Kolumna: Martinovanje

S predpripravami na praznovanje sem začela že čez vikend. Med prazniki, ki jih doma zadnja leta praznujemo, je Martinovo eden izmed mojih najljubših. Ob tradicionalnem martinovem kosilu se namreč ne pogovarjamo o nogometu in politiki. Edino vprašanje, kjer se delijo mnenja je: rdeče ali belo vino!?

Ker smo precej liberalna družina in delujemo po logiki vključevanja in ne izključevanja, je mogoče piti oboje. Se pa, vsaj pri nas, okusi razlikujejo po spolu. Podobno kot proizvajalci plenic oglašujejo 'modro za fantke, roza za punčke' velja pri nas 'rdeče za ženske, belo za moške'.

V ponedeljek sem se zbudila kot griotta. S sosedo sva namreč večer pred Martinovim nazdravili z domačim rdečim vinom. Posledično sem se zjutraj počutila kot v celofan (oziroma v odejo) zavita kroglica napojena z rdečim vinom.

Moje misli so se hitro zbistrile. Štajersko nebo pa se žal ni razjasnilo. So se pa prosto po MI2 na Trgu Leona Štuklja delile velike zgodbe malih ljudi. Martinovanje je namreč tisti dan v letu, ko se na trgu zbere pisana množica ljudi. Če so nedavni upori na trg privabili le peščico, je bilo tokrat drugače. Politika ljudi razdružuje. Vino pa združuje. In zbližuje.

Ponedeljek je (bil) odličen dan za martinovanje. V petek se vedno najde razlog za praznovanje. Na mali petek (v četrtek) se praznuje približevanje petka. Torek in sreda pa sta ob tolikšni brezposelnosti v našem mestu dneva, ko lahko praznuješ to, da (sploh še) imaš službo. V ponedeljek, po napornem vikendu, pa le redki posežejo po kozarčku vina. Pivo je menda že druga zgodba.

Martinovanja sem se v Mariboru udeležila prvič. Dolgo časa je namreč 'od moje riti do glave' potovala misel, da je potrebno ceniti tisto, kar imaš pred nosom.

Ker bi v skladu s svojimi prvotnimi načrti morala biti še v Tanzaniji, bi štajersko novo leto skoraj zamudila. In ker se začasno selim (pod 'začasno selitev' zaradi nedavnih dogodkov štejem vse, kar je več kot dve nočitvi) v prestolnico, sem se želela opomniti, zakaj imam Maribor tako presneto rada. Čeprav (ali pa prav zato, ker) se mu nenehno izmikam.

V množici ljudi na ta veseli dan ali Štajerc se smeje ni pomembno, kdo si, kaj si, koliko imaš ali nimaš. Na ta dan velja, da obleka ne naredi človeka. Edini obvezni modni dodatki so kozarec v roki, nasmeh na obrazu. In pa rdeč nosek.

Delitve na male in velike, mlade in stare, nizke in visoke, ozke in široke, brezposelne in zaposlene se (vsaj na ta dan) zdijo nepomembne in nesmiselne. Po vsakem kozarčku odpade kakšna maska. In pod njo se skrivajo lepi, pristni in simpatični ljudje. Nekateri se vsaj za nekaj trenutkov počutijo velike. Preden naslednji dan ugotovijo, da so majhni.

V Ljubljani se pogosto počutim majhno. Ne zato, ker merim v višino pičlih 1,62 metra. Problem je v meni. In ne v Ljubljani, kjer se mi zdi vse 'nobel', medtem ko se mi v domačem mestu zdi vse bolj 'natur'. Kadarkoli moram na sestanek v kakšno visoko stavbo v Ljubljani, me prevzame nekakšno strahospoštovanje.

Biti Štajerka v Ljubljani je menda prednost, po mnenju mojih moških kolegov. Štajerke smo menda bolj odprte. In imamo menda eksotičen (in ne nujno erotičen) dialekt. Nedavno mi je znanec rekel, da je najbolj pogrešal moj dialekt. Pristne mariborščine ne uporabljam. Ne zato, ker bi me bilo sram, temveč zato, ker je ne znam.

Sem namreč produkt mešanja dveh različnih kultur. Živ dokaz, kaj se zgodi, če se mešajo štajerske korenine (ki so pognale v Spodnjem Dupleku) z gorenjskimi (iz Stražišča pri Kranju). Če imajo nekateri politiki težave s tem, da jih vleče na levo in desno hkrati, imam jaz podoben problem z dialektom. Večinoma govorim 'f štajerskem narečju', včasih pa 'mal' tud' po gorenjsk'. Odvisno s kom se pogovarjam. Moj bivši je bil nad tem fenomenom zgrožen. Po druženju s prijatelji v Ljubljani mi je nekoč rekel: "Kdo je bila ta oseba z gorenjskim naglasom?!" Edina sprejemljiva Gorenjka je bila zanj čokolada.

Da se ne bi preveč navzela štajerske govorice, je v otroštvu skrbela mama. Z bratom nama je prepovedala izraze kot je 'nea' (ne po slovensko). Želela si je, da bi govorila slovensko, ne pa po dupleško, gorenjsko in mariborsko. In posledično tekoče govorim mešanico mariborščine, dupl'ščine in gorenjščine.

Si kar si. Nesmiselno je to skrivati. In pred tem bežati.

Redki so trenutki (in ljudje) ob katerih se lahko popolnoma sprostim(o). In zato so neprecenljivi. Nesmiselno jih je zamuditi. In izpustiti.

Takšni trenutki niso nujno povezani z vinom. Včasih si lahko omamljen od nepozabnih doživetij. Od energije ljudi. In od bližine nekoga, ki (brez slačenja!) odvije celofan, pod katerim se skriva trda čokoladna skorjica. In prodre naravnost do mehke bele sredice. Kakor da se nič ni zgodilo.

Preverjeno je namreč lepše tisto jutro, ko se počutiš kot munchmallow. In ne kot griotta.

Danaja Lorenčič, columnaya.blogspot.com; foto: Profimedia

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja