignoriral ali zavrnil, saj se ne morem izdajati za prevajalca, če ne znam povezati niti dveh ruskih stavkov. Povsem brez pričakovanj sem odšel na razgovor v priznano ljubljansko podjetje – in na razgovoru spoznal potencial nenavezanosti. Če bi bil vezan na to, da dobim delo, bi gotovo ne bil tako sproščen, kot sem bil sicer. V preteklih mesecih se je začenjala nekakšna renesansa, saj sem se začel truditi, vesti precej bolj odkrito, srčno in človeško, kot sem to počel prej.

Mlajšemu moškemu, direktorju podjetja, ki me je intervjuval, sem odkrito povedal: »Spoštovani. Počaščen, vesel in iskreno začuden sem, da ste me povabili na razgovor za službo, no veste, takole je; ruski jezik sem se sicer učil na fakulteti, moje trenutno znanje pa, iskreno povedano, nekako ne zadostuje za to, da bi se lahko smatral za kompetentnega prevajalca. Res pa, da že nekaj tednov intenzivno posodabljam svoje znanje ruščine, katerega v primeru, da obstaja možnost dela za vas, še dodatno pospešim in okrepim.«

Odgovoril mi je: »Iščemo nekoga, ki bi skrbel za prevajanje komunikacije s strankami na sejmu v Rusiji. Na delo odhajamo šele čez dober mesec dni.« Precej drzno in samozavestno sem odgovoril: »Mesec dni? To pa je več kot dovolj časa, da osvežim in se dobro naučim jezik. Če morda ne bo primernejših kandidatov in se slučajno odločite zame, sem vam na razpolago.«

Že naslednji ali celo isti dan sem navdušen in presenečen prejel povabilo ter povrhu vsega še odlično plačano ponudbo s strani direktorja, ki mi je predal vsa potrebna navodila in podrobnosti odprave v Moskvo. Začel sem še z bolj poglobljenim učenjem. Navdušen sem bil, da sem dobil nov izziv, ki ne bi mogel priti ob primernejšem času.

Pred odhodom sem doživel še eno zanimivo srečanje. Z bodočimi delodajalci smo šli na rusko veleposlaništvo iskat vizo, kjer nas je v pisarni sprejela − moja učiteljica ruščine s fakultete, pri kateri sem še pred nekaj meseci ne preveč rutinirano polagal izpit za četrti letnik. Ko me je zagledala in slišala, kam gremo ter kaj bom delal, je bila z nagajivim nasmehom na obrazu še precej bolj presenečena kot jaz ..., profesionalno pa je opravila svoje in nam zaželela vse dobro na poti v Rusijo in nazaj.  

Čudež pozitivnega govora

Mesec je kmalu minil in že smo bili na letalu za Moskvo. Delovali smo na ogromnem sejmu, kjer je bilo okrog 300 manjših do večjih stojnic ter prodajnih mest z različno interno dekoracijo, biseri, luksuznim pohištvom, zlatom ... Na sejem so prihajali skoraj izključno zelo, zelo premožni Sovjeti.
Večinoma so bili navdušeni nad mojim znanjem ruščine. Skrivnost odlične komunikacije ni bila v tem, da sem ne vem kakšen retorik; glavna zlata žila komunikacije je bila v tem, da sem zelo natančno in predano poslušal stranke, uporabljal pa sem izključno besede s pozitivno konotacijo. Zakaj? Ker drugih nisem niti poznal. Na predavanju, ki sem jih poslušal, predavatelj ni uporabil besed, kot so: baraba, hinavec, lopov ... Tako teh besed niti nisem mogel uporabiti, četudi bi jih v marsikateri situaciji lahko, saj je na sejem prišlo kar nekaj resnično sumljivih in ne najbolje razpoloženih ljudi. V mesecu dni se nisem imel časa (niti volje) naučiti vse mase ruskih besed, tako sem poleg osnovne slovnice obvladal le besede, ki sem jih slišal na predavanjih izbranega avtorja.

Vsebina je bila očitno tako privlačna, da me je ena izmed strank, za katero se je izkazalo, da je učiteljica ruščine, celo vprašala, če v Sloveniji poučujem ruski jezik. Odgovoril sem ji: »Ne, gospa, ne. Pridite z menoj, stopiva malo na stran. Veste, tega, prosim, ne povejte mojemu šefu, no, dejansko znam samo dobrih 500, 600 ruskih besed, ki pa so nekakšni jagodni izbor ruskega jezika.« Zelo uglajena, prava ruska dama se je iskreno nasmejala, kupila nekaj cvetja in mi zaželela vse najboljše ter se poslovila.

Naša ekipa je zaradi krasnega ambienta in čudovitih eksponatov slovela kot prava atrakcija sejma, kamor se je podjetje odpravilo, saj je raziskovalo možnost, smisel in smoter širitve na ruski trg. Sejem je potrdil veliko zanimanje za tovrstne artikle, tako podjetje še danes uspešno deluje v Rusiji.

Med povratkom domov sem na letalu direktorju in njegovi mami, ki je bila dejansko idejni in pravi vodja, duša podjetja, odkrito rekel takole: »Spoštovana, iskrena hvala vama za priložnost in zaupanje ter prelepo izkušnjo v Moskvi. Zelo pa me zanima nekaj. Kako to, da ste se odločili zame, četudi sem vam na razgovoru za službo odkrito povedal, da nisem ravno mojster ruščine?« Direktor, sin, mi je odvrnil: »Veš, pogledali smo ti numerologijo in ostale karte ter videli, da je pred teboj odlično obdobje. Zato smo se odločili zate.«
 
Nenavadno. In čudno. Sam do tedaj nisem prišel v pravi stik z numerologijo, astrologijo in podobnimi ezoteričnimi področji. Mladi direktor podjetja mi je postal sumljiv že na razgovoru za službo, ko sem videl napis na njegovi mizi, ki je bil skoraj identičen imenu močnega slovenskega literarnega junaka, ki je tovoril sol (če se prav spomnim, to ni njegovo rojstno ime).

Zaradi kulturne pogojenosti in izkušenj z bizarnimi članki v množičnih medijih, povezanih s tem, sem imel do teh vsebin zelo slabo mišljenje; čas, praksa in stik z verodostojnimi učitelji in praktikanti teh vej učenja pa so mi omogočili, da lažje dopustim oz. kasneje v precejšnji meri sprejmem tudi ta znanja. Kvalitetna astrologija, verodostojni mojster jyotisha (ki jih lahko v Sloveniji prešteješ na prste ene roke) je lahko v veliko pomoč tudi pri vsem, kar se tiče odkrivanja inklinacij, narave in izzivov otroka. O tem bom pisal še v nadaljevanju. Otrokom rad povem zgodbo o Moskvi. Ob njej napnejo ušesa, saj so v njej zajeti potovanja, užitek, denar, uspeh in drugo, česar še nisem imel na vidiku, ko sem mislil, da se v šoli zaman učim tuj jezik.

Mlade je zares smiselno učiti le reči, ki so nam kristalno jasne. Strokovno se takšnemu znanju reče spoznano znanje in takšno se otrokom lažje usede v srce. Vse ostalo se mladim zdi le informacija in jim kot kup odvečnega pohištva stoji nekje na podstrešju, v njihovem umu. Spoznano znanje, podano na zanimiv in privlačen način, pa ponikne globoko v srce.

Andrej Pešec iz knjige Vzgoja motiviranih, zdravih in odgovornih otrok

• Poglejte si še: 17 napotkov za življenje, ki bi jih moral slišati vsak otrok

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja