Še preden sem dopolnila tri leta se je porušilo kraljestvo, ki sem mu vladala kot edinka. Starša sta mi pojasnila, da bom sicer ostala njuna najlepša hči. Ne bom pa (p)ostala razvajena edinka. Dobila naj bi namreč brata.
Ob prvem pogledu na majhno bitje čudne oblike, sem menda pripomnila: »mami, tu je dojenček. Kje je pa moj brat!?«. Pričakovala sem namreč, da me bo pričakal brat, s katerim se bom lahko igrala. Ki bo hodil, ne pa plazil. In govoril podnevi, ne pa kričal ponoči.
Kmalu sem ugotovila, da je imela Jane Austen prav. Bratje so čudna bitja. Njega so zanimali avtomobilčki. Mene pa Barbike.Rad je imel nogomet. In je želel postati naslednji Ronaldo. Česar se zagotovo spomni soseda iz spodnjega nadstropja, ki je upala, dase med njegovim nabijanjem žogene bo zrušil strop.
Moj brat ni postal nogometaš. Žogo je zamenjal za tipkovnico. Kar je zagotovo osrečilo sosedo. In začel pisati. Tudi o nogometu.
Od nekdaj sem se o stvareh spraševala, nisem pa jih vedno preizkusila. Moj brat je bil drugačen. Medtem, ko sem jaz v otroštvu razmišljala, da bi postala frizerka, se je on preizkusil v vlogi frizerja. In mi priskrbel frizuro à laTommy. Tommy ni bil kakšen vrhunski frizerski stilist, ki ga je moj bratželel posnemati. Temveč robotek, ki mi ga je posadil na glavo in je med hojo po moji glavi požiral moje lase.In mi požrl živce.Bratova frizerska kariera se je tistega ne preveč lepega dne končala. Radovednost pa ga je še naprej gnala, da odkriva vse mogoče.
Velikokrat me poduči o stvareh, ki jih ne vem. Še pogosteje o stvareh, ki jih sicer že vem. Nedavno me je podučil, da življenje ni film. In dodal: življenje je slovenski film. Po najinih dialogih sodeč se mi zdi, da todrži. Podobno kot se v slovenskih filmih igralci mučijo z nenaravnimi dialogi, se midva mučiva z izkazovanjem pozornosti drug drugemu.
Verjetno ni naključje, da se v besedi brat nahaja rat. Midva sva namreč precej časa preživela v vojnem stanju. Vendar pa se glave z leti ohladijo. In po vojni nastopi mir.
Po Freudu so prva tri leta najpomembnejša za razvoj osebnosti. Moj brat je na oder življenja prispel ob pravem času. Preprečil je nevarnost, da bi postala (razvajena) edinka. Naučil me je stvari, ki me jih drugi niso. Po njegovi zaslugi sem spoznala, da ljudi ne moreš spremeniti. Lahko jih sprejmeš. Ali pa zapustiš.
Nedavno je pripomnil, da bi bilo lepo, če bi bila podobna bratoma Dragić. Nisem poznavalka košarke, se pa malce spoznam na anatomijo človeka. Po moji oceni nama manjka nekaj centimetrov v višino. Meni pa zagotovo kakšen decimeter v dolžino. To je razlika, ki jo prepoznam. Na prvo žogo. In pa v tem, da nisva dobra v košarki.
Sicer pa sva jima nekoliko vendarle podobna. Po dolgem času igrava za isto ekipo. Se spodbujava. In četudi se bova po koncu prvenstva borila vsak na svojem kontinentu, bova še vedno navijala drug za drugega. In sočustvovala ob porazih.
Včasih sem si želela, da bi mi bil bolj podoben. Danes sem hvaležna, da mi ni. Sorodnikov si ne izberemo sami. Si pa izberemo odnose z njimi. Lahko stojimo vsak na svojem bregu in se razidemo. Lahko pa ustvarimo most, ki nas povezuje.
Svojemu bratu nikdar nisem želela biti vzornica. Sem si pa želela postati njegova prijateljica. To je bilo mogoče šele, ko sva nehala igrati drug proti drugemu.
Ne stojiva več vsak na svojem bregu. Dolgo časa sva namreč nevede gradila najdaljši most, ki naju povezuje.In zmanjšuje razlike med nama.
Potrebovala sem precej časa, da bi spoznala, kdo je moj brat. Še več časa, da sem (si) to priznala. Moj brat je junake iz svoje mladosti spoznal. Meni to (še) ni uspelo. Sem pa ugotovila, da že dolgo poznam junaka mojega časa.
Ne hodi za mano. In se ne trudi, da bi hodil pred mano. Temveč ob meni. Moj brat je junak mojega časa. Ker uspešno ustvarja v okolju, v katerem živi. In ker me je naučil, da je odnos, četudi je podarjen, vredno negovati. In ne zbežati.
Danaja Lorenčič; columnaya.blogspot.com
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
