Za očetov rojstni dan smo si privoščili kosilo v japonski restavraciji. Ideja je bila moja, ker me je zanimalo, kako suši pripravljajo na 'totem' koncu. Bila sem navdušena.
Ne le zaradi hrane in odlične postrežbe, temveč tudi zaradi načina prehranjevanja. Ugotovila sem namreč, da prehranjevanje s 'palčkami' pripomore tudi k bolj harmoničnemu družinskemu vzdušju, saj se vsak osredotoča na hrano, zato je manj možnosti, da se pojavijo konflikti, ki se kar pogosto znajdejo na 'meniju' slovenskega družinskega kosila.
Nekoliko manj navdušen nad izbiro restavracije pa se mi je zdel oče, čeprav je hrano ocenil kot zelo okusno. Nisem mu povsem verjela, zato sem poskusila z vprašanjem zaprtega tipa, z dvema odgovoroma:
Če bi izbiral med sušijem in steakom, kaj bi izbral? Po kratkem razmisleku je odgovoril, da bi izbral steak. Šele pozneje sem se spomnila, da najraje jé svinjino. Naslednji dan smo s prijateljicami šle na predvalentinovo večerjo v isto restavracijo, ker je suši naš steak. Ob sušiju je bil na meniju obvezen ženski pogovor o moških. Vsaka ima nekoga, ki je hočeš nočeš okupiral naše misli in se udobno namestil v naših srcih. S prestola ga doslej še ni uspelo vreči nikomur. V skladu s tem se je pojavilo vprašanje, ali je vredno čakati. Morda je smiselno omeniti, da zaradi dolgotrajnega čakanja obstaja tudi možnost, da se medtem pojavijo že prestolonasledniki – njihovi potomci, ki jih bodo našim Kraljem rodile druge Kraljične. Takšne, ki niso čakale, temveč ukrepale.
V upanju na drugačen razplet sem se spomnila na izjavo pevke Cher, "da dekle lahko čaka na pravega moškega, vendar to ne pomeni, da se ne bi mogla medtem z vsemi napačnimi čudovito imeti." Takšne izjave me običajno nasmejijo, saj se jih kot kakšna sodobna Pepelka, ki med čakanjem na Princa pridno dela, ne držim.
Z dilemo, ali je vredno čakati na pravo osebo ali pa je morda smiselno vmes imeti še kakšno čudovito izkušnjo, se zadnje čase ukvarja kar nekaj mojih prijateljev. In vedno znova sem presenečena, da me prosijo za nasvet. Nisem namreč 'izumiteljica' formule ljubezni, še manj se ponašam z nazivom 'ljubeznoslovka'. Pred deljenjem ljubezenskih nasvetov kot farmacevtka z ljubezenskimi napoji opozorim prijatelje, da naj upoštevajo moje pomanjkljivo znanje, podkrepljeno s še manj izkušnjami. Si res želijo nasvet od nekoga, katerega znanje/izkušnje o ljubezni najboljše opišejo verzi hrvaške popevke: "Ljubav je kao hrana i nije mi jača strana?!"
Ko sem se nedavno pogovarjala s prijateljem o dilemi med dvema (ženskama, v njegovem primeru), pa se je prav korelacija med ljubeznijo in hrano izkazala za precej priročno. Katera ženska je prava? V tistem trenutku sem se spomnila vprašanja, ki sem ga zastavila očetu – suši ali steak? S prijateljem sva se nasmejala ob misli, da je dilema podobna, saj se zaveda, katera je 'steak' in katera 'suši'. Ob omembi določenega imena so mu od poželenja tako zasijale oči, da sem za trenutek podvomila, ali govoriva o ženskah ali o steakih.
Seveda je bila dilema malo težja, ker njegov steak strežejo v oddaljeni restavraciji in bo moral nanj še nekaj časa počakati. Ali pa se 'prosto po Cher' prepustiti, da brbončice razvaja s sušijem?!
Kot natakarica, ki jo vprašajo za pomoč pri izbiri, sem predlagala, da naroči steak. Četudi bo nanj dalj časa čakal. Vsekakor pa bi mu odsvetovala kombinacijo obojega. Dvomim, da bi bil zmožen oboje brez slabosti 'prebaviti'.
Vprašanju, kaj bi naročila jaz, se seveda nisem mogla izogniti. Ker sem se nekoč znašla v podobni situaciji, sem imela pripravljen odgovor. Toda kot 'natakarica' sem se zavedala, da moj odgovor 'gosta' ne bo zadovoljil. Izbrala bi namreč post. Zame se je namreč izkazal za najboljšo odločitev v tisti situaciji in odločitve ne obžalujem.
Prečistiš telo, urediš si metabolizem – vzpostaviš ravnovesje med sprejemanjem in izločanjem, nekakšen telesni jing jang, in morda sčasoma ugotoviš, kakšen način prehranjevanja ti najbolj ustreza in boš z njim po postu nadaljeval/-a. Morda je to suši. Morda steak. Ali pa je bila ponujena izbira napačna. Kot pri mojem očetu, ki je med sušijem in steakom izbiral zgolj zato, ker med ponudbo ni bila njegova najljubša jed – svinjina.
Morda post ni slaba izbira. Spoznaš lakoto in okusiš hrepenenje. In začneš ceniti to, kar imaš. Izbiro. Ker si post zavestno izbral. Nisi bil prisiljen, kot številni zaradi pomanjkanja, postiti se. Ne poznam veliko ljudi, ki lahko (pogosto) izbirajo med sušijem in steakom. Številni so hvaležni za tisti obrok, ki jih nasiti. Zlasti če ga pripravijo sami. Pri takšni izbiri je torej nesmiselno dramatizirati. Čedalje več ljudi je lačnih – tako hrane kot ljubezni. In zato je pravzaprav privilegij, da lahko izbiraš. In prepoznaš srečo v svojem položaju. V sebi.
Kot sem že opozorila, nisem specialistka za srčne zadeve. In če bi med 'sušijem in steakom' izbrala post, potem sem samo bližje spoznanju, da v mojem primeru drži 'ljubav je kao hrana'. Dokler moje najljubše ni na meniju in še nisem dovolj lačna, sem namreč raje sama.
Danaja Lorenčič
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
