Med svoje najljubše pesmi sem vedno štela slovensko popevko Med iskrenimi ljudmi. Predvsem zaradi čudovitega besedila Elze Budau, ki povzema vse tisto, v kar verjamem. In opisuje svet, v katerem si želim živeti. Kar mi je delno tudi uspelo. Obdajajo me namreč iskreni, srčni, topli ljudje. Med njimi se resnično »nikdar ne zgodi, da zmaga laž«.
Ob spremljanju medijev pa zmeraj bolj ugotavljam, da je vedno več tistih »drugih, za katere velja, da je nekaj slabega, če preveč priznaš«. In resnico jemljejo kot zlo. Laž pa kot dar. V preteklih mesecih smo bili priča razkritju številnih laži in goljufij. Predvsem na politični sceni. Zdelo se je kot, da je laž nad vsemi drugi vrednotami, saj ima celo moč združevanja levih in desnih. V lažeh so bili vsi enotni, vsi enakopravni.
Ob takih prizorih si mislim »bog daj, da bi crknil televizor«, ker začnem dvomiti v svoje vrednote, načela in prepričanja. Pod vprašaj postavim celo svojo socializacijo, ki je potekala v duhu bratstva in enotnosti, kot se za zadnjo generacijo pionirčkov spodobi. Sodobni »strici«, ki se pojavljajo na TV ekranih po risanki, torej v poročilih, niso niti malo podobni »Robyn Hoodu«, ki je »krao, ali je i nama dao«. Ne, to so povsem drugačni, hudobni liki. Toda za razliko od hudobnih likov iz pravljic, jih ne čaka temna usoda. Takšne prizore bi bilo potrebno otrokom prepovedati gledati. Ker kažejo, da je iskrenost »out« in da je laž »in«. Da se pravičnost kaznuje, goljufanje pa nagrajuje. Ne le v politiki, tudi v vsakdanjem življenju.
Nedavno sem brala o nekem ameriškem programerju, ki je vsak dan nekaj let svoje delo uspešno opravljal tako, da ga ni opravljal?! Osem ur je raje namenil nakupovanju preko spleta, facebooku, včasih si je ogledal celo kakšen film in bil celo imenovan za uslužbenca meseca. Kako mu je torej uspelo uspešno (ne)opraviti delo in biti za to celo nagrajen?! Tako, da je delo »izvažal«. Na Kitajsko. Nič novega torej, saj ameriške korporacije nenehno izrabljajo poceni azijsko delovno silo. Posameznik je pač odraz družbe, v kateri živi. Omenjeni programer se je vsak dan povezal s podjetjem na Kitajskem, kjer so zanj opravili delo. Za delo jim je plačal manjši delež od svoje plače, kar pomeni, da je delno sledil »robyn hoodovski« ideologiji. Res pa je, da je vsak dan nekaj let brez sramu hodil v službo in z mirno vestjo domov. Dokler ga niso odkrili in odpustili. Kar pomeni, da ponekod poredne fante še kaznujejo. Laž torej ni omejena na politično sfero.
Nedavno smo po zaslugi Lancea Armstronga ugotovili, da je priljubljena tudi med športniki. Priznam, da nad njegovim razkritjem nisem bila preveč presenečena, sem pa bila razočarana. Njegova biografija Ne gre samo za kolo me je pred leti popolnoma navdušila, saj je šlo za zgodbo o človeku, ki se ni vdal bolezni, temveč se je boril. Upal, ko drugi več niso. Vztrajal, ko so že vsi obupali. In trdo treniral za dosežene uspehe. Zgodba vseh zgodb. In potem leta kasneje ugotovim(o), da resnično ni šlo samo za kolo, temveč tudi za laži. Ko opazujem otroke svojih prijateljic, pomislim, kako težko je biti mama v tem obdobju, v tem Krasnem novem svetu, kjer bolj kot resnica zmaga laž. In jih sprašujem, katere vrednote je smiselno otroku privzgojiti?
Če si sam pošten, delaven, iskren, potem otroka že s socializacijo »zafrkneš«, saj bo sledil istim vzorcem. In bo še naprej verjel v pravljice, kjer pridne vedno čaka dober konec, poredne pa kazen. Ko sem bila majhna, sem zaradi maminega navdušenja nad akcijskimi filmi dokaj hitro spoznala razliko med »dobrimi« in »slabimi« fanti. Ob vseh likih, ki »igrajo« glavne vloge v poročilih celo verjamem, da je otrokom bolj koristno predvajati vse dele filma Umri pokončno, kot jim razkriti imena in obraze politikov, ki niso fiktivni, temveč resnični. Ker otroci sprašujejo. In hočejo vedeti, zakaj se splača biti priden. In kaj se zgodi s tistimi, ki niso. Lagati pa ni lepo. Še posebej ne otrokom.
Zato je boljše, da teh »stricev«, ki niso dobri, ne poznajo. In nikoli ne ugotovijo, da se porednim fantom nič ne zgodi. Ker še prehitro spoznajo, da življenje ni film s srečnim koncem. Čeprav bi si včasih res želela, da bi obstajal John McClan (lik iz filma Umri pokončno) in bi »opravil« z vsemi pokvarjenimi tipi.
Pa vendar smo nedavno dobili srečen konec. Pravljico. In ne, ni prišel McClan, Superman ali kakšen drug super junak. Temveč super junakinja. V podobi Tine Maze. Njena zmaga me je resnično ganila. Ker je v mojem svetu spet vse »štimalo«. Lisička je res zvita zver. Pokazala je, da se trud in vztrajnost obrestujeta. In za nekaj trenutkov smo Slovenci spet častili pridnost, iskrenost in pogum. Vse tisto, kar pravzaprav smo.
Naši športniki svetu vedno znova dokazujejo, da je možno zmagati tudi brez goljufanja, brez laži. »Samo« z veliko truda, dela in vztrajnosti je možno doseči neverjetne rezultate. Ko je Tina stala na stopničkah, sem bila ob poslušanju naše himne izjemno ponosna. Med nasmejanimi obrazi, z rdeče obarvanimi noski od sladkega vinca, ki Slovencem oživlja žile je bilo lepo videti, kako je njena zmaga za trenutek »utopila vse skrbi in v potrtih prsih zbudila up«. Ob verzih »Komú narpred veselo zdravljico, bratje! čmo zapét'!« sem pomislila, da prav njim. Športnikom. Junakom našega časa.
In morda bi bilo vredno razmisliti o spremembi večernega »TV menija« dnevnik-šport-vreme. Šport si po mojem mnenju sicer zasluži status »glavne jedi«, toda zaradi otrok bi ga bilo morda smiselno uvrstiti na spored takoj po risanki. Ker bo potem staršem lažje razložiti, zakaj se trud, vztrajnost in poštenost obrestujejo. In se celo nagrajujejo. Otroci namreč odrastejo. In ni nepomembno kdo so njihovi vzorniki v mladosti. Morda je zato bolj smiselno, da risanim junakom sledijo športni junaki. In ne politični bedaki.
Če si želimo, da se »z dnevom jutrišnjim med iskrenimi ljudmi« zbudimo.
Danaja Lorenčilč
