Zadnje čase postavljam veliko vprašanj. Nekaj po službeni dolžnosti, nekaj pa se jih rodi po zaslugi ideje, ki je z velikimi zlatimi črkami zapisana v mojem srcu: ''Ni nujno, da imaš vse odgovore, dovolj je, da poznaš prava vprašanja.''
V svojih dvajsetih sem bila prepričana, da poznam veliko odgovorov. Svet in ljudi sem presojala na podlagi tega, ali ustrezajo mojim prepričanjem, ponotranjenim vzorcem in idejam, ki sem si jih spoštljivo sposodila iz knjig, filmov in besedil svojih najljubših pesmi.
Z vsakim dodanim letom mi je vse bolj jasno, da je imel Newton prav: ''To, kar vemo, je kapljica; to, česar ne vemo, je morje.'' In morje sem odkrila v sebi.
Pogosto opazujem, poslušam in skušam razumeti ljudi. Vsako zgodbo, ki jo zapišem, posrkam vase, kot da je moja. Včasih se v kakšno tako močno potopim, da izgubim občutek zase. In postanem kapljica v morju življenja.
Nedavno mi je nekdo zastavil vprašanje, ki me je prisililo, da sem globoko zajela zrak in pogledala vase: "Kaj te trenutno v življenju najbolj obremenjuje?" Bila sem v zadregi, vendar se je odgovor nepričakovano priplazil na površje naravnost iz srca: ''Občutek, da zamujam življenje.'' Presenečena sem bila nad svojim odgovorom, vendar nisem želela zbežati pred vzroki zanj, temveč sem se potopila globoko vase. Ker gre za zgodbo, ki je ne pišem. Temveč živim.
Naredila sem intervju s sabo. Pogumno sem si zastavila vprašanja: Zakaj imaš občutek, da gre življenje mimo tebe? Zakaj (in komu) se dokazuješ z delom? Zakaj se v vsako zgodbo vživiš, kot da je tvoja? Pred čem (ali kom) bežiš? In zakaj?
Počutila sem se, kot da sem ponovno stara pet let in sem v fazi, ko nenehno začenjam stavke z 'zakaj'. Toda tokrat sem morala najti odgovore sama. Na vsako vprašanje sem odgovorila z vprašanjem. Ne zato, da bi se izognila odgovoru, temveč da bi prodrla čim globlje.
Kadar me je nekaj zmotilo pri drugih, sem se vprašala, zakaj me to moti. In odkrila, da me v resnici podobne stvari motijo pri sebi. Kar pomeni, da so moje opazke in kritike na račun drugih posledica lastnega nezadovoljstva. In zato se držim nenapisanega pravila, da preden kritiziram, pogledam globoko vase. Najbrž je treba temeljito očistiti umazanijo, ki se je nabrala v duši.
Nekega večera, ko so me preplavile temne misli, sem za nasvet, kako pregnati temo, prosila prijateljico. Kar pomeni, da je tema resnično prekrila moje sicer sončno notranje nebo, saj nikdar ne prosim za nasvete. Prijateljica, ki me pozna še iz časov, ko sem imela mlečne zobe, mi je prijazno zaupala, kaj pomaga njej – vprašanje: "Ali bom to, kar trenutno počnem, obžalovala?" V tem vprašanju je bil moj odgovor.
Čutila sem, da me nič, kar trenutno počnem, ne oddaljuje od življenja. Temveč se oddaljujem sama. V zgodbe sem se vživela, da bi zbežala pred sabo in v njih našla tisto, česar pri sebi ne vidim. Pogosto so me vodili stavki: Mislim, torej sem. Delam, torej sem. Ljubim, torej sem. Svoj jaz sem zgradila iz elementov, ki so me določali v odnosu do dela in do drugih. Zakaj sem svojemu jazu nadela obrambna oblačila? Ker sem se bala pogledati, kaj se skriva pod njimi. Šele ko sem jih odvrgla, sem videla, česa se neupravičeno bojim – čistega, plemenitega, nežnega, ljubečega, srčnega, toplega, nesebičnega, dobrega bistva.
Ko sem bila mlajša, sem vedno našla odgovor na pogosto zastavljeno vprašanje: Kaj želiš početi? Nikdar pa me ni nihče vprašal: Kdo želiš biti? Kakšna oseba želiš biti čez 10 let? In kakšna je tvoja sanjska podoba o tebi? To so vprašanja, ki si jih pogosto postavljam. Ker nočem posvetiti življenja bežanju pred sabo. In pred življenjem.
Zato si vsak dan, da mi življenje ne bi spolzelo med prsti, zastavim naslednja vprašanja: Kako si? Kdaj si naredila kakšno stvar samo zase? Kdaj si bila nazadnje ljubeča, nežna, prijazna, skrbna do sebe? Včasih je namreč vprašanje dovolj, da spremenim odnos do sebe. Do drugih. In do življenja.
Zdaj 'sem'. In zato pogosto naredim kakšno stvar le zase. Z veliko mero ljubezni, nežnosti in topline.
Danaja Lorenčič
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
