Namesto da ljubezen dajemo in sprejemamo brezpogojno, smo se naučili skrivati in igrati igre

Ljubezen pravzaprav ni čustvo, je prostor znotraj posameznika in med dvema človekoma, ki pomeni ranljivost, odpiranje, popuščanje nadzora in predvsem opuščanje slike o sebi, ki smo jo vse življenje prizadevno slikali. Če imamo po začetni zaljubljenosti v partnerja pogum, se bomo spustili v pravo intimnost, ki je razgaljanje, tudi ko se bojimo, da bomo zavrnjeni.

Namesto da ljubezen dajemo in sprejemamo brezpogojno, smo se naučili skrivati in igrati igre (foto: unsplash) unsplash
9. 2. 2019

Ena od osnovnih motivacij, zaradi katerih smo tukaj, je potreba po ljubezni. To je več kot očitno. Razlog, zaradi katerega potrebujemo ljubezen, pa ni tako očiten.

Zakaj je ljubezen tako veličastna, da brez nje vse drugo izgublja pomen?

Ljubezen nam omogoča pristop k brezpogojni svobodi, v kateri smo (končno) lahko takšni, kakršni smo v svoji biti, in v kateri lahko uresničimo svoje skrajne zmožnosti.

V kontekstu odnosa odpira ljubezen naše individualne meje (ali maske ega), tako da se lahko brezpogojno povežemo in rastemo skupaj. Rečemo lahko, da je to glavni namen življenja, postavlja pa se vprašanje, kako to uresničiti.

Tragedija ljubezni in težave z drugimi

Že v zgodnjem otroštvu nas je velika večina doživela šok v obliki strahu, da ne bomo dobili tega, kar najbolj potrebujemo – ljubezni. To nas je iztirilo in zmotilo naravni proces našega odraščanja in dozorevanja v sposobne, neustrašne in ljubezenske posameznike.

Namesto da ljubezen dajemo in sprejemamo brezpogojno, smo se naučili skrivati in igrati igre drugega z drugimi. Saj sploh ni čudno, da smo si popolnoma zapletli odnose!

Če bi se okolica zavedala, kdo smo zares, če bi brezpogojno sprejela našo individualnost in nam dovolila, da smo takšni, kot smo, če bi nam posvečala popolno pozornost in brez presojanja natančno odražala, kar je v nas (vključno z našo resnično naravo), ne bi imeli težav. Vse bi potekalo, kot je treba, proti popolnemu izpolnjevanju namena, zaradi katerega smo tukaj.

Ker smo daleč od želenega, imamo opravka s težavami, ovirami, odpori, nevarnostmi, bolečino in trpljenjem, videti je, da je to edini način, na kakršnega se lahko učimo in rastemo.

Izziv romance

Zaljubljanje je podobno padanju v brezno in v tem padcu se dogaja toliko stvari, da pozabimo celo na svoje ime. Če se kdaj počutimo, da nam ni treba ničesar delati, da bi imeli, kar si želimo, če kdaj verjamemo, da je vse bajno, je to v času zaljubljenosti.

Če obstaja loterija, pri kateri slepo tvegamo, vse kar imamo, je to romanca – in zato slepa ljubezen. Ne glede na vse je sama izkušnja resnično boljša od najboljšega. Toda razpada sanj in prebujanja v realno življenje nihče od nas ne pričakuje niti v najhujši nočni mori.

Tako kot je bil narcis zaljubljen v odsev svoje podobe oz. vase, se tudi mi zaljubimo v idealno sliko, ki jo prilepimo na obraz ljubljenega. Zato nismo sposobni realno videti konkretne druge osebe in z njo ne moremo graditi odnosa na realnih osnovah.

Naredimo lahko le to, da projiciramo in fantaziramo o drugem in odnosu. Istočasno s tem drugim izmenjujemo ogromno količino seksualne energije, navdušenja, poleta, svežine in sladkih čustev. To je tisto, kar pripada nam, in to je realno.

