Kupola tišine se razpne nad menoj in jaz se ustavim. Počasi se zapiram vanjo. Nad njo se gnete glasen nemir. Oblegajo me misli, slike, opravki, spomini, žalosti in skrbi ...
A kupola tišine se sklene in me obvarje. Neprodušno se zapre in hrup je daleč, neslišen. Vse okrog mene utihne. Ostala sem sama, polna hrepenenja po miru.
Počasi se zapira čas, ki je za menoj. Neslišno izginja čas, ki je pred menoj. Stojim v trenutku, vsa tu, ustavljena v tem hipu. V ločenosti od vsega, v meglici, ki se razmika. Prečiščena tišina polni ves moj prostor.
Vse je ostalo zunaj in se gnete okrog kupole, a jaz sem tu, popolnoma na varnem. V somraku zbranosti, poslušanja in čutenja.
Zrak pod kupolo se spreminja in v sveži vlagi nabreka vse, kar je bilo žejno. Prosojna rosa se mi nabira na očeh in vse vidim drugače, izprano kot po velikem nalivu, ko se razmaknejo oblaki.
Vse stoji in čaka, čaka, da bo opaženo. Začenja se prebujati, kar je bilo poteptano in zamolčano.
Semena resnice iščejo pot v svetlobo in odganjajo v meni.
Zajedalci mojega vrta so zunaj, nasilje je zunaj, trkanja na svoja vrata ne slišim. Vse se je moralo umakniti in dati prostor temu, kar zdaj neslišno, nevidno in mogočno klije v meni.
Pod kupolo se prebuja moja vest. Zdravilni glas je v njej, ki ničesar ne zahteva, ničesar ne očita, ničesar ne preračunava. Govori mi o svobodi, o ljubezni, ki jo lahko prejmem v polnosti in prav ta hip.
Globoko zadiham v tihem olajšanju in vidim, da ležim sredi svojega raja, gola in čista kot dete, položeno v novorojeno travo, pod čisto nebo.
Povita sem v ta trenutek, ljubezen me je povila v nežne, tople plenice iz svetlobe. Ne morem je čutiti več kot za en hip. Ne morem biti srečna več kot samo za hip. Samo to lahko zajamem in vdihnem.
Toda lahko se me dotakne neštetokrat. In jaz lahko dočakam tisočkrat tisoč milostnih dotikov.
Ne prosim za jutri, ne vračam se v spomine. Prosim samo za ta hip, samo za nekaj sekund odrešenosti.
Lahko se naučim umolkniti in prisluhniti. Lahko dočakam milostno tišino, srečanje s hipom spreobrnjenja.
Lahko vsak dan poiščem ta mir. Ne poznam večnosti, a lahko spoznam večnost, ki zažari sredi trenutka.
Častim trenutek, eno samo kapljo svetega, ki mi pade v dušo in me zalije. Ne rabim več, samo kapljo in samo za ta hip.
Naj samo ta hip rešim svoje življenje. Več ne zmorem. In ko me obišče Ljubezen, se hvaležno pretopim v hip, ki mi je dan. V njem sem rešena. Samo za trenutek.
A tisočkrat tisoč.
