Poletje sem preživela v mestu. Poudarek je na besedi preživela. Mislila sem namreč, da bom ponorela, če ostanem več kot mesec dni v istem mestu. Na začetku poletja sem še sanjarila o počitnicah na morju. Toda namesto mene so po vodi splavali moji načrti.
Nisem šla v svet, je pa svet prišel k meni. V obliki zelenih pikic, ki so me pozdravljale iz Indije, Dunaja, Ženeve in grških otokov. Prejela sem tudi razglednico z morskimi pozdravi. In z jasnim sporočilom. Če se ne boš premaknila vsaj do prestolnice, te bo najbolj očarljiv fant(ek) pozabil. Z nedavnim obiskom sem preprečila, da bi se »grožnja« uresničila. Sem pa morala prvič v življenju za poljubček prositi (z njegovimi besedami »plositi). Splačalo se je. Poljubček je bil tako sladek, da sem se zanj celo zahvalila.
Nekatere razglednice so oživele. Ob najboljši kavi v mestu sem se srečevala s prijatelji, ki so z mano delili vtise iz potovanj in domovanj na tujem. Žive razglednice so prihajale iz Pariza, Dunaja, Islandije in Grčije. Na srečo je empatija moja zvesta spremljevalka. Po njeni zaslugi sem se sprehajala po Elizejskih poljanah, obiskala Atene in se vrnila na Dunaj. Odkrila sem, da se na severu Islandije nahaja kraj, kjer se ne moreš nikamor skriti. Niti pred sabo.
Nisem šla na Islandijo. Sem se pa znašla na podobnem kraju večkrat to poletje. Tam, kjer se nisem mogla skriti. Temveč sem se razkrila. In se odkrila. Nisem mogla zbežati pred sabo. Čeprav sem si to ničkolikokrat želela. Da bi za trenutek pozabila nase. In bi prepustila valovom, da odnesejo občutek tesnobe, ki me občasno razjeda zaradi negotove prihodnosti.
Nisem dovolila, da bi me strah pred prihodnostjo zasužnjil in ohromil. Z delom sem se osvobodila. In začela uresničevati leto dni stare sanje. Ko sem se lani za devet mesecev preselila na Dunaj, nisem nikogar poznala. Ker zelo rada govorim, je bilo zame precej naporno bivati v tišini. Prve tedne nisem poznala nikogar, ki bi mu želela kaj povedati. S sabo pa se (zaenkrat) ne pogovarjam, zato sem začela pisati. Čustva, ki sem jih nosila v sebi deset let sem končno zlila na papir. In odkrila, da je pisanje odlična terapija. Ni vezano na prostor in čas. Niti od tega, kje in kako živiš. Temveč od tistega, kar nosiš v sebi. In če si to pripravljen/a deliti z drugimi.
Nedavno sem se na čudovito poletno noč znašla celo v pravljici. Dobesedno. Moja najmlajša in najmanjša prijateljica je namreč med očetovim pripovedovanjem pravljice zgodbico dopolnjevala z liki. Mala pravljičarka je ocenila, da sem ji bolj všeč kot Bučko. In tako sem namesto njega dobila glavno vlogo v njeni pravljici. Stopila sem se od ganjenosti.
Mogoče so visoke temperature čez poletje prispevale k temu, da se je led stalil. Začutila sem svojo mehko sredico. In spoznala, da nikdar ne bom popolna. Sem pa po zaslugi te ugotovitve precej bolj zadovoljna.
Poleti nisem odvrgla oblačil na plaži. Sem pa odvrgla maske, s katerimi sem se skrivala pred drugimi. In predvsem pred sabo. Dolgo sem živela v školjki. In skoraj obupala nad tem, da bom kdaj našla pot iz nje.
Po besedah moje prijateljice je pot do sreče precej enostavna. Le mi naredimo velik ovinek, da pridemo do nje.
Čeprav (ali pa prav zato, ker) nisem poleti nikamor odpotovala, sem prepotovala zelo dolgo pot. Najdaljšo doslej. Brez ovinkov. Od sebe. K sebi.
Danaja Lorenčič; columnaya.blogspot.com
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