Toda sam odnos je le iluzija, ker je zasnovan na idealu ali sliki o popolnem ljubimcu, skozi katero doživljamo navadnega drugega. Tudi to pripada njemu ali virtualni stvarnosti. Težava je, da se v celotni zgodbi ne zavedamo, kdo smo v resnici mi. Namesto tega obstajajo poželjive duševne slike, s katerimi se istovetimo, in seveda strastna igra energije.

Zaradi tega smo v odnosu z drugimi pravzaprav zaradi lastnih slik in zadovoljstva, ki ga ob tem doživljamo, in ne zaradi drugega – resničnega v svoji biti. Šele ko zapustimo ljubljene slike (ali predsodke) o drugem in usmerimo pozornost nanj, lahko začnemo graditi resničen ljubezenski odnos. Do takrat smo žal zaljubljeni v lastno projekcijo.

Ker obstaja maksimalno zanikanje stvarnega posameznika zaradi slike o njem, je vse, kar ustvarimo v tem odnosu, romanca in ne realnost, tako da ni niti čudno, da neizogibno bankrotiramo, ko se film konča in se začne resnični odnos oz. življenje.

In na koncu, ko nastane konflikt in resnično življenje – druga faza na poti do ljubezni – naše slabosti in razlike izplavajo na površje. Med romanco je bilo vse izpolnjeno z energijo, toplimi ljubezenskimi čustvi, razumevanjem … za to nam ni bilo treba narediti prav ničesar.

V fazi konflikta in prepirov pa skoraj nič ni tako, kot bi si želeli. Namesto da pazljivo pogledamo v to, kar se nam dogaja, in se odpremo priložnosti, da se učimo iz trenutnih težav, energijo razsipamo z racionalizacijo, opravičevanjem, obžalovanjem, kritiziranjem in obsojanjem.

Namesto da se soočamo s svojimi pomanjkljivostmi ali lekcijami in dojamemo, kaj nam sporočajo, odgovornost prelagamo na drugega. Seveda je včasih drugi nepopravljiv. V tem primeru ga moramo prepustiti samemu sebi. Žal nas na stopnji prepirov in konfliktov veliko obtiči vse življenje. Do resnične ljubezni in intimnosti nas v resnici prispe malo. Vprašanje je, kje delamo napake.

Težava strahu

Ljubezen je odpiranje in razgaljanje na vseh ravneh. Čustva odpuščanja, dopuščanja in zapuščanja nadzora na samo misel, da bomo nezaščiteni in s tem tudi ranljivi, če se odpremo ljubezni, zato zamenjamo za strah in posledično umikanje ter zapiranje.

Zaradi strahu pred zapuščanjem si zato npr. skušamo zagotoviti ljubezen partnerja v vsakem trenutku, ne da bi dojeli, da prav tako uničujemo možnosti, da ljubezen vzcveti na vrtu našega odnosa.

Namesto ljubezni tako ustvarjamo nič drugega kot pogoje za ljubosumje, sovraštvo, jezo, žalost in vse drugo, česar se bojimo. Ali zapustimo partnerja, preden on zapusti nas, ali se zaradi strahu pred globljim odpiranjem pred drugimi zapiramo pred izmenjavo intimnosti.

Prvi nesporazum je napačna domneva, kaj vse bi se moralo zgoditi, če se odpovemo nadzorom in se odpremo globlji intimnosti. Ali če si priznamo, da imamo radi in da nas imajo radi: težava je v prestrašenem egu, ki čuti, da izgublja oporo, in njegova opora je ločenost od drugih.

Konkretno: ko dvom, negotovost, nezaupanje, odsotnost varnosti, ranljivost, tveganje in izpostavljenost za prizadevanje jemljemo osebno, čutimo strah. Posledica je nagon, da se zaščitimo, vendar je naš poskus ‘zaščite’ pravzaprav ločevanje od fizičnih čutov in čustev ter čutenja drugega. To delamo tako, da se iz telesa pomikamo v glavo ali skorjo velikih možganov.

Če bi lahko brez izgovorov in pametovanj preprosto priznali, da smo prestrašeni, in začutili čustva strahu v telesu ter jim dopustili, da bodo tukaj z nami, in da bi delovali, tako da ne bi bili prestrašeni, brez negiranja prvih dveh korakov, bi se strah preprosto razkrojil. Prehod skozi strah (ne pa bežanje od njega) je edina možnost, da ga razkrojimo.

Če se ne želimo soočiti z resnico o tem, kaj smo resnično mi, nas v to ne bodo prisilile niti težave, ki se bodo pojavljale na naši poti. Težave torej niso krive, da nam ne uspe videti resnice, za svojo ‘slepoto’ smo krivi kar sami.

Mi smo tisti, ki si zatiskamo oči pred resnico, ker bi se v nasprotnem morali spremeniti. Preden se spremenimo, pa moramo priznati in sprejeti lastne pomanjkljivosti. Da bi to lahko naredili, bi se morali ločiti od ega oz. slike, s katero se idealiziramo.

Če o sebi npr. mislimo kot o nekom, ki ima vedno prav, je nemogoče videti, kdaj se motimo. Tudi če zaradi vztrajanja drugih, ki to vidijo, priznamo, da smo se zmotili, nam to ne bo preprečilo, da se bomo motili v prihodnosti. Nič nam ne bo preprečilo, da bi se motili, če ne želimo in nismo pripravljeni ujeti samih sebe pri dejanju v trenutku, ko se motimo. Vse dokler se ne bomo odpovedali izgovorom racionalizacije in dokler se ne bomo nehali opravičevati za lastne napake, bomo pred njimi zapirali oči.

Dokler bomo skušali pustiti vtis, da mi nismo tisti, ki to počnemo, ki se motimo, bomo to kar naprej počeli. Končno bomo nehali le takrat, ko ne bomo več mogli slepiti samih sebe, da nam ni mar za resnico. Torej bomo šele takrat iskreno priznali, da si pravzaprav želimo resnico – resnico o sebi bolj kot kar koli drugega na tem svetu. Nehali bomo obračati glavo v drugo smer, proti drugemu. Takrat naše napake ne bodo uporabne za nič več in jih ne bomo niti delali.

Kako do intimnosti?

Intimnost je ljubezen v dejanju. To je ljubezenski prostor med partnerjema, med katerima ne živijo strah, skrivanje, manipulacija in prevlada, temveč pozornost, sprejemanje, upoštevanje in dopuščanje. V tem prostoru oba partnerja lahko dihata, uživata, čutita obojestransko sprejemanje in upoštevanje.

V njem obstaja le živa dinamika, ki je prepojena z mirom in usklajenostjo. Vendar so koristni tudi trenutki, ko privihrajo viharji ali konflikti – v takšnih trenutkih se vedno lahko naučimo veliko o sebi in drugem, namesto da zganjamo paniko in se odločamo za korenite posege, da bomo drugega ‘naredili razumnega’. Zato je ena od glavnih lastnosti partnerjev v intimnosti enakopravno prevzemanje odgovornosti za vse, kar delajo in kar se jim dogaja.

Da bomo tudi mi izkoristili blagoslov intimnosti, se moramo biti najprej pripravljeni spreminjati. V nasprotnem bomo namesto intimnosti skušali obdržati svoj ego in njegove interese, ki nimajo nobene povezave z resničnimi potrebami nas in našega partnerja. Poleg tega se je treba naučiti biti tukaj z dušo in s telesom za partnerja, seveda ne ves čas. To pomeni, da smo sposobni pritegniti pozornost od vseh drugih stvari in jo posvečati izključno odnosu z ljubljeno osebo.

Življenjska energija gre tja, kamor usmerjamo pozornost, zato lahko pride do magične izmenjave energijske in čustvene komunikacije. Ne pozabite, da bo na površje vseeno priplavalo tudi tisto, kar imamo nerazčiščenega iz preteklosti, zato je konflikt neizogiben tudi v tej fazi.

Toda zdaj to lahko sprejmemo kot dobrodošlo, ker na to ne gledamo več kot na znak, da našemu odnosu nekaj manjka.

Pravzaprav bomo to izkoristili za resno preizkušanje ljubezni oziroma sposobnosti, da smo tukaj za partnerja, da ga sprejemamo, spoštujemo in mu dovolimo, da bo tak, kot ta trenutek je, z vsemi svojimi pomanjkljivostmi in vrlinami.

Predrag Gnjatić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri