Kolumna: Kam pojde ljubezen?

Sobotni večer je dišal po pomladi. Ko sem se sprehajala po mariborskih ulicah, sem pomislila: kako lepo je, ko na isto stvar pogledaš skozi oči ljubezni. S srcem polnim ljubezni sem občudovala čarobne kotičke svojega mesta. Čutila sem, da se obeta nepopisno lepa noč. Z žensko, ki me s svojimi velikimi, toplimi očmi vidi vsako leto globlje, sem se napotila na koncert Mie Žnidarič.

Preden sem po stopnicah prispela v glasbeni brlog, sem zaslišala glas, ki ga že petnajst let spuščam v najgloblje kotičke svoje duše. ''Kdor prvi pride, prvi melje'' je rekla prijazna gospa, ko nama je ponudila sedeže v prvi vrsti. Bila sem izjemno hvaležna, ker sem lahko tik ob odru prisluhnila tonski vaji. In se prepričala, da se obeta magičen koncert.

Prostor je postajal vse bolj topel, ko so ga napolnili obiskovalci željni božajoče glasbe. Po vaji je čudovita pevka z iskrivimi očmi prisedla in vprašala ''A se mi poznamo?'' Za trenutek sem obnemela. Iskriva in pristna je sedela pred mano in se zapletla v pogovor z obiskovalci, kot da se poznajo že več let. Ko sem se končno zbrala, sem ji s petminutno zamudo odgovorila: ''zdi se, kot da se od nekdaj poznava. Že več kot petnajst let me spremlja vaša čudovita glasba, ki me navdihuje in osrečuje. Ob njej pišem, upam, sanjam. Pesem Kam pojde ljubezen je bila tako močen navdih, da se je pred leti nek zapis nemudoma izlil iz mojega srca.'' Bila je ganjenja. Zahvalila se mi je za izrečeno in dodala: ''lepa pupika, nocoj ti bom namenila pesem''.

Bila sem presunjena. Gospod, ki je sedel zraven, je pripomnil ''kako lepo, je če nekoga ogovorimo tako iskreno, kaj ne?'' Pritrdila sem mu. Ganjena od toplih besed moje najljubše pevke sem med njenim petjem zaplavala v nagajive, očarljive, iskrive, s čustvi obarvane melodije. Njen čudovit glas je napolnil prostor z ljubeznijo, milino in nežnostjo.

Obudila je spomine. Na srednjo šolo, ko sem se prvič zaljubila v njeno glasbo. Takrat se mi je zdelo, da opeva vse moje občutke – iskrive, nagajive, ranljive, šaljive, strašljive. Pesem Nihče ne ve o deklici je bila moja zaupnica. Z njo sem odpotovala globoko vase. Ranjena, nerazumljena, odtujena.

V študijskih letih sem ob njeni Lučki žarela, ob Iskrah oživela in odkrivala, da Ljubezen je zakleti grad. Njena glasba je čarobna spremljevalka mojega življenja. Četudi se mi kdaj zdi, da se spreminjam in se več ne poznam, ob njeni glasbi vedno znova odkrivam, čutim in sprejemam svoj pravi jaz.

Odpeljala me je v drug svet. Kjer sem srečna, varna, ljubljena. Kjer sem lahko vse, kar sem. Umetnost je nagovoriti s pesmijo tako globoko, da v njej čutiš vso pestrost življenja. Božajoč glas me je ganil do solz, ki jih v javnosti več ne skrivam. In potem se je zgodilo! Napovedala je pesem, ki jo je spesnil čudoviti Feri Lainšček - Kam pojde ljubezen. Uvodni toni so me nemudoma prevzeli, zato sem komaj čakala, da se melodiji pridruži njen božajoči glas. Ni začela z verzi. Temveč s posvetilom: ''za lepo pupiko v prvi vrsti''.

Dih mi je zastal. Solze so privrele globoko iz srca. Čas se je ustavil. Prostor so napolnila čustva. Po zadnjem tonu je zavladal trenutek tišine. Občutek intimne bližine. In grenko-sladke bolečine. Čutila jo je dovolj močno, da se je opravičila, če nas je razžalostila. Sočutna, globoko čuteča in polna ljubezni je vidno ganila občinstvo.

Kjer se srečata glasba in ljubezen je posebno mesto. Ni ga mogoče videti. Ni se ga mogoče dotakniti. Ga je pa mogoče čutiti, slišati in se v njem vsaj za nekaj trenutkov naseliti.

Tisti večer sem dobila odgovor na vprašanje kam pojde ljubezen, ko gre iz spomina? Z roko sem se prijela za srce in čarobni pevki, ki je prižgala mojo luč, rekla: ''sem. Naravnost v srce pojde ljubezen, če človeku, četudi ga ne poznaš, priznaš, kaj ti pomeni''.

Globoko hvaležna sem spoznala, da ljubezen, ki jo nosiš v sebi ne pojde nikamor. Lahko jo ohraniš. In neguješ.

Lahko pa jo deliš. In z njo nekomu oplemenitiš življenje.

Danaja Lorenčič

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja