Lomljenje ega in bolečina

Žal nas večina večji del časa doživlja le veliko bolečine, ker se istovetimo s svojim lažnim jazom.

15. 10. 2016

Vsakič ko ne zadovoljimo potreb svojega 'nizkega ega' – npr. tako, da si očitamo, ker nismo dosegli meril, ki smo si jih kot odrasli sami zadali, ali pa od pomembnih drugih ne dobimo želenega odziva, pa čeprav smo v upanju nanj naredili vse, kar smo mislili, da bi morali – si zadajamo nove bolečine, ki pa niso resnične, saj izhajajo zgolj iz našega lažnega jaza.

Pa vendar bomo trpeli. Bolečino bomo doživljali kot resnično, saj bi njeno zanikanje pomenilo, da zanikamo tudi ego. In tega ne moremo narediti, saj ego pooseblja našo identiteto. To, kar nas definira kot posameznike, in vse tisto, za kar mislimo, da mu pripada. Ker smo v njegovo stvaritev vložili zares veliko svoje energije, se mu preprosto ne moremo odreči. Čutimo, da bi v primeru izgube ega izgubili tudi sami sebe.

A tako misli le um. Opuščanje ega se mu zdi kot smrt, zato bo storil vse, kar je v njegovi moči, da bi ego ohranil, pa četudi nam to povzroča veliko bolečin.

A tako kot je lažnivi ego vzrok največjega dela bolečin v našem življenju, ga je le v bolečini mogoče tudi zlomiti. V trenutkih največjih stisk se večina od nas namreč (končno) vpraša: Kdo sploh sem? Šele v trenutku, ko se v nas začne lomiti ego, in ko od nas odpadajo lažni deli, na površje pride naše resnično bistvo. Naša prava narava, ki se izvija iz prisilnega ujetništva in hlepi po osvoboditvi.

Veliki mojster za vprašanja ega, mistik Osho, je ob tem prepričan, da smrt ega ni tudi naša smrt: "Smrt ega vam v resnici nudi priložnost za življenje. Ego je le mrtva lupina, ki jo je treba razbiti in odvreči. Nastane sam od sebe, tako kot se na oblačilih in telesu popotnika nabere prah. Da bi se ga osvobodil, se mora le okopati. Med našimi potovanji skozi čas se tudi v nas nabira prah izkušenj, znanj, spominov na življenje, ki smo ga preživeli. Prah preteklosti. In ta prah se pretvarja v ego. Kopiči se in ustvari lupino, ki oklepa naše bistvo, in od katere se morate ločiti in jo odvreči. Človek se mora vsak dan okopati. Pravzaprav se mora čistiti vsak trenutek dneva, da ta lupina ne bi postala njegov zapor."

Pozornemu bralcu verjetno ni ušlo, da Osho sicer uporablja termin 'uničenje ega', vendar pa v mislih nima dejanskega in ultimativnega uničenja, torej enkrat za vselej, saj mora človek, če naj bi ostal osvobojen ega in v stiku s svojim resničnim jazom, ostati čuječen v prav vsakem trenutku dneva.

V trenutkih, ko nam uspeva ostajati osvobojeni ega, pa nam ne postane jasno le, da nismo to, kar smo vedno mislili, da smo, temveč dobimo tudi priložnost, da ustvarimo novo, zdravo identiteto – t.j. zdravi ego, ki nam bo namesto bolečine prinašal izpolnjenost in radost. Šele s takšnim egom se začnemo zares zavedati lepote življenja.

 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri