Kolumna: Nesrečen konec. Srečen začetek.

15. 1. 2014
Deli
Kolumna: Nesrečen konec. Srečen začetek.

Medtem ko zlivam čustva na papir, se med (virtualnimi) pogovori odpirajo srca. Vsakič, ko mi kdo odpre svoje srce se počutim počaščeno. Ker lahko pogledam tja, kamor ni vsakomur dovoljeno.

Nemočno se počutim, ko spoznam ranjena srca. In ko slišim utrip zlomljenega srca, ki v dvojini išče obliž za rane.

Nerada delim ljubezenske nasvete. Ker vsakič znova ugotovim, da o ljubezni, prosto po mojem najljubšem petletniku, nimam ponija (beri: nimam pojma). Kar je boljše kot da bi imela konja. Princ pa, po mnenju moje prijateljice, zagotovo še pride.

Vsak odnos je poseben, zato nerada posplošujem. Ne pišem fikcije, zato nisem napisala knjige o ljubezni. Če že, bi lahko napisala formule neuspešne ljubezni. Ali pa samskoslovje.

Ne verjamem, da sem izbirala napačne moške. Z bivšimi ostajam v stiku, zato vem, da ni bil nihče napačen. Kombinacija ni bila prava.

Na nekem ženskem večeru sem izjavila, da me ni še nihče zapustil. Ker sem vedno odšla pravočasno. Moje ravnanje je bilo označeno kot odraz izjemne samozavesti. Meni se zdi obratno. Ker nisem odšla iz razmerij zaradi svojega ponosa. Temveč zato, da ne bi bila ranjena. In da bi rešila tisto, kar se rešiti da. Sebe.

Pogumno ali neumno!? To se pogosto sprašujem. Ne obžalujem, da so se razmerja končala. Se pa sprašujem, če je razhod vedno rešitev. Kdaj veš, da je resnično konec!? Formule ne poznam. Po mojem ljubezenskem CV-ju sodeč, bi se lahko glasila "svakog gosta 3 godine dosta".

Občudujem tiste, ki se borijo za dvojino. In preživijo točo, nevihte, viharje. Celo tornado. Verjetno pa obstaja meja tistega, kar lahko preneseš. In česar ne.

Morda je težko oditi zaradi strahu pred neizbežnimi vprašanji. Če boš še kdaj ljubil/a? Če boš še kdaj ljubljen/a? Težko je narediti korak stran. Toda včasih s tem, ko narediš korak stran od drugega, narediš korak bližje k sebi.

Ne vem, kdaj je pravi čas za razhod. Morda je bolj kot čas, pomemben občutek. Ko se v razmerju izgubiš. In se počutiš, kot da te več ni. Ali pa, da te je preveč. Ker se drugi ob tebi počuti, kot da ga ni.

Včasih je razhod treba večkrat ponoviti. Lassie se vrača sem večkrat uprizorila. Sodeč po pripovedih mojih prijateljic nisem edina. Večkratno razhajanje je morda bolj značilno za mladostniško obdobje, ko se ti življenje še ne zdi prekratko. In si lahko privoščiš grenko-sladko razmerje (pri čemer je 80% grenko in 20% sladko).

Burton-Taylor (mlajši od 20. let berite: Bieber-Gomez) tip razmerja je odlično opisal prijateljičin oče: vračanje k isti (nepravi) osebi je kot, da se po teku stuširaš, potem pa si nadeneš ista smrdljiva oblačila. In še kar ne vohaš, da smrdi(š)."

Lažje rečeno kot storjeno. Ker sem sama to počela. Z veliko drame.

Nasvetov-željne osebe vedno opomnim, da za nasvet o ljubezenskih težavah sprašujejo samsko žensko. Kadar so zelo vztrajni, jih preventivno vprašam, če so res pripravljeni dobiti šus v glavo!? Ovinkariti namreč ne znam. Morda lepa beseda res lepo mesto najde. Toda običajno te strezni tisto, česar nočeš, vendar moraš slišati.

Če bi poznala umetnost ljubezni, ne bi bila samska. Ker na ljubezen gledam kot na velik kozarec Nutelle in bi se je zato lotila z največjo žlico. Po razočaranjih, razhodih, okrušenih delih srca (še) vedno verjamem v ljubezen. In za to krivim moje srečno poročene prijateljice. Ker po napornem delovnem dnevu, ob otroškem joku, stoku in smehu (še) vedno vedo in dokazujejo, da je dvojina najboljša izbira.

Zaradi pravljic s srečnim začetkom verjamem, da nekega dne pride nekdo, ki tvoj črno-beli svet obarva. V kolikor hodiš po svetu z odprtim srcem. In z odprtimi očmi.

Kmalu dobim nova očala, zato me verjetno čaka bolj jasna prihodnost. Mogoče bom zdaj lažje videla pravega. Ali pa vsaj spregledala kakšnega nepravega. Ko imaš očala, vidiš jasno sliko pred sabo. In lahko pozabiš na horoskop, ki nudi popačeno sliko tistega, kar naj bi bilo pred tabo. Brez horoskopa (in z novimi očali) si napovedujem dober teden. Morda tudi po zaslugi sveže poročenega para, ki mi nista pomagala le izbrati očal. Temveč sta mi podarila jasno sliko najlepše ljubezenske zgodbe. Ki še obstajajo. Moja še ni bila napisana. Verjetno zato, ker moram napisati še nekaj kolumn (in kakšno knjigo), ki ne bodo obravnavale moje (bodoče) "tako lepe, da je že kičasta" ljubezenske zgodbe.

Magično je, kadar trenutke v dvojini doživljaš kot da so podarjeni. Ko pa misliš, da so izgubljeni, je morda čas za razmislek. Za umik. Morda celo za ednino.

Prava ljubezen menda nima srečnega konca. Ker nima konca.

Morda pa je nesrečen konec le nujen uvod v srečen začetek!?

Mogoče res ne vem več, kakšno je življenje v dvojini. Verjamem pa prijateljici, ki pravi: življenje je čisto prekratko, da bi se med letenjem skozi čas zataknili za eno vejo in tam po nepotrebnem viseli predolgo.

Danaja Lorenčič, columnaya.blogspot.com; foto Shutterstock

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez