Ko odprem oči ... in je spet isto

10. 8. 2019
Deli
Ko odprem oči ... in je spet isto (foto: Unsplash.com)
Unsplash.com

Če živimo v otopelih čutih in v umu, ki vedno le predvaja samega sebe, je vsak dan enak.

Življenje ne poteka v umu, ampak po našem živem telesu. Um ni živ. Lahko le predeluje, ureja in pojasnjuje, a živega občutenja nam nikoli ne more posredovati. Umsko premlevanje zelo malo pove o resnici našega trenutka, če ni povezano s čutenjem.

Preprosto dejanje - zjutraj odpreti oči in stopiti v novi dan - običajno prepuščamo umu. Ne da bi se odločali in izbirali, večinoma že v tisočinki sekunde dosežemo, da možgani nastavijo običajno delovanje po naslednji odredbi:

»Ta dan bo potekal kot običajno, saj smo enaki kot včeraj, problemi so isti, ljudje tudi in svet je ostal, kar je.« Poleg tega se navadno tudi takoj spomnimo, kaj se je dogajalo prejšnji dan in če je bilo kaj hudega, se pri priči navežemo na tisto razpoloženje in smo lahko v manj kot minuti v obupnem stanju.

Bil bi res zelo velik dosežek, če bi nam uspelo (vsak dan po malem) odpreti oči in stopiti v stanje hvaležnega opazovanja, raziskovanja in rahočutne odprtosti. Si pustiti vsaj v nekaterih malenkostih, da nas stvari presenetijo, se odpreti možnosti, da se kaj dogaja drugače in da prihajajo občutki, ki niso samo ponovitve doživetega in znanega.

Naš razum nam pri tem ne more pomagati, samo naši čuti so nam lahko v pomoč.

Odmrla vsakdanjost

Nekateri se vsak dan, leta in leta, celo življenje prebujajo na ta način (in tako tudi nadaljujejo cel dan), zato bodo njihovi standardni stavki nekako taki:

»Kako je?« » Ah, nekako gre, zmeraj isto hitenje ...«

»Kako je bilo tam včeraj?« »Kot vedno, saj veš, kako je.»

Tak življenjski program živijo mnogi ljudje, a nismo se rodili taki. Na svet smo prišli s široko odprtimi očmi, pripravljeni vse videti in čutiti in vsak dan nam je bil nov, presenetljiv, poln odkritij.

Svet je še tak, kot smo ga nekoč poznali, le mi smo se spremenili.

Prvi korak vračanja v otroško odprtost je vračanje v celoten razpon čutne občutljivosti. Izseke standardnih občutkov je treba razširiti na čim širše in globlje, subtilno doživljanje sebe, okolja, ljudi, stvarstva.

Priznati si je treba, da so naši čuti zakrneli, otopeli.

Oči lahko gledajo tako, da v svojem stanovanju vidim le vse, kar je danes zjutraj razmetano, potrebno popravila ali umazano. Ne vidim vsega, kar mi v tej hiši daje zavetje, toplino in varnost, ne vidim dragocenosti dejstva, da moja hiša ni porušena ali poplavljena in jaz na cesti brez strehe nad glavo. Ne vidim sledov ljudi, ki so mi dragi, s katerimi živim in jih ljudbim, vidim samo razmetano stanovanje.

Moja ušesa lahko slišijo samo to, kar motečega kdo govori, preslišijo pa melodijo ptic. Tipam lahko samo zato, da čim prej kaj naredim, ne zato, da bi kaj čutila in doživela.

Hodim samo zato, da kam pridem, ne zato, da bi čutila svoje noge in zemljo pod seboj.

Svoje čute lahko naučim, da molčijo in gredo mimo vsega, kar bi lahko motilo ponavljanje moje vedno iste zgodbe oziroma nadaljevanke.

Brez zaupanja

Telo, ki ne more uporabljati čutov, se v svetu premika negotovo in prestrašeno, tako kot da bi bili slepi, gluhi in brez ravnotežja. Če čuti telesu ne morejo posredovati ničesar o realnosti, konkretni stvarnosti tega trenutka, možgani tega ne morejo predelati v razumevanje in komunikacijo. Po svetu ne potujemo in ne raziskujemo, saj telo ne more nabirati občutkov, črpati informacij o vsem, kar srečuje. Po svetu se preganjamo, ženemo svoje neobčuteno telo na slepo oziroma po vnaprej določenih prepričanjih o vsem, kar je.

Ne gledamo, kajti o svetu vse vemo, o ljudeh pa tudi. Vse je samo povzetek, obnova.

Kako je?

Nič novega!

Čistost občutenja

Svežina naših dejanj je bistveno odvisna od čutečega doživljanja našega lastnega telesa in teles drugih. Samo tako namreč lahko doživljamo resnico v vsem njenem obsegu in stopimo iz svojih utečenih načinov omejenega, pristranskega in starega dojemanja.

V očiščenih čutih bomo sposobni monitorirati stanje drugega in svoje lastno. Šele nato bomo lahko začutili, kje je prostor dotika in srečanja.

Srečevanje naše sreče je podobno rahločutnemu drsenju po mreži medčloveškega dogajanja, ko doživimo stekanje medsebojnega utripanja in trenutke milosti.

Lahko smo hvaležni za vse, kar se vsak dan zgodi novega in lepega, a tudi novega in težkega. Vse nas namreč prenavlja, vnaša v naše ure svežino in odkrivanje bogastev, neizmernih skrivnosti življenja v človeku in svetu.

Glavno je, da vedno čutimo, za kaj zares gre. Tega ne pove um, to se premakne v nas po občutljivem telesu in čutilih.

Vse je gradivo za tkanje te žareče rahle mreže, ki ji pravimo ljubeče življenje.

Alenka Rebula

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez