V predprazničnem obdobju me najbolj navdušujejo druženja. Najbolj čarobna so tista ob kuhanem vinu, ko se mrzli noski obarvajo rdeče in so pogovori polni prijaznih besed, ki se ovijejo okoli srca kot volnen šal okrog vratu in preženejo mraz.
Še nedavno je bil moj najljubši dan v tednu petek, zdaj pa mu sreda predstavlja konkurenco. Razlog? Ženski večeri, polni toplih besed, navihanih idej in grenko-sladkih izpovedi. Druženja imajo poseben čar. Nasmehi, iskrice v očeh, objemi in besede, ki božajo še pozno v noč. In izpovedi, zaradi katerih vedno znova spoznam(o), da imamo vsi mehko sredico. Da hrepenimo. Po nečem lepem. Mehkem. Nežnem. Eni na glas. Drugi molče.
Spomnim se, kako sem prvi mesec po selitvi omejila svoje družabno življenje na virtualni svet. Ker nisem navezala novih stikov in sem želela negovati stare, je bilo to pač 'nujno zlo'. Iz zgovorne prijateljice, hčerke in sestre sem se prelevila v zeleno pikica na gmailu in Facebooku. Na srečo so navidezni svet nepremičnih obrazov kmalu zamenjali novi obrazi, iskreni pogovori ob punču ali kavi in sprehodi po okrašenem mestu. Kjer bolj kot lučke žarijo naši obrazi in se iskrijo (včasih tudi solzijo) oči, ko omenjamo tista Prava in Neprava imena.
Občutek imam, da živimo v ponorelem svetu, v 'zlati kletki', kjer imamo navidezno svobodo. Tehnologija sicer omogoča nenehno dostopnost in komunikacijo, toda zdi se mi, da smo si vedno manj blizu in se vse manj pogovarjamo. Všeč mi je citat oziroma 'lajkam' citat: Živimo v odboju pametnih telefonov in neumnih ljudi. Morda nis(m)o neumni, s(m)o pa odtujeni in izgubljeni. Priznam, da sem verjetno ena redkih, ki (še) nima 'pametnega' mobilnega telefona. Je pa precej brihten – sprejme namreč vsa sporočila in telefonske klice. Tudi v tujini.
Se še sploh spomnim(o) obdobja, ko smo uporabljali telefone? Tiste z žico, ki so zvonili z enim tonom (in ne s celo paleto hitov) in bi jih danes lahko prodajali pod sloganom 'ena družina, en telefon'. Danes pa zbiramo točke povezanosti, da bi bili povezani. In smo zelene pikice, da bi se povezali. Telefoniranje je imelo svoj čar. Ko te je poklical (potencialni) fant, je imel vedno malo treme, saj ni vedel, ali se bo oglasil kdo od staršev. In potem ni mogel reči: ''o, ej ali hej'' (dvomim, da bi kdo izmed staršev to 'lajkal', še manj pa bi 'lajkali' status, da je ta osebek 'v zvezi' z njihovo hčerko). Iz zadrege jih ni mogel rešiti 'smeško' ali 'mežikec', temveč 'klasika' – rože za mamo in steklenica za očeta. To je bilo v obdobju, ko so dedki in očetje s svojimi izkušnjami veljali za večje 'carje' od Charlieja Sheena. Ko še nismo poznali izumov, kot so messenger, Skype, Facebook, gmail, Ttwitter in vseh njihovih 'klonov'. V manj kot desetletju smo od pisem, kjer si bil(a) nagovorjen z Draga, Dragi 'napredovali' v zelene pikice na Facebooku in v 'zalezovalce' na Twitterju.
Vse je bolj enostavno in manj osebno. Ni več treba pisati pisem ali klicati, da bi zvedel, kaj počne nekdo, ki ga pogrešaš – saj ga lahko 'zasleduješ' ali pa opazuješ njegovo/njeno 'knjigo z obrazom'. Za bolj drzne pa so na voljo zelene pikice. Klikneš. Napišeš eno, dve ali tri črke (o, ej, hey, čuj) in morda se pikica odzove. Za 'alfa samce' je zadeva zelo priročna. Lahko kliknejo več 'pikic' naenkrat. Čeprav verjetno tudi za njih obstaja razlika med pikicami in Pikico. In ni prav nič prijetno, ko so pikice zelene, Pikica pa ne. Kar je značilno za Pikice, ki se za svoj prvi zmenek lahko zahvalijo gospodu Bellu in ne gospodiču Zuckerbergu. Takšne so raje poklicane kot 'poklikane'. Za manj zagrete lonely boye se zadeva s Pikico konča v prepričanju, da je še veliko zelenih pikic v knjigi obrazov, oziroma kot so nekoč očetje tolažili sinove: ''veliko je še ribic v morju'''. Težje pa je tistemu, ki spozna, da lepše (in boljše) od Pikice bilo ni nobene. Pa je res tako težko zamenjati klik za klic?! Kliku namreč sledijo všečkanje, virtualni nasmeški in mežikanje. V najboljšem primeru virtualni poljubček. Klic pa omogoča, da so besede izgovorjene (na primer 'všeč si mi'). In morda se zgodi srečanje, obarvano z zaljubljenimi nasmeški, zapeljivim mežikanjem in nežnimi, mehkimi poljubi.
Verjamem, da je lažje klikniti, se virtualno nasmehniti in poslati kakšen virtualni poljubček. Mar ne drži rek, da 'največ tvega, kdor ne tvega'? On ostane osamljeni fant, ona pa še naprej verjame, da je bila samo še ena zelena pikica med številnimi. Čeprav si je želela biti Pikica. Pa tega resnično dolgo ni vedela. Tako kot ni vedela, da ima pod trdim oklepom mehko sredico. In je bila zato raje nevidna kot zelena. Ker je mislila samo tiste misli, ki jih seveda ne bi smela. Misli pa niso izginile, ampak so se zlile v upanje. Da jo morda On čaka. Ne le v knjigi obrazov, da bo zelena. Ampak v svojem objemu, da ji dokaže, da vse skupaj ni bila 'norost', ampak Ljubezen.
Danaja Lorenčič
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
