Kolumna: O nori lučki v norem svetu

Ne vem, od kod sem našla moč, da sem prižgala luč. Verjetno sem morala dovolj časa preživeti v temi, da sedaj končno vidim svetlobo. Četudi je megla okrog mene, ki mimogrede, sumim, da je nalezljiva. Ne vem, če smo se je v Mariboru nalezli od Ljubljane, ker ob spominu na dunajske dneve ovite v meglo, sumim, da smo virus "magla svuda magla oko nas" fasali iz obeh smeri. Najbolj verjetno pa se mi zdi, da smo si meglo prislužili sami. In je vzniknila iz vseh tistih nezadovoljnih src, strtih objemov, zlomljenih sanj, poškodovanih ljudi, ki svoje rane celijo z naslado nad tujo nesrečo. In na dolgi rok s tem ustvarjajo lastno nesrečo. O tem, da z zagrenjenostjo, škodoželjnostjo in zavistjo onesnažujejo okolje, pa niti nočem izgubljati besed. Preveč jih imam namreč rada. Besede, ne ljudomrznežev, da ne bo pomote.

V predbožičnih dneh razmišljam, kakšen je svet. Je imel prav Pavček, da je človek, kakor svet: čuden, svetal in lep? Ali pa ima prav moj najljubši od štirih pesnikov, ko pravi, da je svet zelo temen? In sem mu neizmerno hvaležna, ker slika temo, da lahko hrepenim po luči. Kar sem mu tudi povedala. Ker ne želim več čakati, da ljudem povem, kako sem jim hvaležna, da so v mojem življenju. Ali, kar je še huje, narcisoidno upati, da po nekem čudnem naključju moje misli preberejo. Z enim klicem sem vnesla srečo v življenje dveh, ki sva hvaležna, da se še imava. Ob tem pa me je obogatil še z enim spoznanjem: "včasih je že en sam stavek, en pogled dovolj, da ohraniš ljubezen dvoedino". Kako malo je potrebno, da ujameš srečo! En klic, en pogovor, eno pismo, en poljub, ena beseda. Včasih, ne tako davno, pa sem se raje posluževala klikov, lajkov, prikritih pogledov in otročjih stavkov, kot je "'raje si roko odsekam, kot da nekomu povem, da ga imam rada". Kar se mi je takrat zdelo pogumno, se mi zdi danes neumno. In absurdno!

Ob poplavi novic, ki v teh dneh onesnažujejo moj notranji mir, se mi dozdeva, da je imel prav Ježek. In je res narobe svet. Vendar tudi od Ježka vzamem le tisto, kar me osrečuje in navdihuje. Zato se kljub temu, da je res narobe svet trudim, da gre ljubezen vedno v cvet.

Morda je svet res kakor človek – čuden, svetal in lep. Morda je zelo temen, kot pravi moj najljubši 89. letnik. Po njegovi zaslugi je v temnem svetu lažje živeti, saj me je naučil, kako pomembno je, da se porazom ne vdam. In da zmag ne slavim. Najbrž je imel prav tudi moj najljubši pesnik, Srečko Kosovel, ki je zapisal: "ves svet je kakor v modrino potopljen, ves svet je moder in zelen. Jaz sem smehljajoča se luč novemu življenju."

Vsak je imel po svoje prav. Ker je vsak izhajal iz svoje izkušnje. In četudi ne bi imeli prav, jim ne bi upala oporekati. Omenjene pesnike namreč preveč občudujem. Na koncu bom tako ali tako ubrala svojo pot.

Svet je morda svetel. Morda je temen. Najbrž je za večino ljudi narobe svet. Za koga je tudi moder in zelen. Meni pa se zdi, da je pomembneje, kdo sem jaz v njem.

In kdo sem jaz v njem? Po logiki, "ko pesniki modrujejo, pesnice čudovite verze snujejo", bom odgovorila z žgečkljivo-nagajivimi verzi čudovite pesnice, umetnice in pletilje čarobnih pesmi – Svetlane Makarovič.

Ko slišim tople besede, ki jih prepeva Mia Žnidarič s svojim božajočim glasom, se ogreje moje srce. In preglasi verze o tistem "norem, norem svetu"!

Jaz sem lučka v temi,

prižgem se, ugasnem,

ugasnem za hip in se znova prižgem

kot droben svetilnik

za tebe, ki pluješ

po morju meglenem,

da veš, kje te čaka

prisrčen objem.

Jaz sem lučka v temi,

ki sveti, kar more,

zlat žarek pošilja iz vsega srca

v meglo, ki te hoče od mene speljat

na tuje obale,

v nevarne pristane,

kjer nisi doma.

Jaz sem lučka, drobna lučka,

ne žaromet, ki se daleč blešči,

sem samo lučka, zvesta lučka,

ki ti toplo in vdano mežika,

ki te nikoli ne zaslepi,

ki te nikoli ne zapusti.

(pesem Lučka iz albuma Iskre, besedilo: Svetlana Makarovič)

Danaja Lorenčič, booknaya.wordpress.com

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja