Oktober je letos obsijan s soncem in z nasmehi ljudi, ki sončne žarke spustijo v svoje srce. V rapsodiji listnatih barv me najbolj vznemirja tista, ki je v naravi ne vidim. Roza.
Rožnati oktober je mesec boja proti raku dojk. Ne nosim roza pentlje, da bi se spomnila na najpogostejše maligno obolenje žensk v zahodnem svetu. Nosim pa zgodbo, ki ni moja. Je namreč spomin na žensko z najbolj rožnatimi lici na svetu, ki me je v otroštvu sprejemala v topel in mehek objem. Na mamo. Pravzaprav je bila mamina mama, vendar je vztrajala pri tem, da jo otroci njenih otrok (beri: vnuki) kličemo mama. Še vedno se sprašujem, če je bil to njen eliksir mladosti, ki je pripomogel k temu, da je imela tudi po šestdesetem letu svileno mehko kožo.
Vmojih očeh je bila nepremagljiva ženska. Želela sem posedovati njeno nadnaravno moč, da se vedno znova zaljubiš v tisto, kar imaš in ne pogrešaš tisto, česar nimaš. Bila je moja najljubša pravljičarka, ki je pravljice stkala iz svoje bujne domišljije in vanje nežno vpletla brezmejno ljubezen do vnukov. Še dandanes se zalotim, kako zbiram drobce iz njenih pravljicv mozaik življenja in si želim, da bi, kot v njenih zgodbah, dobro premagalo zlo.
Moj pravljični otroški svet je okrnilo spoznanje, da ima raka. Na dojki. V očeh naivne enajstletnice, ki je anatomijo ženske približno poznala, sem bila nekoliko presenečena, da sva se z mami pogovarjal io dojkah njene matere. V slovensko ''kaj si bodo drugi mislili'' govorečem okolju sem bila takrat prepričana, da se o intimnih delih telesa s starši ne pogovarja.
Kaj naj bi bil rak dojke, mi ni bilo jasno. Bila sem dovolj stara, da si nisem prestavljala morskega raka, ki namesto broške visi med babičinimi rameni. Nisem pa bila dovolj stara, da bi razumela, kakšni so vzroki in posledice te bolezni. Še manj sem razumela, zakaj se je to zgodilo prav njej. Z otroško pesimistično zvedavostjo sem starše vprašala, česar se sicer nisem bala vprašati, sem pa trepetala pred odgovorom: ali to pomeni, da lahko babica umre?
Odgovor me je povsem potrl. Njena rožnata lica so medtem ovenela, strah je nadomestil iskre v sinje modrih očeh in nežno krhkost je bilo mogoče čutiti v njenih sicer močnih, varnih objemih. Zdelo se mi je, da v tistih dneh ni delila objemov, temveč jih je bolj potrebovala. Na srečo je bila bolezen odkrita pravočasno.
Rožnata lica moje najljubše pravljičarke so ponovno zažarela, v njenih objemih sem spet začutila varnost in toplino. V trdnem zavetju njene nepremagljivosti sem spoznala, da moč ženske ni v njenem telesu, temveč v njeni zmožnosti spoznavanja, dojemanja, premagovanja telesa.
Zadnjih deset let sem pogosto v ogledalu opazovala svoje telo. Trebuh, ki sem ga želela utrditi. Noge, ki se mi niso zdele dovolj vitke. Obraz, kjer sem venomer našla pomanjkljivosti. V svoji anoreksični konstrukciji realnosti sem se zreducirala na žensko, ki jo skrbi videz in ne dobrobit telesa.
Le v eno stvar na svojem telesu nisem želela dvomiti. Strah pred rakom je bil dovolj močen, da sem se vsak mesec pregledala. Več let sem o tem molčala pred drugimi, ker sem se tega sramovala.
Danes se sramujem takšnega razmišljanja. Kolikokrat sem sodelovala v pogovorih, ki so se vrteli okrog lepotnih operacij, opazovanja svojega telesa v ogledalu, utrjevanju trebušnih mišic, odpovedovanju hrani? Prevečkrat. Kar me ne preseneča. Odraščala sem v svetu, kjer se roza barvo pogosteje povezuje z Barbie kot z rakom dojk.
Kolikokrat sem se pogovarjala o samopregledovanju dojk? Enkrat. Babičina izkušnja me je namreč prestrašila dovolj, da nisem več o tem govorila. Temveč od takrat vsak mesec naredim najmanj, kar lahko naredi vsaka zdrava ženska zase – samopregled. Zakaj? Ne zato, ker se cenim. Temveč zato, ker se imam dovolj rada, da ne želim živeti v večnem strahu pred rakom.
V Sloveniji za rakom dojk letno zboli okoli 1.100 žensk. Ker ne želim biti ena izmed njih, se pregledujem. In se tega ne sramujem.
Občudujem ženske, ki so se z rakom spopadale, ga sprejele kot izziv in ne kot najhujšo kazen. Cenim njihov pogum, da so raku moč odvzele. In ga s silno ljubeznijo do življenja premagale.
Živim v družbi, kjer je vizualno samoopazovanje precenjeno. Po številu selfiejev sodeč, ki jih ljudje vsakodnevno objavljajo na družabnih omrežjih, je postalo celo svojevrstna ''športna'' disciplina. Marsikatera desetletnica zna narediti vrhunski selfie in se s tem ponaša, medtem ko se precej dvajsetletnic in tridesetletnic sramuje pregledati svoje telo. Kot da je kužno. Samopregledovanje se podcenjuje. Kot da je hujše od raka samega. Čeprav gre za izraz resničnega samospoštovanja in ljubezni do sebe.
Žensko, ki je s svojim znanjem in izkušnjami zaznamovala moje življenje je rak naučil pomembno lekcijo: da puško lahko vrže v koruzo tudi še jutri. Sama pa si po zaslugi žensk, ki so težko pot z rakom ob strani prehodile, želim poskrbeti danes, da mi na to nepredstavljivo težko pot ne bo treba stopiti.
Morda se začne že z mislijo, da je samopregledovanje, in ne samoogledovanje,izraz ženskega poguma.
Danaja Lorenčič
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
