Kolumna: Ptica v srcu

''Nikdar ne smemo pozabiti, kako smo se počutili, ko smo bili majhni.''

12. 10. 2016

Srčna ženska me je pred leti objela z ganljivo mislijo: ''Nikdar ne smemo pozabiti, kako smo se počutili, ko smo bili majhni.'' Njene besede se niso nanašale na obujanje spominov na otroštvo, temveč na trenutke, ko nihče ni prepoznal naših darov.

Nikdar ne bom pozabila, kako sem se počutila v srednji šoli, ker nisem pripadala skupini sošolk, ki so se družile tudi izven šole. Bila sem osamljena, odrinjena, nesrečna, žalostna in razočarana, ker me niso sprejele v svoj krog. Po maturi sem na vsakem koraku iskala priložnost, da postanem del kakšnega ženskega klana. V ženskah sem iskala vse tisto, česar v sebi nisem prepoznala – moč, samozavest, lepoto in neodvisnost. Očarale so me ženske, ki niso potrebovale moškega, da bi bile srečne. Začarale so me ženske, ki so svoje rane pretvorile v izkušnje in so zaupale vase. Občudovala sem močne ženske, ki so me prepričevale, da se močne ne rodimo, temveč to postanemo.

Njihova bližina me je navdajala z upanjem, da jim bom nekega dne podobna in si bom znala izboriti svoj prostor pod soncem. Na žalost se ob njih nisem okrepila, temveč zlomila. Ob njihovi veličini sem se počutila majhna kot Palčica, zato sem morala poiskati lokvanj, ki me je obdržal nad vodno gladino. Zaprla sem svoje srce pred princesami, ki so me skušale ukaniti s svojimi strahovi. Obrnila sem se stran od kraljic, ki so se hranile s tujo žalostjo in nesrečo. Strah me je bilo, da bom ostala sama, vendar sem raje izbrala samoto kot osamljenost – redno spremljevalko odnosov, ki so temeljili na tekmovanju in ne na sodelovanju.

Sčasoma sem se navadila samote. Iz nje sem pregnala temo in vanjo spustila svetlobo. Nekega dne, ko sem z ljubeznijo in upanjem zrla v nebo, sem nad sabo opazila jato ptic. Počasi so se spustile k meni, da bi mi pokazale, kje imam krila. Opazile so, da so zlomljena, zato so jih z nitmi nežne naklonjenosti in tople miline obnovile. Odločile so se, da me bodo naučile leteti. Razložile so mi, da je strah pred letenjem povsem razumljiv, vendar nepotreben. ''Vse kar potrebuješ, da bi lahko poletela, je vera vase,'' so me bodrile.

Ko sem po številnih neuspešnih poskusih končno vzletela in med božanskim poletom dosegla sonce, me niso zapustile. Letele so ob meni, ko sem potrebovala njihovo bližino, in letele za mano, kadar sem jih prehitela. Pod svojimi perutmi namreč niso skrivale zavisti, temveč sočutje. Ganjene so bile, ko sem se naučila leteti. Ponosne, kadar sem varno pristala. In žalostne, če sem padla na tla in se poškodovala.

Nekega dne se je ena od ptic, ki so me naučile leteti, opravičila, ker mi ne more splesti varnega gnezda. Počutila se je krivo, ker mi je pred prvim vzletom vlivala moč, naj sanjam pogumno. V njenih očeh sem videla žalost, saj je bila prepričana, da mi je prirezala peruti, ker mi ni mogla nuditi varnost. V mojih očeh je bila hvaležnost, ker mi je dala svobodo. Dovolila mi je, da brez strahu letim. Nikdar me ni pri letenju omejevala in potrpežljivo je čakala, da poletiva skupaj. Naučila me je, kaj pomeni zdrava navezanost. Iz njenega gnezda lahko namreč svobodno poletim, kamorkoli želim. Zaveda se namreč, da srečna in svobodna ptica lažje in bolj visoko leti. Zame je našla prostor pod svobodnim soncem, kjer lahko letim, čaram, se smejim, se po potrebi ustavim, gnezdim in kdaj tudi znorim. Obogatila me je z neprecenljivim spoznanjem, da je treba prisluhniti ptici v svoji duši.

Pogosto čutim potrebo, da moram leteti bolje, višje in čim prej doseči sonce. Kadar um preglasi srce me preplavijo sence, strahovi in egoistične želje, ki jih lahko utišam le, če prisluhnem ptici v svoji duši in izklopim glasove drugih ptic. Predvsem tistih, ki drugim lomijo krila.

Kadar slišim ptico v svoji duši, lažje prisluhnem drugim pticam in odkrijem občutja, ki so jih zaklenile v svoje srce. Ob čarobnih melodijah pogosto obnemim od začudenja. Včasih preprosto ne morem verjeti, kakšne ptice stanujejo v dušah. In ni naključje, da slišim melodije, ki so mi znane.

Vsakič ko poletim v kakšno intimno deželo, pozorno prisluhnem ptici v drugi duši in se zavedam, da nimam pravice v njeni žalosti iskati hrane zase. In nočem na glas prepevati njene čarobne melodije ali s svojim kljunčkom kljuvati v njeno bolečino, ker me ne vodi strah, temveč zaupanje.

Istega perja ptice me bodo namreč vedno našle in obnovile moja krila.

Avtor: Danaja Lorenčič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri